Podvodna gora je velika podmorska reliefna oblika, ki se dviga z oceanskega dna, ne da bi dosegla vodno gladino (morsko gladino), zato ni otok, otoček ali klif. Podvodne gore običajno nastanejo iz ugaslih vulkanov, ki se strmo dvigajo in se običajno dvigajo z morskega dna do višine 100–4000 m. Oceanografi jih opredeljujejo kot neodvisne oblike, ki se dvigajo vsaj 1000 m nad morskim dnom, značilne stožčaste oblike.IHO, 2008. Standardization of Undersea Feature Names: Guidelines Proposal form Terminology, 4th ed. International Hydrographic Organization and Intergovernmental Oceanographic Commission, Monaco. Vrhovi so pogosto na stotine do tisoče metrov pod gladino in se zato štejejo za globoko morje.Nybakken, James W. and Bertness, Mark D., 2008. Marine Biology: An Ecological Approach. Sixth Edition. Benjamin Cummings, San Francisco Med svojim razvojem skozi geološki čas lahko največje podmorske gore dosežejo morsko gladino, kjer valovno delovanje erodira vrh in tvori ravno površino. Ko se umirijo in potopijo pod morsko gladino, se takšne podmorske gore z ravnim vrhom imenujejo gujoti ali mizaste gore.
V Zemljinih oceanih je identificiranih več kot 14.500 podvodnih gora, od katerih je bilo kartiranih 9951 podvodnih gora in 283 gajotov, ki pokrivajo skupno površino 8.796.150 km2, vendar so jih znanstveniki le nekaj podrobno preučili. Podvodne gore in gajoti so najpogostejši v severnem Tihem oceanu in sledijo značilnemu evolucijskemu vzorcu izbruhov, kopičenja, posedanja in erozije. V zadnjih letih so opazili več aktivnih podvodnih gora, na primer Kamaʻehuakanaloa (prej Lōʻihi) v Havajskem otočju.
Zaradi svoje številčnosti so podvodne gore eden najpogostejših morskih ekosistemov na svetu. Interakcije med podvodnimi gorami in podvodnimi tokovi ter njihov dvignjen položaj v vodi privabljajo plankton, korale, ribe in morske sesalce. Njihov agregacijski učinek je opazila komercialna ribiška industrija, številne podvodne gore pa podpirajo obsežen ribolov. Še vedno obstaja zaskrbljenost glede negativnega vpliva ribolova na ekosisteme podvodnih gora in dobro dokumentirani primeri upada staleža, na primer pri oranžni sluzoglavki (Hoplostethus atlanticus). 95 % ekološke škode povzroči ribolov s pridnenimi vlečnimi mrežami, ki s podvodnih gora strga celotne ekosisteme.
Zaradi velikega števila podvodnih gora še vedno ni ustrezno preučenih in celo kartiranih. Batimetrija in satelitska altimetrija sta dve tehnologiji, ki si prizadevata zapolniti to vrzel. Obstajajo primeri, ko so vojaške ladje trčile v neraziskane podvodne gore; na primer, podvodna gora Muirfield je poimenovana po ladji, ki jo je leta 1973 zadela. Vendar pa je največja nevarnost podvodnih gora zrušitev bokov; ko se starajo, izbokline, ki pronicajo v podvodne gore, pritiskajo na njihove boke in povzročajo zemeljske plazove, ki lahko povzročijo ogromne cunamije.
Geografija
Podvodne gore najdemo v vseh oceanskih bazenih na svetu, izjemno široko razporejene tako v prostoru kot po starosti. Podmorska gora je tehnično opredeljena kot izoliran vzpon, ki se dviga 1000 m ali več od okoliškega morskega dna, z omejeno površino vrha, stožčaste oblike. Obstaja več kot 14.500 podvodnih gora. Poleg podvodnih gora je v svetovnih oceanih več kot 80.000 majhnih gričev, grebenov in hribov, nižjih od 1000 m.
Večina podvodnih gora je vulkanskega izvora in so zato običajno na oceanski skorji v bližini srednjeoceanskih hrbtov, plaščnih oblakov in otoških lokov. Na splošno je pokritost s podvodnimi gorami in gajoti največja kot delež površine morskega dna v severnem Tihem oceanu, kar je enako 4,39 % te oceanske regije. Arktični ocean ima le 16 podvodnih gora in nobenega gajota, Sredozemsko in Črno morje pa imata skupaj le 23 podvodnih gora in 2 gajota. Kartiranih 9951 podvodnih gora pokriva površino 8.088.550 km2. Podvodne gore imajo povprečno površino 790 km2, najmanjše pa najdemo v Arktičnem oceanu ter Sredozemskem in Črnem morju; največja povprečna velikost podvodnih gora, 890 km2, je v Indijskem oceanu. Največja podvodna gora ima površino 15.500 km2 in je v severnem Tihem oceanu. Gajoti pokrivajo skupno površino 707.600 km2 in imajo povprečno površino 2500 km2, kar je več kot dvakrat več od povprečne velikosti podvodnih gora. Skoraj 50 % območja gujotov in 42 % števila gujotov je v severnem Tihem oceanu, ki pokriva 342.070 km2. Vsi trije največji gujoti so v severnem Tihem oceanu: Kuko gujot (ocenjeno 24.600 km2), Suiko gujot (ocenjeno 20.220 km2) in Pallada gujot (ocenjeno 13.680 km2).
