Hawker Siddeley (kasneje British Aerospace) Red Top je bila tretja britanska raketa zrak-zrak, ki je začela obratovati, po raketah de Havilland Firestreak in Fireflash z omejeno uporabo. Uporabljali so jo za zamenjavo rakete Firestreak na letalu de Havilland Sea Vixen in kasnejših modelih letala English Electric Lightning.

Red Top, prvotno zasnovana kot nadgrajena različica sistema Firestreak, se je izkazala za veliko zmogljivejše orožje, s približno dvakrat večjim dosegom, občutljivejšim iskalnikom z omejenimi vsestranskimi zmogljivostmi iskanja in še večjo bojno glavo od že tako velike v raketi Firestreak. V svoji primarni vlogi protibombniškega orožja, ki se izstreljuje na srednjih in velikih višinah, je ponudila znatno izboljšanje splošne zmogljivosti.

Red Top je bila prvotno namenjena popolni zamenjavi Firestreaka, vendar je bilo za nošenje raket na Lightningu potrebno dodati dodatno površino navpičnemu stabilizatorju za stabilnost pri visokih hitrostih. Zaradi tega se je Firestreak še naprej uporabljala na starejših modelih Lightninga. Obe raketi sta bili leta 1988, ko so upokojili zadnjega Lightninga, izločeni iz uporabe.

Razvoj

Izboljšana Blue Jay Še preden je Firestreak vstopila v uporabo, se je preučevalo izboljšave za povečanje njene zmogljivosti. S konceptom Blue Jay Mk. II, še vedno znanim pod kodo "Blue Jay", se je uvedlo izboljšan iskalnik in močnejši motor, znan kot Magpie II. Mk. III je bila podobna, vendar je uporabljala motor z zmanjšano močjo za omejitev pospeška pri izstrelitvi iz novih nadzvočnih prestreznikov, da bi se izognili pregrevanju zaradi aerodinamičnega trenja. Noben od projektov se ni nadaljeval.

Blue Vesta Konec leta 1954 je ministrstvo za letalstvo prejelo obveščevalne podatke o novih sovjetskih nadzvočnih bombnikih. Januarja 1955 so izdali operativno zahtevo F.155 za nov prestreznik, ki bi lahko premagal te bombnike, po možnosti na dolgih razdaljah. Poleg tega je bila izdana še ena zahteva, OR.1131, za raketo z vsestranskim sledenjem, ki bi omogočala napade s sprednje strani in se tako izognila lovljenju bombnikov, kot je bilo potrebno pri repni Blue Jay Mk. I. De Havilland se je odzval z Blue Jay Mk. IV, ki je kasneje dobila svojo lastno oznako "Blue Vesta".

Blue Vesta je sprejela iskalnik PbTe iz modela Mk. II in dodatno nadgradila motor na novi Magpie III. Za reševanje težav z aerodinamičnim segrevanjem so bila krilca izdelana iz jekla namesto iz aluminija in so imela odrezane dele, da zadnji deli površin niso bili v stiku z Machovimi stožci, kar so poimenovali "Machove konice".

Delo na raketi Blue Vesta je bilo po letu 1956 omejeno, saj je Kraljevi letalski establišment (RAE) ugotovil, da bi bile hitrosti približevanja dveh letal z Machovim pospeškom 2+ tako velike, da raketa ne bi imela možnosti za izstrelitev, medtem ko bi bila v dosegu svojega iskalnika. Predlagali so prehod na veliko večjo radarsko vodeno raketo Red Hebe, čeprav se je nekaj manjšega dela na osnovnih tehnologijah rakete Blue Vesta nadaljevalo.

