Cordillera Central ali Osrednje Kordiljere je ogromno gorovje, dolgo 320 kilometrov od severa proti jugu in 118 kilometrov od vzhoda proti zahodu, in je v severno-osrednjem delu otoka Luzon na Filipinih. Gorovje obsega vse province upravne regije Kordiljere (Abra, Apayao, Benguet, Ifugao, Kalinga in Gorska provinca), pa tudi dele vzhodnega Ilocos Norte, vzhodnega Ilocos Sur, vzhodne La Union, severovzhodnega Pangasinana, zahodne Nueva Vizcaye in zahodnega Cagajana.

Na severu se gorovje konča na severnih obalah Luzona vzdolž Babujanskega kanala v provincah Ilocos Norte in Cagajan. Na jugovzhodnem delu je Osrednje Kordiljere povezano z gorovjem Sierra Madre, najdaljšim gorovjem v državi, prek gorovja Caraballo v provinci Nueva Vizcaja. V času španske kolonialne vladavine se je celotno gorovje imenovalo Nueva Provincia (Nova provinca).

Geografija

Cordillera Central je najvišje gorovje na Filipinih. Obsega približno 1/6 celotnega otoka Luzon s skupno površino 22.500 km2. Najvišja gora v gorovju, gora Pulag, je z 2928 metri tudi najvišja gora na Luzonu. Uradno je tretja najvišja gora v državi za gorama Dulang-dulang in Apo na otoku Mindanao, drugem največjem otoku na Filipinih.

Gorovje ločuje ravnice Ilocos na zahodu in dolino Cagajan na vzhodu. Vpliva tudi na vremenske vzorce na otoku Luzon, saj deluje kot ovira pred severovzhodnimi in jugozahodnimi monsuni ter cikloni, ki prečkajo otok.

To je največja in najvišja gorska veriga na Filipinih, ki meri 320 km v dolžino od severa do juga in 118 km v širino od vzhoda do zahoda in je sestavljena iz treh gorovij. Malajsko gorovje je v severnem in zahodnem delu Kordiljer, sledi mu Osrednje gorovje in nato gorovje Polis v vzhodnem delu. Gora Data vsebuje izvire reke Sujoc, ki se izliva v reko Abra, Chico se izliva v reko Cagajan, Asin se izliva v reko Magat in reka Agno se izliva v zaliv Lingajen.

Topografija Seznam najvišjih vrhov v Kordiljerah po nadmorski višini: Mount Pulag 2,928 m Mount Tabayoc 2,820 m Mount Pual 2,720 m Mount Timbak 2,719 m Mount Kalawitan 2,714 m Mount Kapiligan 2,709 m Mount Amuyao (2,702 m Mount Panotoan 2,686 m Mount Alchan 2,617 m Mount Osdung 2,615 m Mount Napulauan 2,611 m Mount Babadak 2,602 m Mount Abao 2,596 m Mount Nangaoto 2,555 m

Vulkani V osrednjih Cordillerah so trije vulkani brez zgodovinskih izbruhov, ki pa so še vedno termično aktivni: Gora Binuluan, visoka 2329 metrov v provinci Kalinga, ima aktivne solfatare in termalne vrelce. Gora Patoc, visoka 1865 metrov, približno 6 km severno od mesta Bontoc v gorski provinci, ima več termalnih vrelcev v Barangaj Mainitu v Bontocu na zahodnem pobočju gore. Gora Santo Tomas, visoka 2252 metrov v Tubi v Benguetu blizu Baguia, ima na svojem zahodnem pobočju vroče vrelce Asin.

Zavarovana območja Narodni park Balbalasang-Balbalan Narodni park Cassamata Hill Gozdni rezervat spodnjega porečja Agno Narodni park Mount Data Narodni park Mount Pulag Narodni park Heroes Hill na severnem Luzonu Rezervat virov zgornjega porečja reke Agno

Slapovi Seznam slapov v Cordilleri: Slapovi Balentimol, Hungduan Slapovi Binanga, Trinity Slap Bomod-ok, Sagada Slapovi Bridal Veil, Tuba Slapovi Hidro, Tuba Slapovi Kaparkan, Tineg Slapovi Pattan, Bakun Slapovi Pongas, Sagada slapovi Pungit, Tinglajan Slapovi Tappija, Banaue Slapovi Tenogtog, Majo Slapovi Towing, Sablan

Okolje V gorovju obstaja več različnih vrst habitatov. Nadmorske višine nad 1000 metri so prekrite z luzonskimi tropskimi borovimi gozdovi bora (Pinus insularis), razen na severu gorovja, kjer visoka pobočja sestavljajo luzonski gorski deževni gozdovi. Nadmorske višine pod 1000 metri so v ekoregiji luzonskih deževnih gozdov.

