Westland Welkin je bilo britansko dvomotorno težko lovsko letalo podjetja Westland Aircraft Company, zasnovano za boj na izjemno visokih nadmorskih višinah v stratosferi; beseda welkin pomeni "nebesni svod" ali zgornja atmosfera. Letalo, ki je bilo prvič zasnovano leta 1940, je bilo zgrajeno kot odgovor na prihod predelanih bombnikov Junkers Ju 86P, ki so izvajali izvidniške misije, kar je nakazovalo, da bi Luftwaffe lahko poskušala ponovno začeti bombardiranje Britanije z velike nadmorske višine. Gradnja je trajala od leta 1942 do 1943. Grožnja se ni nikoli uresničila; posledično je Westland izdelal le majhno število Welkinov in le malo jih je letelo.

Oblikovanje in razvoj Westland je predstavil svoj P.14, ki je bil v bistvu prilagoditev Westlandovega lovskega letala Whirlwind (in bolj eksperimentalnega dvojčka, P.13), da bi ustrezal specifikaciji ministrstva za letalstvo F.4 iz leta 1940 za lovca na velikih višinah. Najbolj očitna značilnost je bilo ogromno krilo z velikim razmerjem stranic, z razponom 21 m na serijskem letalu. Kompaktne, a problematične motorje Rolls-Royce Peregrine letala Whirlwind so nadomestili zmogljivejši, dvostopenjski motorji Rolls-Royce Merlin Mk.76/77. Najpomembnejša značilnost je bila kabina pod tlakom, ki je pri zasnovi zahtevala največ truda. Po obsežnem razvoju je bila razvita nova kabina, ki je bila izdelana iz debelega duraluminija, pritrjenega neposredno na sprednji del glavnega nosilca. Pokrov kabine je uporabljal notranjo plast debelega pleksistekla za vzdrževanje tlaka in zunanjo tanko plast za oblikovanje gladke linije. Med obema je bil vpihovan ogrevan zrak, da pokrov kabine ne bi zmrznil.

Januarja 1941 je Ministrstvo za proizvodnjo letal odobrilo izdelavo dveh prototipov P.14, DG558 in DG562. Specifikacija F.4/40 je bila istega leta preoblikovana v F.7/41. Zasnova Welkin je zdaj konkurirala letalu Vickers Type 432 z motorji Merlin 61.

Sistem za uravnavanje tlaka je poganjal Rotolov kompresor, pritrjen na levi motor (to je bila razlika med motorjema Merlin 76 in 77), ki je zagotavljal konstanten tlak nad zunanjim tlakom. To je povzročilo navidezen tlak kabine kot pri 7.300 m, ko je letalo letelo na svoji predvideni višini 14.000 m. Ta tlak kabine pa je bil še vedno previsok za normalno dihanje, zato je moral pilot med letom nositi kisikovo masko. Gumijasto tesnilo, napolnjeno s stisnjenim zrakom, je ob vklopu sistema zatesnilo kupolo, ventil pa je zagotavljal samodejno uravnavanje tlaka. Poleg tega je moral pilot nositi tudi višinsko obleko, saj bi se moral na tej višini morda izstreliti iz letala.

Welkin je zahteval dovršen električni sistem. Namen tega je bil zmanjšati število tesnil in vstopnih točk v pilotsko kabino za krmilne elemente in instrumente. Električar, izkušen v značilnostih Welkina, je za predpoletni pregled tega sistema potreboval štiri ure. Krila so bila tako velika, da visoko vzgonska Fowlerjeva zakrilca Whirlwinda niso bila potrebna in so jih nadomestila preprosta deljena zakrilca. Dodatna površina kril je zahtevala tudi večjo stabilnost, zato so rep podaljšali, da bi zagotovili daljšo momentno roko. Oborožitev – štirje 20-milimetrski topovi Hispano – je bila enaka kot pri Whirlwindu, vendar je Welkin topove nosil v trebuhu, kar je olajšalo polnjenje. V tem položaju je bila tudi manjša verjetnost, da bi blisk iz cevi zaslepil pilota.

Welkin je imel resno oviro zaradi težav s stisljivostjo, ki jih je povzročalo njegovo dolgo krilo z visokim razmerjem stranic, ki je moralo biti zaradi trdnosti debelo pri korenu (razmerje med debelino in tetivo približno 19 %). Stisljivost je povzročila, da je ovojnica leta (razpon hitrosti, v katerem lahko leti) med visoko pojavnostjo vzgona in udarnim vzgonom na velikih višinah postala zelo majhna – vsako zmanjšanje hitrosti je povzročilo "normalen" vzgon, vsako povečanje pa udarni vzgon zaradi omejenega kritičnega Machovega števila letala. To zmanjšanje ovojnice hitrosti je problem, ki je skupen vsem podzvočnim zasnovam za velike višine, in se je pojavil tudi pri kasnejšem Lockheedu U-2. Ko je WEW Petter začel načrtovati svoje naslednje letalo za velike višine,reaktivni bombnik English Electric Canberra, se je potrebna površina krila odlikovala z opazno kratkimi krili, z razmerjem med debelino in tetivo (t/c) pri korenu 12 %, razmerjem at/c, ki zavira učinke stisljivosti na hitrost letala približno 0,85 Macha.

Informacije o Welkinu so bile objavljene šele ob koncu vojne.

Razvita je bila dvosedežna različica nočnega lovca z radarjem, znana kot Welkin NF Mk.II za specifikacijo F.9/43, vendar je bil na koncu izdelan le en primerek, saj različica ni bila naročena za proizvodnjo.

Zgodovina delovanja Ko je bil Welkin Mk. I dokončan in v proizvodnji, je bilo očitno, da Luftwaffe ne izvaja več misij na velikih višinah, predvsem zaradi uspešnih prestrezanj s posebej predelanimi Supermarine Spitfire. Izdelanih je bilo le 77 celotnih Welkinov, nadaljnjih 26 pa brez motorja. Čeprav sta dva Welkina služila v enoti za prestrezanje lovcev na bazi RAF Wittering od maja do novembra 1944, kjer so ju uporabljali za pridobivanje izkušenj in oblikovanje taktike za operacije lovcev na velikih višinah, pri RAF Welkina niso nikoli operativno uporabili.

Različice

P.14 : Dva prototipa, izdelana v skladu s specifikacijo ministrstva za letalstvo F.7/41. Welkin Mk.I : Enosedežno dvomotorno lovsko letalo za visoke višine, izdelanih 75, nadaljnjih 26 letal je bilo dokončanih brez motorjev. Welkin NF.Mk.II : Prototip dvosedežnega nočnega lovca, eden predelan iz Mark I.

Uporabniki

Kraljeve zračne sile Enota za prestrezanje lovcev – RAF Wittering (dve letali za oceno)

Specifikacije (Welkin Mk I)

Sklici

Opombe

Bibliografija

Zunanje povezave

Westland Welkin – Britanski imenik letal

Kategorija:Britanska lovska letala Kategorija:Lovci prve generacije