Red Top sličica|Red Top, nameščena na sprednjem delu trupa letala Lightning F.155 je bil odpovedan po objavi 1957 Defence White Paper, saj je Duncan Sandys ugotovil, da ne bo v uporabi, dokler nove sovjetske balistične rakete ne bodo odpravile potrebe po prestreznikih s posadko. Ministrstvo za letalstvo je ta argument uspešno ovrglo in poudarilo, da naj bi bilo letalo Tupoljev Tu-22 "Blinder" v uporabi do leta 1962, kar je povzročilo večletni premor, v katerem pri RAF niso imeli učinkovitega odziva. sličica|Razkrita risba britanskega ministrstva za obrambo iz leta 1965, ki prikazuje območje streljanja rakete Red Top iz letala Lightning pri hitrosti Mach 1,5 na višini 14325 metrov v primerjavi z letalom Tu-22 Blinder pri enaki hitrosti in višini. Območje streljanja letala Sea Vixen FAW2 naj bi bilo manjše zaradi počasnejše hitrosti letala Sea Vixen FAW2. Z dovoljenjem člana secretprojects.co.uk, GUNDAM123dx. Odločili so se, da bodo nadaljevali z razvojem English Electric Lightning, predvsem zato, ker je bil že skoraj dokončan. Toda tudi njegova hitrost Mach 2 bi nudila le omejeno zmogljivost v primerjavi z Blinderjem , lov zadenjsko pa bi bil težko izvedljiv. Program Blue Vesta je bil ponovno aktivirana julija 1957, da bi Lightningu zagotovil vsestransko orožje in omogočil čelne napade. Zaradi varnostnih razlogov je bila novembra 1957 projektu dodeljena še ena mavrična koda, "Red Top".

Elektroniko Firestreak z elektronkami so nadomestile tranzistorske različice, ki so bile manjše in so močno izboljšale zanesljivost. Še pomembneje, da niso več potrebovale aktivnega hlajenja, ki je bilo v Firestreak doseženo z sistemom v letalu, ki je uporabljal amonijak, kar je predstavljalo varnostno težavo pri upravljanju letala na tleh. Odstranitev jeklenk z amoniakom in vseh napeljav za hladilne sisteme je sprostila prostor v oddelku za elektroniko in letalskem orožnem paketu.

Odprava hlajenja elektronike je imela tudi stranski učinek odprave hlajenja glave iskalca, ki se je uporabljalo za izboljšanje njegove zmogljivosti. Amonijak je nadomestil nov hladilni sistem z visoko filtriranim zrakom. Pri Red Top je bil vsestranski iskalnik iz svinčevega telurida (PbTe), razvit za Blue Vesto, nadomeščen s precej cenejšim sistemom indijevega antimonida (InSb), znanim kot "Violet Banner". Ta iskalnik ni imel občutljivosti modela PbTe in ni ponujal splošne vsestranske zmogljivosti sledenja; čeprav je deloval proti nadzvočnim ciljem, ki jih je segrevalo trenje po površini, ni deloval proti podzvočnim ciljem in je v teh primerih zahteval repni vidik. To izgubo zmogljivosti je do neke mere izravnalo povečanje vidnega polja s 30 na 60. stopinj , kar je pilotu omogočalo veliko večjo taktično svobodo.

V nasprotju z Blue Vesto, ki je ohranila večino originalne fizične postavitve Firestreak, so pri Red Top bistveno racionalizirali zasnovo. Trup je bil poravnan, s čimer je bila odstranjena postavitev Firestreak v obliki čolna. Prej je bil motor Magpie v steklenici v središču rakete, njegov izpuh pa je segal v zadnji del skozi dolgo izpušno cev. Bojna glava je bila ovita okoli cevi, vendar je bilo premalo prostora za aktuatorje krmilnih kril, ki so bili namesto tega krmiljeni iz aktuatorjev, nameščenih na nosu, z uporabo dolgih potisnih palic.

V raketi Red Top je manjši elektronski paket omogočil premik bojne glave naprej, kar je pustilo prostor za namestitev krmilnih aktuatorjev neposredno na krilca in s tem odpravilo potrebo po potisnih palicah. Premik aktuatorjev nazaj, skupaj z jeklenko z zrakom, ki jih je poganjala, je še vedno zavzel veliko manj prostora kot bojna glava, kar je omogočilo, da je bil raketni motor povečan z raztegom nazaj. To je privedlo do bistveno večje zmogljivosti kot pri prvotni zasnovi.

Ker je bila bojna glava premaknjena naprej in je elektronika za vodenje zavzela manj prostora, so bojno glavo povečali na 31 kg iz že tako neverjetnih 22,7 kilogramov pri Firestreak. Namesto prejšnjega tipa z razdrobljivo eksplozijo je uporabljala bojno glavo z raztegljivo palico. Ta premik je na zadnjem delu trupa pustil tudi prostor za eno od dveh vrst infrardečega bližinskih detonatorjev, ki so bili prej nameščeni tik pred sredinsko nameščenimi krili. To je raketi omogočilo boljši pogled na cilje. Novi detonator "Green Garland" je zahteval manjša pravokotna okna v primerjavi z velikimi trikotnimi okni Firestreak, kar je dodatno poenostavilo postavitev.

