Tempeljska imena so posmrtni nazivi, podeljeni monarhom v kitajski kulturni sferi, namenjena čaščenu prednikov. Praksa čaščenja monarhov s tempeljskimi imeni se je začela v dinastiji Šang na Kitajskem. Od nje so jo prevzele kasnejše dinastije s kitajskega kulturnega področja, z izjemo Japonske. Tempeljskih imen se ne sme zamenjevati z imeni vladarskih obdobij, vladarskimi imeni in posmrtnimi imeni.

Sodobna akademska sfera z njihovimi tempeljskimi imeni običajno imenuje kitajske monarhe iz dinastij Tang do Juan, korejske vladarje dinastij Kurjo (do leta 1274) in Čoson ter vietnamske vladarje dinastij Li, Tran in Kasnejši Le, z izjemo dinastij Ho in Kasnejši Tran.

Številne posameznike, ki niso vladali kot monarhi, so njihovi potomci kljub temu počastili s tempeljskimi imeni. Cao Cao je bil na primer posmrtno počaščen kot cesar in mu je Cao Pi iz dinastije Cao Vej podelil tempeljsko ime Tajdzu. Številnim posameznikom s podeljenimi tempeljskimi imeni so bila imena kasneje preklicana. Cesarju dinastije Huan s tempeljskim imenom Vejdzong je tempeljsko ime ukinil cesar Šjan iz dinastije Vzhodni Han. Številni posamezniki so bili tudi namerno počaščeni z več kot enim ali z drugačnim tempeljskim imenom ali nazivom. Cesarja Jongleja iz dinastije Ming, na primer, je cesar Hongši počastil z imenom Tajdzong, cesar Džjadžing pa je njegovo tempeljsko ime spremenil v Čengdzu. Obstajali so tudi primeri, da so posamezniki vladali kot suvereni določenega kraljestva, tempeljsko ime pa jim je podelilo drugo kraljestvo. Takšen je bil na primer kan Mongke iz Mongolskega cesarstva, ki ga je cesar Šidzu iz dinastije Juan počastil s tempeljskim imenom Šjandzong.

Etimologija 'Tempelj' v izrazu 'tempeljsko ime' se nanaša na velike templje, ki jih je vsaka dinastija zgradila za čaščenje prednikov. Tempeljsko ime monarha je bilo zapisano na plošči z imeni njegovih prednikov, nameščeni znotraj velikega templja.

Zgodovina Tempeljska imena so se začela podeljevati v kitajski dinastiji Šang. Pred tem so se podelila izključno kompetentnim vladarjem po njihovi smrti.

Sistem tempeljskih imen, vzpostavljen v obdobju dinastije Šang, je uporabljal le štiri pridevnike:

太 (tài; 'veliki') se je podeljeval ustanoviteljem dinastije, 高 (gāo; 'visoki') se je podeljeval monarhom z velikimi dosežki, 世 (shì; 'večni') se je podeljeval vladarjem, ki so bili vredni večnega spomina, in 中 (zhōng; 'ponovno vstali'), ki se je podeljeval vladarjem, ki so oživili svoje kraljestvo po obdobju krize.

Monarhi dinastije Džov so dobivali posmrtna imena, ne pa tudi tempeljskih imen. V obdobju dinastije Čin so opustili prakso podeljevanja tako tempeljskih kot posmrtnih imen. Dinastija Han je ponovno uvedla obe imeni. Tempeljska imena je podeljevala občasno in so bila bolj ekskluzivna kot posmrtna imena. V obdobju dinastije Han so se v tempeljskih imenih poleg omenjenih štirih pridevnikov začeli pojavljati tudi drugi. Številnim cesarjem dinastije Han sta njihova tempeljska imena odstranila cesarja Šjan in Lu Šje leta 190.

Sprva se je pri odločanju o tem, ali naj se monarha časti kot 祖 (zǔ, 'ustanovitelj') ali "宗" (zōng; 'prednik'), strogo upoštevalo naslednje načelo: 'zǔ' naj bi se podeljeval izkušenim, 'zōng' pa krepostnim vladarjem. V Šestnajstih kraljestev je bilo to načelo opuščeno, saj so zazlične ne-hanske dinastije vsesplošno uporabljale naziv 'zǔ'.

Po dinastiji Tang se je raba tempeljskih imen razširila. Tempeljska imena so se podeljevala vsem vladarjem, razen zadnjemu vladarju dinastije, monarhom, ki so prezgodaj umrli, ali odstavljenim monarhom. Večini kitajskih monarhov so tempeljsko ime podelili njihovi potomci oziroma nasledniki. Prakso počastitve vladarjev s tempeljskimi imeni so takrat prevzeli tudi drugi dinastični režimi znotraj vzhodnoazijske kulturne sfere, vključno s tistimi na Korejskem polotoku in v Vietnamu. Japonska je od Kitajske prevzela tako posmrtna imena kot imena obdobij, tampeljskih imen pa ni podeljevala.

Struktura Večina tempeljskih imen je sestavljena iz dveh kitajskih znakov in so se po tem razlikovala od bolj dovršenih posmrtnih imen. V izjemno redkih primerih je bilo tempeljsko ime sestavljeno iz treh znakov.

Prvi znak je pridevnik, izbran tako, da odraža značilnosti monarhove vladavine. Nabor pridevnikov se je razširil in prekrival s pridevniki iz posmrtnih imen, pri čemer se pridevnik v posmrtnem imenu običajno ni ponovil v tempeljskem imenu.

Drugi znak je bodisi '祖' bodisi '宗': 祖 (zǔ; 'prednik') se je običajno uporabljal za ustanovitelje dinastij ali novih linij znotraj obstoječe dinastije. Tempeljska imena s tem znakom so se dodeljevala tudi monarhom z velikimi dosežki. Zanj ustrezen izraz v korejščini je 'jo', v vietnamščini pa 'tổ'. 宗 (zōng; 'predhodnik') se je uporabljal se za vse druge monarhe. V korejščino se 'zōng' prevaja kot 'čong', v vietnamščino pa kot 'tông'.

Sklici

Kategorija:Imena Kategorija:Zgodovina Kitajske Kategorija:Zgodovina Koreje Kategorija:Zgodovina Vietnama