Združevanje Podmorske gore se pogosto nahajajo v skupinah ali potopljenih arhipelazih, klasičen primer so Cesarjeve podvodne gore, podaljšek Havajskih otokov. Nastale so pred milijoni let zaradi vulkanizma in so se od takrat pogreznile daleč pod morsko gladino. Ta dolga veriga otokov in podvodnih gora se razteza tisoče kilometrov severozahodno od otoka Havaji.
V Tihem oceanu je več podvodnih gora kot v Atlantiku, njihovo porazdelitev pa lahko opišemo kot več podolgovatih verig podvodnih gora, ki se nalagajo na bolj ali manj naključno porazdelitev v ozadju. Verige podvodnih gora se pojavljajo v vseh treh glavnih oceanskih bazenih, pri čemer ima Tihi ocean največ podvodnih gora in najobsežnejše verige. Mednje spadajo Havajsko-cesarska veriga, Marianska, Gilbertova, Tuomotujeva in Australska podvodna gora (in otoške skupine) v severnem Pacifiku ter grebena Louisville in Sala y Gomez v južnem Tihem oceanu. V severnem Atlantskem oceanu se podvodna gora Nove Anglije razteza od vzhodne obale Združenih držav Amerike do srednjeoceanskega hrbta. Craig in Sandwell sta ugotovila, da so skupine večjih atlantskih podvodnih gora običajno povezane z drugimi dokazi o aktivnosti vročih točk, kot so na grebenu Walvis, grebenu Vitória-Trindade, Bermudskih otokih in Zelenortskih otokih. Srednjeatlantski hrbet in razpršeni grebeni v Indijskem oceanu so prav tako povezani z obilnimi podvodnimi gorami.Kitchingman, A., Lai, S., 2004. Inferences on Potential Seamount Locations from Mid-Resolution Bathymetric Data. in: Morato, T., Pauly, D. (Eds.), FCRR Seamounts: Biodiversity and Fisheries. Fisheries Centre Research Reports. University of British Columbia, Vancouver, BC, pages 7–12. Sicer pa podvodne gore v Indijskem in Južnem oceanu običajno ne tvorijo izrazitih verig, temveč se zdi, da je njihova porazdelitev bolj ali manj naključna.
Osamljene podvodne gore in tiste brez jasnega vulkanskega izvora so manj pogoste; primeri so podvodna gora Bollons, podvodna gora Eratosthenes, aksialna podvodna gora in greben Gorringe.
Če bi vse znane podvodne gore združili na enem območju, bi ustvarili reliefno obliko velikosti Evrope. Zaradi svoje splošne številčnosti so ene najpogostejših in najmanj razumljenih morskih struktur in biomov na Zemlji, nekakšna raziskovalna meja.
Geologija Geokemija in evolucija
Večina podvodnih gora nastane z enim od dveh vulkanskih procesov, čeprav so nekatere, kot je provinca podvodnih gora Božični otok blizu Avstralije, bolj enigmatične. Vulkani v bližini meja plošč in srednjeoceanskih hrbtov nastanejo z dekompresijskim taljenjem kamnin v zgornjem plašču. Magma z manjšo gostoto se dviga skozi skorjo na površje. Vulkani, ki nastanejo v bližini ali nad subdukcijskimi conami, nastanejo, ker subdukcijska tektonska plošča doda hlapne snovi prevladujoči plošči, kar zniža njeno tališče. Kateri od teh dveh procesov, ki sodelujeta pri nastanku podvodne gore, ima velik vpliv na njene eruptivne materiale. Tokovi lave s podmorskih gora srednjeoceanskega hrbta in mejnih plošč so večinoma bazaltne (tako toleitne kot alkalne), medtem ko so tokovi iz vulkanov subdukcijskih grebenov večinoma kalc-alkalne lave. V primerjavi s podmorskimi gorami srednjeoceanskega hrbta imajo podmorske gore v coni subdukcije običajno več natrija, alkalij in hlapnih snovi ter manj magnezija, kar povzroči bolj eksplozivne, viskozne izbruhe.