Red Top je bila veliko hitrejša Boyne, Walter J, Air Warfare: an International Encyclopedia, Volume 1, pub ABC-CLIO Inc, 2002, p267. in je imel večji doseg in manevrsko sposobnost kot Firestreak, njen infrardeči iskalnik pa je omogočal širši razpon kotov napada. "Za razliko od sodobnih raket [iz devetdesetih let] sta bili Red Top in Firestreak lahko izstreljeni le zunaj oblačnosti, pozimi pa je bilo nebo nad Združenim kraljestvom le redko jasno." Black, Ian, The Last of the Lightnings, pub PSL, 1996, , p141.

Skoraj odpovedana Čeprav je bila Red Top relativno preprosta nadgradnja Firestreak, ga je Sandys skoraj odpovedal. Menil je, da bi bila Firestreak sprejemljiva v kratkem obdobju, preden je v začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja začel obratovati sistem protiletalske obrambe Bloodhound Mk. II, s čimer bi se v celoti odpravila potreba po prestreznih letalih. Zračno štab je to točko argumentiral in ga na koncu prepričal, da je sledenje v čelnem napadu Red Top proti novim sovjetskim nadzvočnim bombnikom, za katere je znano, da so v razvoju, nujna zahteva.

Na sestanku nadzornika vodenega orožja in elektronike februarja 1958 je skupina namenila Red Top tako za Lightning kot za de Havilland Sea Vixen mornariškega letalstva. Pričakovalo se je, da bo Red Top ponudila dramatičen preskok v zmogljivosti Sea Vixena, saj je njen povečan motor znatno izboljšal njeno zmogljivost pri podzvočnem izstreljevanju, relativno izboljšanje pa je bilo manjše pri izstreljevanju iz nadzvočnega Lightninga. Razpravljali so tudi o namestitvi štirih Red Topov na Blackburn Buccaneer, verjetno na različico B.112, ki je bila predlagana za zamenjavo Sea Vixena za dolgotrajne bojne zračne patrulje.

Neodvisno od tega je leta 1959 Jon Fozard iz podjetja Hawker Aircraft razmišljal tudi o uporabi rakete Red Top na letalu Hawker Siddeley P.1127. Koncept je letalu vgradil močnejši motor, dodal radar AIRPASS iz letala Lightning in mogočil nošenje para raket Red Top.

Testiranje in uporaba desno|sličica|Red Top v Imperialnem vojnem muzeju Duxford . sličica|Red Top, nameščena na English Electric Lightning v muzeju Kraljevih letalskih sil v Londonu v Hendonu . sličica|Red Top v Explosion Museum of Naval Firepower Testiranje Red Top se je začelo z novo postavitvijo trupa z originalnim fasetiranim nosnim stožcem Firestreak in preostalimi motorji Magpie III iz programa Blue Vesta. Do junija 1959 je bilo izvedenih 10 poskusnih izstrelitev. Preizkusi vodenja z novim motorjem in iskalnikom so bili izvedeni iz letala English Electric Canberra v začetku leta 1960, izstreljeni pa so bili iz letala Lightning septembra 1961.

Red Top je bila leta 1964 vključena v uporabo tako na Lightningu kot na Sea Vixenu. V uporabi je ostala do dokončne upokojitve Lightninga leta 1988. Nenavadno je, da je raketa, ki naj bi jo Red Top nadomestila – Firestreak – ostala v uporabi na Lightningu do leta 1988. To je bilo zato, ker je večja površina kril Red Top zahtevala, da ima Lightning večji krilni stabilizator za ohranjanje stabilnosti pri visokih hitrostih. Novejši modeli Lightninga so bili predelani za Red Top, tako da je Firestreak ostala na starejših modelih, ki so bili že v uporabi.

Nadaljnje nadgradnje Medtem ko je potekal razvoj Red Top, so razmišljali o drugi prilagoditvi originalnega Firestreaka, s katero bi ustvarili polaktivno radarsko vodeno različico, ki bi omogočila pretvorbo enega samega trupa iz infrardečega v radarsko s spremembo nosnega dela. Sprva znano kot Blue Jay Mk. V so poimenovali "Blue Dolphin", vendar je bila ta različica leta 1958 preklicana.

Predlagana je bila tudi raketa Red Top Mk. 2 z daljšim dosegom, ki bi raketo Linnet nadomestila z raketnim motorjem na tekoče gorivo, ki bi deloval na MADI/RFNA, verjetno de Havilland Spartan.

Debata o Phantomih