Lapitska kultura je ime za neolitsko avstronezijsko ljudstvo in njihovo posebno materialno kulturo, ki je naselilo otok Melanezijo z morsko migracijo okoli leta 1600 do 500 pr. n. št. Domneva se, da ljudstvo Lapitov izvira iz severnih Filipinov, bodisi neposredno, prek Marianskih otokov ali obojega. Znani so bili po svojih značilnih geometrijskih vzorcih na nazobčani keramiki, ki je zelo podobna keramiki, najdeni na arheološkem najdišču Nagsabaran v severnem Luzonu. Lapitski ljudje so se v različni meri poročali s papuanskim prebivalstvom in so neposredni predniki avstronezijskih ljudstev Polinezije, vzhodne Mikronezije in otoka Melanezija.
Etimologija Izraz Lapita so arheologi skovali med izkopavanji leta 1952 v Novi Kaledoniji, potem ko so napačno slišali besedo v lokalnem jeziku Haveke, xapeta'a, ki pomeni »kopati luknjo« ali »kraj, kjer se koplje«. Arheološka kultura Lapitov je poimenovana po najdišču tipa, kjer so jo prvič odkrili na polotoku Foué na Grande Terre, glavnem otoku Nove Kaledonije. Izkopavanja sta leta 1952 izvedla ameriška arheologa Edward W. Gifford in Richard Shutler ml. na najdišču 13. Naselbina in drobci keramike so bili kasneje datirani v leto 800 pr. n. št. in so se izkazali za pomembne pri raziskavah zgodnje poselitve pacifiških otokov. Od takrat je bilo odkritih več kot 200 najdišč Lapitske kulture, ki segajo več kot 4000 km od obalne in otoške Melanezije do Fidžija in Tonge z najvzhodnejšo mejo v Samoi.
Izraz Lapita se danes uporablja za označevanje zbirke teorij o izvoru in značilnostih prednikov ljudi, ki govorijo oceanske jezike. Nanaša se tudi na materialno kulturo, najdeno pri izkopavanjih, zlasti keramiko, povezano s temi predniškimi skupnostmi.
Datiranje artefaktov 'Klasična' lapitska keramika je bila izdelana med letoma 1600 in 1200 pr. n. št. na Bismarckovem arhipelagu. Artefakti, ki kažejo lapitske vzorce in tehnike iz obdobja po letu 1200 pr. n. št., so bili najdeni na Salomonovih otokih, Vanuatuju in Novi Kaledoniji. Slogi lapitske keramike iz približno 1000 pr. n. št. so bili najdeni na Fidžiju in v Zahodni Polineziji.
V Zahodni Polineziji je lapitska keramika sčasoma postala manj dekorativna in vse bolj enostavna. Zdi se, da so jo na Samoi pred približno 2800 leti povsem prenehali izdelovati, na Tongi pa pred približno 2000 leti.
Materialna kultura
Lončenina, katere podrobni dekorativni vzorci kažejo na vpliv lapitskih posod, je bila izdelana iz različnih materialov, odvisno od tega, kaj je bilo na voljo, njihovi obrtniki pa so uporabljali različne tehnike, odvisno od orodja, ki so ga imeli. Običajno pa je bila sestavljena iz nizko žgane lončenine, kaljene z školjkami ali peskom in okrašene z nazobčanim (dentatnim) žigom. Obstaja teorija, da so bili ti okraski morda preneseni z manj trpežnega materiala, kot je lubje (tapa) ali s tetovaž, na lončenino – ali pa so bili preneseni z lončenine na te materiale. Drugi pomembni deli lapitskega repertoarja so bili: neokrašena ('enostavna') lončenina, vključno s čašami, lonci za kuhanje in skledami; artefakti iz školjk; tesla iz brušenega kamna; in orodja iz lomljenega kamna, izdelana iz obsidiana, roženca ali drugih razpoložljivih vrst kamnin.
Gospodarstvo Lapitska kultura je redila prašiče, pse in kokoši. Vrtnarstvo je temeljilo na korenovkah in drevesnih kulturah, predvsem na taru, jamu, kokosih, bananah in različnih vrstah kruhovca. To hrano so verjetno dopolnjevali z ribolovom in nabiranjem mehkužcev.
Izvajala se je trgovina na dolge razdalje; med trgovanimi predmeti so bili obsidian, tesla, tesla kot izvorna kamnina in školjke.