Okolje Kordiljer ogrožata dva glavna problema: projekti jezov poplavljajo rečne doline in odstranjujejo habitat, ljudje pa zapuščajo svoje domove in iščejo zatočišče na drugih območjih; rudarski projekti uničujejo gozdna območja in ne ustvarjajo bogastva in virov za vzdrževanje plemenskih zemljišč.

Ljudje Prebivalci

Večji del Cordillera Central je dom prednikov »ljudi gora«. Te etno-jezikovne skupine vključujejo: Abra (Itneg), Apayao (Apayao), Benguet (Kankanaey in Ibaloi), Ifugao (Ifugao), Kalinga (Kalinga) in gorska provinca (Bontoc in Kankanaey). Vsaka od teh glavnih etno-jezikovnih skupin ima svojo družino jezikov in kultur.

Alternativni seznam za severna filipinska plemena je: Apayao, Ibaloi, Ifugao, Ikalahan, Kalanguya, Karao in Ilongot.

Kultura in jezik Poleg lastnih plemenskih kultur obstaja kordiljerska kultura, ki jo v veliki meri oblikuje geografija Kordiljer in njihova skupna dediščina upiranja invazijskim imperialnim silam.

Gospodarstvo

Cordillera Central so ena najbogatejših regij v državi glede na naravne vire. 11 % celotne površine predstavljajo kmetijska riževa polja, sadovnjaki, prašičje farme in pašniki. Na tem območju se pridela 60 % zmerne zelenjave v državi. To je najpomembnejše rudarsko okrožje v državi. Deluje osem večjih rudarskih podjetij, ki so večinoma pod tujim nadzorom. Približno 80 % celotne filipinske proizvodnje zlata prihaja iz Kordiljer.

V gorovju izvirajo tudi glavne reke v severnem Luzonu, z več jezovi, vključno z Ambuklaom in Bingo v Benguetu.

Zgodovina Filipini so Španijo zanimali že preden so Španci sploh dosegli to ozemlje. Leta 1565 so poročila o ogromnih rudnikih zlata v Kordiljerah dosegla mehiškega podkralja, kar je leta 1576 privedlo do prve uradne španske odprave v Kordiljere. Kralj Filip III. Španski, ki je vodil tridesetletno vojno, ki je potrebovala financiranje, je poslal ukaze za velike odprave na Filipine.

Leta 1620 je kapitan Garcia de Aldana Cabrera uporniškim plemenskim voditeljem Igorotov ponudil pomilostitev, če so bili pripravljeni sprejeti katoliško vero, ubogati špansko vlado in španskemu kralju plačati petino vsega izkopanega zlata. Ti so to zavrnili in španski osvajalci so zgradili utrdbe in organizirali vojaške čete, da bi začeli izkoriščati rudnike zlata.

V naslednjih letih je Špancem uspelo trgovati z zlatom kljub neuspehom Igorotov, ki so zaradi svojega odpora ostali relativno neodvisni od španske oblasti. Cena, ki so jo morali Igoroti plačati za to neodvisnost, je bila, da so postali drugačni od svojih koloniziranih bratov.

Filipini so leta 1896 izvedli prvo nacionalistično revolucijo v Aziji in 12. junija 1898 razglasili neodvisnost. Novo ustanovljeno državo so kmalu prevzele Združene države Amerike. ZDA so bile prva tuja država, ki je v celoti napadla višavje Kordiljer, da bi na tem ozemlju sprožila rudarske dejavnosti.

