Pinisi je vrsta vrvi (konfiguracija jamborov, jader in vrvi ali "linij") indonezijskih jadrnic. Pinisi nosi sedem do osem jader na dveh jamborih, razporejenih kot gaf-keč s tako imenovanimi stoječimi gafi – tj. za razliko od večine zahodnih ladij, ki uporabljajo takšno vrv, se dve glavni jadri ne odpreta z dvigom drogov, na katere sta pritrjeni, ampak se jadra 'izvlečejo' kot zavese vzdolž gafov, ki so pritrjeni okoli središča jamborov.
Kot velja za mnoga indonezijska jadralna plovila, beseda pinisi torej poimenuje le vrsto jadralne opreme in ne opisuje oblike trupa plovila, ki uporablja takšna jadra.
Ladje s pinisi opremo so gradili predvsem ljudje, ki govorijo jezik Konjo, iz Are, vasi v okrožju Bontobahari, okrožje Bulukumba, Južni Celebes, in so jih buginski in makasarski pomorščaki pogosto uporabljali kot tovorno plovilo. V letih pred končnim izginotjem prometa na veter med motorizacijo tradicionalne indonezijske trgovske flote v 1970-ih in 1980-ih so bile ladje s pinisi opremo največje indonezijske jadrnice.
Danes se beseda pinisi, pogosto precej brez razlikovanja, uporablja za poimenovanje večine vrst lesenih ladij v Indoneziji. Priljubljen črkopis phinisi je bil poskus posnemanja indonezijske izgovorjave besede /pi:nisi/, ki je bila prvič uporabljena za poimenovanje Phinisi Nusantara, motoriziranega tradicionalnega plovila s takšno opremo, ki je leta 1986 plulo iz Indonezije na razstavo Expo 86 v Vancouver v Kanadi.
Ker je bila pinisi najbolj znana indonezijska jadrnica, je postal slogan za vpis »Umetnosti gradnje čolnov v Južnem Sulaveziju« na Unescov reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva leta 2017.'The Art of Boatbuilding in South Sulawesi'
Etimologija in morebitni izvor
Najzgodnejša omemba izraza pinisi, tako v tujih kot v domačih virih, ki se jasno nanaša na vrsto jadrnice iz Celebesa, je v članku iz leta 1917 v nizozemski periodični reviji Coloniale Studiën: »... majhna škuna, opremljena na evropski način.«Vuuren, L. Van 1917. 'De Prauwvaart van Celebes'. Koloniale Studien, 1,107–116; 2, 329–339, p. 108. Dejansko se zapisi o uporabi evropskega tipa premčnih in krmnih jadrnic na domačih ladjah jugovzhodnega azijskega arhipelaga začnejo šele v prvi polovici 19. stoletja in šele v začetku 20. stoletja je bilo s takimi jadri opremljeno večje število čolnov s Sulavezija.Liebner, Horst H. (2018). Pinisi': Terciptanya Sebuah Ikon; Memorial Lecture Dr. Edward Poelinggomang. Makassar: Universitas Hasanuddin; Do sredine 20. stoletja so sulavezijski mornarji svoje ladje sami imenovali z izrazom palari, vrsto trupa, ki je najbolj primerna za pogonske sile pinisi jadrnice.Gibson-Hill, C. A. (2009 [1950a]). 'The Indonesian Trading Boats Reaching Singapore.' In H.S. Barlow (ed.) Boats, Boatbuilding and Fishing in Malaysia [Journal of the Malayan Branch of the Royal Asiatic Society, 23 (1)]. Kuala Lumpur: Malaysian Branch of the Royal Asiatic Society: 43–69 [108–138], pp. 52f .