Pogrebni običaji Leta 2003 so na arheološkem najdišču Teouma na otoku Efate v Vanuatuju odkrili veliko pokopališče, vključno s 25 grobovi, ki so vsebovali pogrebne vrče in skupno 36 človeških okostij. Vsa okostja so bila brez glav: nekje po prvotnem pokopu trupel so lobanje odstranili in jih nadomestili z obroči iz stožčastih lupin, glave pa so ponovno pokopali. V enem grobu je bilo okostje starejšega moškega s tremi lobanjami na prsih. V drugem grobu je bil grobni vrč s štirimi pticami, ki so gledale vanj. Datiranje školjk z ogljikom je pokazalo, da je bilo to pokopališče v uporabi okoli leta 1000 pr. n. št.
Leta 2002 so na Moturikiju na Fidžiju odkrili popolno človeško okostje. Okostje Mane, kot so ga kasneje poimenovali, je pripadalo ženski Lapitske kulture, ki je živela leta 800 pr. n. št. ali prej. Pokopana je bila več kot 1,5 metra pod površino tal in prekrita z nemotenimi plastmi peska in mulja, v katerih so našli keramiko. Pod njen vrat je bila položena velika školjka, druga pa med kolena, v grobu pa so bile prisotne tudi manjše školjke.
Naselja Vasi Lapitske kulture na otokih v območju oddaljene Oceanije običajno niso bile v notranjosti, temveč na plaži ali na majhnih otočkih na odprtem morju. Te lokacije so bile morda izbrane zato, ker so bila območja v notranjosti – na primer v Novi Gvineji – že naseljena z drugimi ljudstvi. Ali pa so bile izbrane zato, da bi se izognili območjem, kjer so bili komarji prenašalci malarije, proti kateri ljudje Lapitske kulture verjetno niso imeli imunske zaščite. Nekatere njihove hiše so bile zgrajene na kolih nad velikimi lagunami. V Novi Britaniji pa so bila naselja v notranjosti; bila so v bližini virov obsidiana. In na otokih na vzhodnem koncu arhipelaga so bila vsa naselja v notranjosti in ne na plažah – včasih precej daleč v notranjost.
Razširjenost
Kompleks Lapitske kulture obsega zelo veliko geografsko območje od Mussaua do Samoe. Keramika je bila najdena v bližnji in oddaljeni Oceaniji, vse do Bismarckovega otočja na zahodu, do Samoe na vzhodu in do Nove Kaledonije na jugu. Izkopavanja na najdišču v vasi Mulifanua v Samoi so odkrila dve tesli, ki močno kažeta na vpliv Lapitske kulture. Datiranje z ogljikom materiala, najdenega skupaj z tesli, kaže, da je bilo na tem mestu naselje Lapitov približno leta 1000 pr. n. št. Datiranje z radiokarbonom najdišč v Novi Kaledoniji kaže, da so bila tam naselja že pred 1110 leti. Datumi in lokacije severnejših naselij pod vplivom Lapitske kulture so še vedno v veliki meri predmet razprav.
Kompleks Lapitske kulture je bil razdeljen na tri geografske podregije ali province: Daljno zahodni Lapiti, Zahodni Lapiti in Vzhodni Lapiti. Znotraj Daljno zahodnih Lapitov je arhipelag Nova Britanija ali Bismarckovo otočje, vključno z območjem, ki ga je leta 1909 odkril Otto Meyer. Zahodni Lapiti vključuje artefakte, najdene na območju Salomonovih otokov do Nove Kaledonije. Vzhodne Lapite se pripisuje regiji Fidži, Tonga in Samoa. Odkritja edinstvenih vzorcev znotraj regije Vzhodni Lapiti kažejo na delitev na zgodnje in pozne vzhodne različice Lapitov.
Jezik
Jezikoslovci in drugi raziskovalci teoretizirajo, da so ljudje kompleksa Lapitske kulture govorili protooceansko, ki je veja avstronezijske jezikovne družine, ki je danes široko razširjena v jugovzhodni Aziji.Sheppard, P. (2019). Early Lapita colonisation of Remote Oceania: An update on the leapfrog hypothesis. In Bedford S. & Spriggs M. (Eds.), Debating Lapita: Distribution, Chronology, Society and Subsistence (pp. 135–154). Australia: ANU Press.Kirch, P. (2010). Peopling of the Pacific: A Holistic Anthropological Perspective. Annual Review of Anthropology, 39, 131–148. Retrieved September 16, 2020, from Vendar pa določen jezik ali jeziki, ki so jih govorili, niso znani. Jeziki, ki se danes govorijo v regiji, izvirajo iz številnih različnih starodavnih jezikov, materialna kultura, ki jo je odkrila arheologija, pa običajno ne daje namigov o jeziku, ki so ga govorili izdelovalci artefaktov. Poleg tega se nekatere skupine Lapitov verjetno razlikujejo v govoru in videzu od svojih sorodnikov na različnih arhipelagih ali otokih.
