Džerba , ; ; ), tudi prečrkovano kot Jerba ali Jarbah, je tunizijski in največji otok Severne Afrike s 514 kvadratnimi kilometri, v Gabeškem zalivu, ob obali Tunizije. Upravno je del guvernata Medenine. Otok je imel po popisu leta 2004 139.544 prebivalcev, ki so se po popisu leta 2014 povzpeli na 163.726. Tunizija si je zaradi svoje dolge in edinstvene zgodovine prizadevala za zaščito otoka pri Unescu, in leta 2023 je bila Džerba uradno razglašen za območje svetovne dediščine.
Zgodovina Džerba je francoski črkopis Jerba ali Jirba. Ime izvira iz naroda Tebu, ki so bili prvotni prebivalci (avtohtoni) severne Afrike, obale in Sahare, neposredni potomci starodavnih Tehenujev, Temehujev, Garamantov itd.Wahli, S. H. (2022, October 7). The Toubou Oases: Southern Barqa of Libya – The Tazer Region (Kufra). Studies and Research in History, Heritage, and Languages Kot je Haynes zapisal v svoji izvirni publikaciji iz leta 1947, sedanji arheološki dokazi o paleolitskih prebivalcih Tunizije in severne Afrike itd. potrjujejo, da so bili ljudje, ki so tam živeli skozi vse faze kamene dobe – paleolitik, mezolitik in neolitik – starodavno libijsko ljudstvo, znano kot Tehenu, ki se pojavlja v zapisih iz Starega egipčanskega kraljestva.Haynes, D. E. L. Ancient Tripolitania. London: Society for the Promotion of Roman Studies, 1947, p. 13. V jeziku Tebu Ji ali Je pomeni »zahod«, Jer pa »z zahoda«. Element ba pomeni »veliki« in ima tudi večplastne pomene, kot sta »veliki« ali »možje s statusom«. V tem kontekstu se nanaša na »velike«, zato ime Jerba pomeni »zahodni veliki«, kar se razume kot nanašanje na štrleča ozemlja, torej na otoke.
Domneva se, da je bil Džerba otok lotosovPolybius; Strabo 1.2.17., kjer je Odisej nasedel na svojem potovanju skozi Sredozemsko morje. Džerba je bila v času starih Grkov znana kot otok Lytos ali Meninx. Eno od njenih vasi je bilo mogoče najti s stolpa Qantara, ime Džerba pa je bilo dano območju v bližini glavnega mesta otoka Houmt El Souk.
Antika Berberi so v Severno Afriko prispeli okoli leta 1200 pr. n. št. v pozni bronasti dobi kot del znanih morskih ljudstev in od takrat živijo v Magrebu,The General History of Africa: Studies and Documents, Libya Antiqua: Report and Papers of the Symposium Organized by UNESCO in Paris, 16–18 January 1984. Section: “Formation of the Berber Branch,” p. 69. UNESCO. naseljevali so obale in gore ter obdelovali zemljo. Njihovi domovi so jame in hiše, izklesane ali zgrajene iz kamnov in blata ali slame in drevesnih vej v obliki koč na vrhovih gora in planot. Drugi so živeli nomadsko, potovali so s svojo živino in živeli so pod šotori. Nekatere sekte so se preživljale s plenjenjem. Drugi so še vedno živeli v gosto naseljenih mestih, ki so jih zgradili, kar dokazujejo Ibn Haldun in drugi. Ibn Haldun v svoji Zgodovini, prvi del - 8 od 258, pravi:
Njihova oblačila so sestavljena iz črtaste volnene tkanine in črne halje. Nosijo kordon in haljo. Glave si brijejo in jih ne pokrivajo z ničemer, obraze pa si pokrivajo s lithamom (, včasih izgovorjeno lifam - ustna tančica, ki so jo Tuaregi in drugi zahodno- in severnoafriški (in sicer sahelski) nomadi, zlasti moški, tradicionalno uporabljali za pokrivanje spodnjega dela obraza.), kar je še danes v praksi. Jedo kuskus, govorijo in pišejo šila (natančneje džerbansko narečje), nekateri ljudje, zlasti v južni Tuniziji, na primer v gorah Matmata in Doueirat, pa ta jezik še vedno uporabljajo pri komunikaciji: je sam po sebi poseben jezik, znan že od antičnih časov in pogost do danes, ter ima svojo ljudsko ustno literaturo.
Džerbo so v antiki naselili različni ljudje, najprej Grki in kasneje Feničani v 12. stoletju pred našim štetjem, ki so prišli iz Tira in Sidona. V tem obdobju je na Džerbi cvetela trgovina, s čimer se je razširila lončarska industrija in proizvodnja škrlatnega barvila, za katerega zgodovinarji omenjajo, da je bilo primerljivo, če ne celo boljše od tirskega škrlata in se je prodajalo po najvišjih cenah. Zdi se jasno, da so Feničani uvedli sajenje oljk in s tem razširili industrijo stiskanja oljk.