Španija se je zaradi Pariške pogodbe iz leta 1898, ki je uradno končala sovražnosti špansko-ameriške vojne, odpovedala nadzoru nad Filipini v korist Združenih držav Amerike. Po kratkem obdobju miru v regiji po sklenitvi pogodbe se je začela filipinsko-ameriška vojna, ki je trajala do leta 1902, čeprav so se žarišča spopadov končala šele leta 1913. Posledica teh konfliktov je bila, da so ZDA Filipine razglasile za protektorat, obliko kolonializma z lokalno avtonomijo. Združene države so s soglasjem ustanovljene vlade v Manili vzpostavile strateške vojaške baze na Filipinih. Med drugo svetovno vojno so Japonci začasno prevzeli nadzor nad Filipini. Skupni napori ameriških oboroženih sil in filipinske vojske so Japonce do leta 1945 uspešno pregnali.

27. septembra 1927 je rudarsko podjetje Benguet Consolidated Mining Company odkrilo eno najbogatejših zlatih žil doslej, v času, ko so ZDA vstopale v veliko depresijo. To je bil začetek prave zlate mrzlice v regiji Cordillera: leta 1929 je bilo 94 rudarskih podjetij, do leta 1933 pa jih je bilo 17.812.

Ta ekstremna rast je imela izjemne posledice za pokrajino; prvotno enosmerno gorsko pot je spremenila v prometno cesto kljub zdrsom in plazovom, ki se pojavljajo še danes. Podobno kot v boju proti Špancem so avtohtoni prebivalci protestirali proti uničevanju svoje zemlje in zanemarjanju svojih pravic. Rudarske dejavnosti so se še naprej povečevale in do leta 1939 so se Filipini uvrstili med vodilne svetovne proizvajalce zlata, med ameriškimi proizvajalci pa na drugem mestu za zvezno državo Kalifornijo.

Med letoma 1936 in 1946 so Filipini imeli domačo samoupravo v okviru Filipinske zveze kot prehodno obdobje za popolno neodvisnost. Med letoma 1941 in 1945 je država padla pod japonsko oblast, osvobodile pa so jo vojaške sile Združenih držav Amerike, znotraj pa so jo napadle združene sile zavezniških sil filipinskega Commonwealtha in lokalnih gverilskih sil Igorotov in Kordiljerjev v severnem Luzonu. ZDA so nato 4. julija 1946 priznale filipinsko neodvisnost.

Politika neodvisne republike se je preusmerila k integraciji »kulturnih manjšin« v prevladujočo kulturo. Leta 1966 je filipinski kongres sprejel »zakon o ločitvi«, s katerim je staro gorsko provinco razdelil na štiri dele: Benguet, gorsko provinco (Bontoc), Ifugao in Kalinga-Apayao. Politična elita je upala, da bo ustanovitev več provinc s povečanjem zastopanosti regije povečala razvojne izdatke na tem območju.

Pod Marcosovo administracijo je politizacija Kordiljer dobila nov preobrat. Razvojni projekti nacionalne vlade na tem območju so bili v nasprotju z interesi avtohtonih ljudstev in so se jim ta močno upirala. Posebej pomembna sta bila projekt jezu na reki Chico in projekt Cellophil. Prvi je grozil s poplavljanjem tradicionalnih vasi, drugi pa je zunanjim prebivalcem omogočil nadzor nad obsežnimi gozdnimi zemljišči. Odpor je povzročil večjo regionalno zavest in ne lokalne etnične zavesti.

Leta 1986 je diktaturo Ferdinanda Marcosa strmoglavila ljudska revolucija na Filipinih, nasledila pa ga je Corazon Aquino.

Vendar Aquinoina administracija ni rešila bistvenih vprašanj, kot sta zemljiška reforma in prestrukturiranje gospodarstva. Po propadu pogajanj med vlado in Nacionalno demokratično fronto (NDF) je Aquino razglasila politiko totalne vojne, katere cilj je bil povrniti območja pod nadzorom Nove ljudske armade (NPA) in uničiti organizacijsko in infrastrukturno bazo NPA. NPA se je preselila v Kordiljere, da bi pomagala pri odporu proti projektom.

Biotska raznovrstnost Luzonska podgana (Crateromys schadenbergi),Field Museum of Natural History (2010). Crateromys schadenbergi. Synopsis of Philippine Mammals. Accessed June 10, 2011 dlakavorepa podgana (Batomys dentatus) in kordiljerska dlakavorepa podgana (Batomys granti) so vrste velikih glodavcev, endemičnih za Cordillera Central na Luzonu na Filipinih.

Galerija

Sklici

Zunanje povezave

Kategorija:Gore na Filipinih