Matthew Spriggs meni, da je Lapitska kultura vir oceanskih avstronezijskih jezikov ter kulturnih in verskih konceptov v večjem delu Pacifika.
Izvor Kompleks Lapitske kulture je del vzhodne migracijske veje avstronezijske ekspanzije, ki se je začela iz Tajvana pred približno 5000 do 6000 leti. Nekateri izseljenci so dosegli Melanezijo in so bili daljni potomci veliko zgodnejših migracij na supercelino Sahul. Obstajajo različne teorije o poti, ki so jo ubrali, da bi prišli tja. Morda so šli čez Marijanske otoke ali čez Filipine ali oboje.. Najmočnejša podpora za teorijo, da so bili prvotni ljudje Lapitske kulture avstronezijski, so jezikovni dokazi, ki kažejo na zelo veliko leksikalno kontinuiteto med proto-malajsko-polinezijsko (domnevno govorjeno na Filipinih) in proto-oceansko (domnevno govorjeno ljudstvo Lapitov). Poleg tega vzorci jezikovne kontinuitete ustrezajo vzorcem podobnosti v materialni kulturi.
Leta 2011 je Peter Bellwood predlagal, da je bilo začetno selitev govorcev malajsko-polinezijskega jezika v Oceanijo iz severnih Filipinov proti vzhodu na Marijanske otoke, nato pa proti jugu na Bismarckove otoke. Starejši predlog je bil, da so naseljenci Lapitske kulture najprej prispeli v Melanezijo prek vzhodne Indonezije. Bellwoodov predlog je vključeval možnost, da sta se zgodila oba migracijska vzorca, pri čemer so različni migranti ubrali različne poti. Bellwoodov predlog podpirajo dokazi o lončarstvu: lončarstvo Lapitske kulture je bolj podobna lončenini, najdeni na Filipinih (na arheološkem najdišču Nagsabaran na otoku Luzon), kot pa lončenini, odkriti kjer koli drugje. Drugi dokazi kažejo, da je bilo območje Luzona morda prvotna domovina tradicije žigosane keramike, ki se prenaša v Lapitski kulturi.
Arheološki dokazi prav tako na splošno podpirajo teorijo, da so ljudje Lapitske kulture avstronezijskega izvora. Na Bismarckovem otočju se je pred približno 3500 leti kompleks Lapitske kulture pojavil nenadoma kot popolnoma razvit arheološki horizont s pripadajočimi visoko razvitimi tehnološkimi združbami. Na arhipelagu niso našli nobenih dokazov o naseljih v zgodnejših razvojnih fazah. To kaže, da je Lapitsko kulturo prineslo selitveno prebivalstvo in se ni – kot so v 1980-ih in 1990-ih predlagali znanstveniki, kot sta Jim Allen in J. Peter White – razvila lokalno.
Obstajajo dokazi, da so zahodno Melanezijo neprekinjeno naseljevali avtohtoni Papuanci, začenši pred 30.000 in 40.000 leti. Ti dokazi vključujejo najdene artefakte. Toda ti ostanki starejše materialne kulture so veliko manj raznoliki kot ostanki, ki izvirajo iz obdobja po horizontu Lapitske kulture. Zdi se, da je starejša materialna kultura k poznejši materialni Lapitski kulturi prispevala le nekaj elementov: nekaj pridelkov in nekaj orodij.
Velika večina elementov materialne Lapitske kulture je očitno jugovzhodnoazijskega izvora. Mednje spadajo lončarstvo, pridelki, kmetijstvo na riževih poljih, udomačene živali (piščanci, psi in prašiči), pravokotne hiše na kolih, tetovirana dleta, štirikotna tesla, polirana kamnita dleta, tehnologija izvlečnih čolnov, trnki za ribolov s panulo in različni drugi kamniti artefakti. Lončarstvo ponuja najmočnejši dokaz o avstronezijskem izvoru. Ima zelo značilne elemente, kot so uporaba rdečih ploščic, drobni udarni odtisi, nazobčani žigi, okrogli žigi in motiv križa v krogu. Podobno lončarstvo so našli na Tajvanu, filipinskih otokih Batanes in Luzon ter na Marianskih otokih.