Po Feničanih so prišli Rimljani, otok pa je v rimskem obdobju doživel veliko blaginjo, katere urbani učinki so še danes vidni. V 5. stoletju so Vandali, germansko pleme, ki se je leta 429 n. št. izselilo v Magreb, pod vodstvom svojega kralja Gajzerika osvojilo otok.
Srednji vek Islamska osvajanja Med zgodnjimi muslimanskimi osvajanji Arabcev je bila Džerba med kraji, ki jih je leta 665 med invazijo Mu'avije ibn Hudaija na Tunizijo osvojil arabski osvajalec Ruvajfi ibn Tabit al-Ansari, v kateri je prevladovala ibadijska sekta.
Po osvojitvi pod oblastjo guvernerjev je nastala Ifrikija, njihova vladavina pa je trajala skoraj stoletje, od leta 716 do 800. Država je doživela več nemirov, dokler ni nastala država Aglabidov, ki je bila v sporu z državo Rustumidov v Alžiriji. Džerba je bila včasih podrejena Aglabidom, včasih Rustamidom, vendar je bila vedno delno neodvisna, vse do ustanovitve Fatimidskega kalifata, ki je območje nadzoroval od leta 909 do 972. Otok je nato postal del posesti emirja Bulukīna ibn Zīrīja al-Sanhajija, ki ga je al-Mu'izz li-Din Allah al-Fatimi imenoval za vladarja Ifrikije, potem ko so Fatimidi svojo prestolnico preselili v Kairo.
Država Sanhaji je šla skozi dve zaporedni fazi: obdobje blaginje in obdobje nemirov. V prvi fazi je Kairouan doživljal blaginjo 78 let, dokler leta 1049 niso prišli Hilalidi. V drugi fazi je Džerba utrpela številne nesreče zaradi vpadov, ki jim je bila izpostavljena. Morda najbolj izrazit med njimi je bil, ko je Rogerij II. Sicilski leta 1135 osvojil trdnjavo kot odgovor na ponavljajoče se piratstvo v Sredozemlju. Po podjarmljenju so bile ženske in otroci iz mesta poslani na Sicilijo, kljub nasilnemu odporu piratov in lokalnega prebivalstva. Džerba je ostala pod normansko okupacijo od leta 1135 do 1159. Več kot dve desetletji pozneje, ko so se Normani in njihov vladar Viljem I. leta 1185 osredotočali predvsem na invazijo na Bizantinsko cesarstvo, se je Almohadski kalifat, ki izvira iz peščenih puščav Maroka, »prebudil iz spanja in se spomnil, da njegov sovražnik sedi na dragocenem koščku njegove zemlje. Pripravil je veliko vojsko v ogromni floti, prisilil frankovsko garnizijo k umiku in otok je prešel pod oblast Almohadov.« Nadzor nad otokom je kasneje, v začetku 13. stoletja, prešel na berbersko dinastijo Hafsidov.
Od 16. do 19. stoletja Osmani so leta 1574 vstopili v del Ifrikije in jo spremenili v osmansko provinco, podobno kot so to storili v osrednjem Magrebu v letih 1519–1520 in v Tripolitaniji leta 1551. Vendar pa je ta tunizijska provinca, ki je bila ustanovljena pozneje, kmalu razvila svoj politični sistem pred svojimi alžirskimi in tripolitanskimi sosedi od konca 16. stoletja. Takrat se je pojavila vladavina dejev z izključno oblastjo (v prvi polovici 17. stoletja), nato polmonarhični dedni sistem v času muradskih begov (1628–1702) in nato Huseinov (po letu 1705). Tem Huseinom je uspelo zgraditi državo, trdno uveljavljeno in uživalo široko neodvisnost od zunanjih sil (Konstantinopel ali alžirski dej), zlasti v času vladavine Hammuda Paše (1782–1814).
Dva velikanska imperija – osmansko in špansko – sta izkoristila šibkost hafsidske države in med letoma 1534 in 1535 posredovala v Tuniziji. Poleg otoka Džerba je Darguth Paša leta 1556 zasedel Gafso in leta 1557 Kairouan (glavno mesto Almoravidskega emirata Chabia), Bajler Beg (vrhovni poveljnik) Ali Paša ali Alaj Ali pa je leta 1569 vstopil v mesto Tunis, preden so ga Španci leta 1573 evakuirali.
Osmanski sultan Selim II. se je odločil, da bo Špance iz Tunizije izkoreninil iz strateških razlogov (nadzor južnega brega Sicilskega preliva), političnih razlogov (dokončal je okupacijo držav tega brega od Egipta do meja Daljnega Magreba) in verskih razlogov (džihad je bil ena od stalnic osmanske politike). S pomočjo ljudstva so Osmani uspeli zavzeti ogromno trdnjavo La Goulette, nato pa poleti 1574 zavzeti Tunis in odpraviti špansko prisotnost.