Vse vulkanske podvodne gore sledijo določenemu vzorcu rasti, aktivnosti, posedanja in končnega izumrtja. Prva faza razvoja podvodne gore je njena zgodnja aktivnost, pri kateri se njene stene in jedro dvignejo iz morskega dna. Sledi obdobje intenzivnega vulkanizma, med katerim novi vulkan izbruhne skoraj ves (npr. 98 %) svojega celotnega magmatskega volumna. Podvodna gora lahko celo zraste nad morsko gladino in postane oceanski otok (na primer izbruh Hunga Tonga leta 2009). Po obdobju eksplozivne aktivnosti blizu oceanske površine izbruhi počasi utihnejo. Ker izbruhi postajajo vse redkejši in podvodna gora izgublja sposobnost samovzdrževanja, vulkan začne erodirati. Ko dokončno ugasnejo (morda po kratkem obdobju pomlajevanja), jih valovi odmeljejo nazaj. Podvodne gore so zgrajene v veliko bolj dinamičnem oceanskem okolju kot kopenske gore, kar povzroči horizontalno posedanje, ko se podvodna gora premika s tektonsko ploščo proti subdukcijskemu območju. Tukaj se subducira pod rob plošče in na koncu uniči, vendar lahko pusti dokaze o svojem prehodu, tako da v nasprotno steno subdukcijskega jarka vreže vdolbino. Večina podvodnih gora je že zaključila svoj eruptivni cikel, zato je dostop raziskovalcev do zgodnjih tokov omejen zaradi pozne vulkanske aktivnosti.
Zlasti pri vulkanih na oceanskih hrbtih je bilo opaženo, da sledijo določenemu vzorcu eruptivne aktivnosti, ki je bil prvič opažen pri havajskih podvodnih gorah, zdaj pa se je izkazalo, da je to proces, ki mu sledijo vse podvodne gore tipa oceanskih hrbtov. V prvi fazi vulkan izbruhne bazalt različnih vrst, kar je posledica različnih stopenj taljenja plašča. V drugi, najaktivnejši fazi svojega življenja vulkani na oceanskih grebenih bruhajo toleitni do blago alkalni bazalt zaradi taljenja večjega območja v plašču. To je dokončno omejeno z alkalnimi tokovi pozno v zgodovini erupcij, saj se povezava med podvodno goro in njenim virom vulkanizma prekine zaradi gibanja skorje. Nekatere podvodne gore po premoru od 1,5 do 10 milijonov let doživljajo tudi kratko 'pomlajeno' obdobje, katerega tokovi so zelo alkalni in proizvajajo veliko ksenolitov.
V zadnjih letih so geologi potrdili, da so številne podvodne gore aktivni podvodni vulkani; dva primera sta Kamaʻehuakanaloa (prej Lo'ihi) na Havajskih otokih in Vailulu'u v skupini Manu'a (Samoa).
Vrste lave
Najbolj očitni tokovi lave na podvodni gori so eruptivni tokovi, ki pokrivajo njihove boke, vendar so pomemben del rasti podvodne gore tudi magmatski vdori v obliki nasipov in pragov. Najpogostejša vrsta toka je blazinasta lava, poimenovana po svoji značilni obliki. Manj pogosti so ploščati tokovi, ki so stekleni in obrobni ter kažejo na večje tokove. V plitvovodnih podvodnih gorah prevladujejo vulkanskoklastične sedimentne kamnine. So produkt eksplozivne aktivnosti podvodnih gora, ki so blizu vodne gladine in lahko nastanejo tudi zaradi mehanske obrabe obstoječih vulkanskih kamnin.
Zgradba Podvodne gore se lahko oblikujejo v najrazličnejših tektonskih okoljih, kar ima za posledico zelo raznoliko strukturno brežino. So najrazličnejših strukturnih oblik, od stožčastih do ravnih in kompleksno oblikovanih. Nekatere so zgrajene zelo velike in zelo nizke, kot sta Koko Guyot in Detroit Seamount; druge so zgrajene bolj strmo, kot sta Kamaʻehuakanaloa Seamount in Bowie Seamount. Nekatere podvodne gore imajo tudi karbonatno ali sedimentno kapo.
Številne podvodne gore kažejo znake vsiljive dejavnosti, ki lahko povzroči inflacijo, strmejši vulkanski pobočja in na koncu zrušitev bokov. Obstaja tudi več podrazredov podvodnih gora. Prvi so gujoti, podvodne gore z ravnim vrhom. Ti vrhovi morajo biti 200 m ali več pod gladino morja; premer teh ravnih vrhov je lahko več kot 10 km. Hribčki so izolirane višinske konice, ki merijo manj kot 1000 metrov. Nazadnje so vrhovi majhnim stebrom podobne podvodne strukture.
Ekologija Ekološka vloga podvodnih gora