Obstaja širok spekter lokalnih izročil, ki trdijo, da izvirajo tako beseda pinisi kot tudi vrsta ladje, ki se tako imenuje, vendar jih je mogoče zaslediti šele v zadnjih dveh do treh desetletjih. Ladjedelci iz Are in Lemo-Lema, drugega središča gradnje ladij v regiji, povezujejo svojo spretnost v pomorski arhitekturi (in, odvisno od vira, izdelavo prvega pinisijaSee, e.g., Borahima, Ridwan et al. (1977). Jenis-Jenis Perahu Bugis Makassar. Jakarta: Proyek Pengembangan Media Kebudayaan, Direktorat Jenderal Kebudayaan, pp. 26f vs. Horridge, A. (1979). The Konjo Boatbuilders and the Bugis Perahu of South Sulawesi. Greenwich: National Maritime Museum, p. 10) s Sawerigadingom, enim od glavnih protagonistov v bugiškem epu Sureq Galigo: Da bi se izognil incestuoznemu razmerju, ki je grozilo, ko se je zaljubil v svojo sestro dvojčico, Sawerigading dobi čarobno zgrajeno ladjo, s katero mora odpluti na kraj, kjer naj bi prebivalo dekle, ki je bilo podobno njej; ko prelomi svojo obljubo, da se nikoli več ne bo vrnil, ladja potone; njeno kobilico, okvirje, deske in jambore, ki jih je naplavilo na obale treh vasi, so domačini ponovno sestavili in se tako naučili graditi in jadrati z ladjami.E.g., Pelly, U. (2013 ). Ara dengan Perahu Bugisnya. Medan [Ujung Pandang]: Casa Mesra Publisher [Pusat Latihan Penelitian Ilmu-Ilmu Sosial, Universitas Hasanuddin], pp. 21ff; Saenong, M. A. (2013). Pinisi: Paduan Teknologi dan Budaya. Yogyakarta: Penerbit Ombak, pp. 11ff. Omeniti velja, da se Sawerigading v dejanskem epu vrne v domovino, da bi skupaj s svojo novo najdeno ženo sčasoma postal vladar podzemlja, in da se izraz »pinisi« ne pojavi v nobenem od dostopnih rokopisov zgodbe.Liebner, Horst H. (2003). 'Berlayar ke Tompoq Tikkaq: Sebuah Episode La Galigo'. In Nurhayati Rahman and et al. (eds.), La Galigo, Makassar: Pusat Studi La Galigo, pp. 373–414. Imena čolnov in ladij v rokopisih so waka(q), wakka(q), wakang, wangkang, padewakang, joncongeng, banawa, pelapangkuru, binannong, pangati in lopi. Čoln, ki je Sawerigadinga pripeljal na Cino (ne Kitajsko, ampak Tana Ugi, Ale Cina, na vzhodni strani Južnega Sulavezija), se je imenoval waka Wélenréngé (čoln iz drevesa Wélenréng), narejen je iz samo enega drevesa (kanu iz izkopane zemlje) in opremljen s prečkami in plovci. Očitno »mit podpira ljudstvo Bontobaharija v njihovi odvisnosti od gradnje čolnov kot načina življenja, [...] upravičuje njihov monopol« nad gradnjo takšnih plovil.Horridge, A. (1979), p. 10
Od 1970-ih je bilo predstavljenih veliko drugih razlag za izvor besede »pinisi«. Med njimi je na primer ta, da je vladar makassanske države Talloq, I Mangnginyarrang Daéng Makkiyo, tako poimenoval enega od svojih čolnov, domnevno z združitvijo dveh besed picuru (kar pomeni 'dober primer') in binisi (vrsta majhne, okretne in žilave ribe na površini vode, na katero ne vplivajo tokovi in valovi). Druga različica pravi, da ime pinisi izvira iz besede panisi (beseda na jeziku Bugis pomeni vstaviti) ali mappanisi (vstavljanje), ki se nanaša na postopek tesnjenja.Saenong (2013), p. 43 Trdi se celo, da beseda izvira iz imena italijanskega mesta Benetke, kjer so mornarji iz vasi Bira trgovali z začimbami in videli plovila s kečem; ali kjer so bile 'izumljene' škune, s čimer je ime dobilo svojo sulaveško različico. Nobena od teh trditev ni podprta z prepoznavnimi viri iz prve roke.
Možna anekdota o izvoru imena in vrste ladje temelji na poročilu R.S. Rossa, takratnega kapitana parnika Phlegeton Britanske vzhodnoindijske družbe, ki je leta 1846 med obiskom Kuala Terengganuja v Maleziji videl škuno, ki so jo zgradili lokalno »nekateri domačini, [ki] so se umetnosti ladjedelništva naučili v Singapurju in [so jim] pomagali kitajski tesarji«,Anon. (1854). 'Journal Kept on Board a Cruiser in the Indian Archipelago.' Journal of the Indian Archipelago and Eastern Asia 8(7): 175–199 . za katero se domneva, da je postala arhetip za terengganske perahu pinas ali pinis.Gibson-Hill, C. A. (2009 ). 'The Origin of the Trengganu Perahu Pinas'. In H.S. Barlow (ed.) Boats, Boatbuilding and Fishing in Malaysia [Journal of the Malayan Branch of the Royal Asiatic Society, 26 (1)]. H. S. Barlow. Kuala Lumpur, Malaysian Branch of the Royal Asiatic Society: 172–174 [206–110] and Longuet, R. (2009). 'Update on Boats and Boat-Building in the Estuary of the Trengganu River, 1972–2005'. In H.S. Barlow op.cit.: 338–365. Malajska izročila trdijo, da je bila ta škuna zgrajena v imenu Baginde Omarja, sultana Terengganuja (vladal 1839–1876), morda pod vodstvom ali s precejšnjo pomočjo nemškega ali francoskega obmorskega ladjarja, ki je »prispel v Terengganu preko Malake in Singapurja v iskanju otium cum dignitate«,Gibson-Hill (2009 ): 172 da bi postal arhetip 'malajske škune': Terengganska pinas/pinis, ki danes nosi jadra z letvami, je bila do preloma 20. stoletja običajno opremljena kot gaf-keč.Warrington-Smyth, H. (1902). 'Boats and Boat Building in the Malay Peninsula'. Journal of the Society of the Arts 50(2582): 570–586.