Moderna doba se je začela z globoko krizo v vseh magrebskih državah, vključno s Tunizijo, ki se je končala z Osmanskim pristopom tja in njeno preobrazbo v osmansko provinco.
Vendar se je njen politični sistem v 17. in 18. stoletju hitro razvil v neodvisno polnacionalno monarhijo z le formalnimi vezmi zvestobe Konstantinoplu. Nadzorujejo (različno glede na regije in skupine) specifičen prostor, ki se razlikuje od prostora sosednjih provinc.
Nato je Tunizija padla v past kolonializma, kot je nemški kancler Bismarck izjavil francoskemu veleposlaniku v Berlinu (4. januarja 1879): »Tunizijska hruška je dozorela in čas je, da jo oberete«. Dejansko so se razmere v tunizijski provinci od prve tretjine 19. stoletja pod pritiskom vzhajajočih evropskih ekspanzionističnih sil postopoma slabšale, dokler se provinca ni stabilizirala v obsežni krizi, ki je olajšala francosko intervencijo leta 1881.
V 19. in 20. stoletju je otok doživel radikalne preobrazbe, morda pa je najpomembnejša značilnost tega obdobja migracija prebivalcev, ki so se ukvarjali s trgovino v nekaterih islamskih in tunizijskih mestih. V obdobju francoske vladavine so prebivalci otoka učinkovito prispevali k tunizijskemu nacionalnemu gibanju. Po osamosvojitvi je Džerba postala ena najpomembnejših tunizijskih turističnih znamenitosti in destinacija za turiste z vsega sveta.
Judovska zgodovina Glede na njihovo ustno zgodovino judovska manjšina na otoku neprekinjeno prebiva že več kot 2500 let, po uničenju Jeruzalemskega templja.International Religious Freedom Report 2007: Tunisia. United States Bureau of Democracy, Human Rights and Labor (14 September 2007). This article incorporates text from this source, which is in the public domain. Prvi fizični dokaz, ki ga poznajo zgodovinarji, izvira iz 11. stoletja in je bil najden v Kairski Genizi. Potomci te skupnosti še vedno živijo v Houmt Souku.
Ta skupnost je edinstvena v judovski diaspori zaradi nenavadno visokega odstotka kohanimov, neposrednih patrilinearnih potomcev Arona, prvega velikega duhovnika iz Mojzesovih časov. Lokalno izročilo pravi, da so bili ko je Nebukadnezar II. leta 586 pr. n. št. zravnal Salomonov tempelj in opustošil Judejo in mesto Jeruzalem, kohenimi, ki so se naselili na Džerbi, med begunci, ki so se uspeli izogniti suženjstvu.
Ključno točko v tej ustni zgodovini so potrdili genetski testi za Cohenov modalni haplotip, ki kažejo, da je velika večina moških Judov na Džerbi, ki so trdili, da imajo družinski status kohen, imela skupnega starodavnega moškega prednika, ki se ujema s skoraj vsemi zgodovinsko evropskimi in bližnjevzhodnimi Judi z družinsko anamnezo patrilinearne pripadnosti judovski duhovniški kasti. Tako je otok mnogim Judom znan kot otok Kohenimov. Po legendi so med uničenjem templja Koheni, ki so v času uničenja služili templju, pobegnili iz Jeruzalema in se znašli na otoku Džerba. Legenda pravi, da so Kohenimi odnesli vrata in nekaj kamnov iz jeruzalemskega templja, ki so jih nato vključili v čudovito sinagogo, znano tudi kot sinagoga El Ghriba, ki še vedno stoji na Džerbi.
Judovska skupnost se od drugih na Džerbi razlikuje po svoji obleki, osebnih imenih in naglasih. Judovski rabinat na Džerbi je ustanovil eruv, ki določa skupno območje v mestu, kjer lahko Judje na šabat prosto prenašajo predmete med svojimi domovi in skupnostnimi stavbami. Nekatere tradicije, ki so značilne za judovsko skupnost na Džerbi, so molitev kiduš, ki se izreče na predvečer pashe, in nekaj preroških odlomkov na določene šabate v letu.
Ena od sinagog skupnosti, sinagoga El Ghriba, je neprekinjeno v uporabi že več kot 2000 let. Judje so bili naseljeni v dveh glavnih skupnostih: Ḥara Kabira ('velika četrt'; arabsko: "الحاره الكبيرة") in Ḥara Ṣaghira ('majhna četrt'; arabsko: "الحاره الصّغيرة"). Hara Saghira se je identificirala z Izraelom, Hara Kabira pa s Španijo in Marokom.