Vendar pa so približno v istem času nizozemski viri začeli opažati novo vrsto lokalno uporabljenega jadralnega plovila, ki so ga pristaniški kapitani v zahodnem delu Malajskega arhipelaga registrirali kot penisch, pinisch ali phinis(!);Interestingly, the first to reportedly use schooner-like sails on locally built hulls were various groups of local 'pirates': thus were, e.g., three vessels in Malay and 'Lanun' raiding squadrons roaming the waters off Singapore in 1836 "schooner rigged with cloth sails" (Logan, J. R. e. (1849–1851). 'The Piracy and Slave Trade of the Indian Archipelago.' Journal of the Indian Archipelago and Eastern Asia 3; 4; 5: 581–588, 629-536; 545-552, 144-562, 400-510, 617-528, 734-546; 374-582; 4, p. 402. do konca 19. stoletja se je uporaba takšnih plovil očitno razširila na Bali, Kalimantan in Sulavezi. Sama beseda je verjetno prevzeta iz nizozemske, nemške ali francoske besede pinasse ali peniche, ki je bila takrat že ime za precej nedoločeno majhno do srednje veliko jadralno ploviloThe respective archival sources can be found in Liebner (2018). – angleška beseda pinnace je že v 18. stoletju poimenovala enega od čolnov, ki so jih prevažali na krovu vojne ladje ali večje trgovske ladje.
Splošni opis
Jadralna oprema pinisi je sestavljena iz sedmih do osmih jader na dveh jamborih, tj. treh prednjih jader (v jeziku Kondžo, jeziku ladjarjev Bontobahari, cocoroqThe /q/ marks the glottal stop, /ʔ/. For maritime terminologies of the area, see Liebner, Horst H. (1993). 'Remarks about the Terminology of Boatbuilding and Seamanship in some Languages of Southern Sulawesi.' Indonesian Circle 59/60: 18–44.), nameščenih na dolgem premcu (anjong), glavnega in zgornjega glavnega jadra na glavnem jamboru (sombalaq bakka in tampaseqreq), mizzenskega jadra in zgornjega glavnega jadra na manjšem jamboru na krmi (sombalaq ri boko in tampaseqreq ri boko), poleg tega pa je, predvsem na starejših plovilih, medjamborno jadro (parasang). Z nastavljenimi jadri je plovilo s pinisi opremo videti kot tisto, kar se v mednarodni jadralni terminologiji imenuje gaf- (ali manj natančno, škuner-) keč: 'škuner', ker so vsa njegova jadra 'prečno-zadnja' jadra, tj. poravnana vzdolž središčne črte trupa na dveh jamborih, pri čemer sta dve največji jadri trapezoidni in pritrjeni na 'gafe' (prečke na vrhu jader); 'keč', ker jambor z dvojnim krilom ni tako visok kot glavni jambor. Ko pa so jadra zložena, se pokaže velika razlika v primerjavi z večino 'zahodnih' kečev – gaf se ne spušča ali dviga skupaj z jadri, temveč je s krempljem, ki je stopil na kos trdega lesa na zadnji strani jambora, okoli prečk obešen v opornik, ki poteka od vrha jambora do in skozi vrh gafa, nazaj do in skozi njegov sprednji konec, nato pa je pritrjen okoli jambora nad prečkami. Glavna in medjadrna jadra, platno z največjo pogonsko silo, sta nameščena vzdolž spodnjega dela tega vlečnega droga in sta nameščena in napeta, nekako kot zavese, z vrvjo, vlečno vrvjo in številnimi kljukami.
Glavno jadro nima buma, medtem ko lahko drog drži ohlapno medjadrno jadro. Gafe nadzirata dva para kljuk, ki potekajo navzdol in naprej. Na najstarejših dokumentiranih plovilih s pinisi jardom je spodnji glavni jambor trinožnik, z vlečnimi vrvmi v obliki majhnih prečnih tramov med obema drogovoma na krmi; na novejših se uporablja dvonožnik, vlečne vrvi pa so nadomeščene z lesenimi lestvami, privezanimi na vrvi. Jambori so običajno stopničasti v tabernakleh. Vrhnji jambori so pritrjeni s prečnimi drogovi in vrhovi jamborov na precej "zahodnjaški" način; poševnik je obdan z deskami, ki nadomeščajo vlečne vrvi in so med seboj povezane s prečnimi tramovi, na katere so pritrjeni prednji štriki.