sličica|Načrt letala La 200 z radarjem Toriy Lavočkin La-200 (znan tudi kot Letalo 200) je bilo dvosedežno, nočno/vsevremensko reaktivno letalo s puščičastimi krili, zasnovano kot prestreznik in leta 1948 izdelano pri sovjetskem konstruktorskem biroju Lavočkin .
Oblikovanje in razvoj Kot odgovor na zahtevo po visokozmogljivem nočnem in vsevremenskem prestrezniku so konstrukcijski biroji Lavočkin (OKB-310), Suhoj (OKB-134) in Mikojan-Gurevič (OKB-155) razvili La-200, Su-15 in I-320 (I pomeni Istrebitel oziroma "lovec"). Ključna komponenta treh konkurenčnih letal je bil radar "Toriy" ("Torij"), ki je bil sposoben zaznati bombnik Boeing B-29 Superfortress na razdalji 20km.
La-200 je bilo v celoti kovinsko, dvosedežno, dvomotorno reaktivno letalo s trikolesnim podvozjem in srednje postavljenimi krili s kotom nagiba 40° na 1/4 tetive. Dva centrifugalna turboreaktivna motorja Klimov RD-45F naj bi bila nameščena tandemsko v sprednjem in zadnjem delu trupa, z dovodom zraka na skrajnem nosu. Sprednji motor je imel izpuh pod srednjim delom trupa, zadnji motor pa na koncu zadnjega dela trupa. Dostop do motorjev za vzdrževanje je bil omogočen z odstranitvijo sprednjega dela trupa pred nosnim podvozjem in zadnjega dela trupa pred krilcem.
Glavno in nosno podvozje sta bila v celoti shranjena v trupu. Nosno podvozje se je zasukalo za 90°, da je ležalo ravno pod sprednjim motorjem, glavne noge podvozja z vzmetenjem z dolgim hodom pa so se umaknile v sredino trupa nad sprednjo cev za izpušni plin in se raztezale nad rezervoarjem za gorivo in sesalnim kanalom za zadnji motor.
Puščičasta krila so imela konstantno tetivo z zakrilci 2/3 razpona, krilci 1/3 razpona in ograjami kril približno 1/4 in 1/2 razpona. Repna enota je bila sestavljena iz ostro zakrivljenega širokega tetiva, zoženega krilca in ostro zakrivljenega, zoženega repnega krila, ki je dolžine 2/3 plavuti. Zakrivljena krila so povečala hitrost, vendar so povzročila večjo obremenitev kril, kot jo je določilo sovjetsko letalstvo, zato so motorje RD-45F zamenjali z motorji Klimov VK-1 (izboljšani RD-45F).
Radar "Toriy" je bil sprva nameščen v šilastem radarskem prostoru na sredini dovoda zraka.
Zgodovina delovanja La-200 je vključeval številne inovativne sisteme, vključno z električnimi krmilnimi sistemi za letenje, visokozmogljivimi hidravličnimi in pnevmatskimi sistemi, visokonapetostnim električnim sistemom na izmenični tok in celovito avioniko. OKB-301 je izvedel obsežne zemeljske teste, kar je omogočilo odpravo težav, odkritih med testi, že pred prvim poletom.
Za začetne teste je bilo letalo opremljeno z dvojnimi krmilnimi elementi v pilotski kabini, nameščeni drug ob drugem. Poskusni poleti so bili relativno uspešni, vendar so pokazali nagnjenost k spuščanju desnega krila pri visokih hitrostih (pogovorno znano kot val'ožka). Druge težave so vključevale vibracije zadnjega dela trupa, ko je zadnji motor deloval z omejeno, sprednji pa z največjo močjo, dvojna glavna kolesa, nezanesljiv radio in zelo slabo delovanje radarja pa so se izkazali za problematične.
Da bi odpravili težave, so naklon desnega krila povečali za 1° 30', dvojna glavna kolesa pa so zamenjali z enojnimi kolesi. Na zadnjem delu trupa so bila nameščena prelivna vrata, ki so se samodejno odprla, ko je bila moč zadnjega motorja zmanjšana na minimum. Zakrilca in krila so bila ojačana, v krila pa so bili nameščeni ločeni hidravlični aktuatorji krilc namesto enega samega aktuatorja za sedeži v pilotski kabini. Za radio, ki se je nahajal blizu sprednje izpušne cevi motorja, je bil zagotovljen hladilni zrak. Da bi odpravili pomanjkljivosti radarja, so se odločili, da ga zamenjajo z radarjem Koršun (Zmaj). Enojna antena je bila premaknjena na zgornji rob preoblikovanega dovoda zraka.
Do pomladi 1951 je bilo Letalo 200 edino od treh tekmecev, ki je preživelo in opravilo državne sprejemne preizkušnje. Proizvodnja je bila začasno naročena kot La-17, vendar proizvodna direktiva ni bila potrjena, zato je bila proizvodnja opuščena.
Medtem ko so drugi OKB-ji načrtovali naslednjo generacijo prestreznikov za vse vremenske razmere, je bil OKB-301 zadolžen za vgradnjo novega radarja Sokol v La-200. Rezultat je bilo Letalo 200B z novim nosom trupa, v katerem je bil radar nameščen za velikim radomom s tremi dovodi zraka, ki so obdajali radom. Do sredine leta 1953 je radar deloval ustrezno, vendar zmogljivosti Letala 200B niso bile več dovolj dobre in nadaljnje delo je bilo opuščeno.
Različice
- 200 s radarjem Toriy - 200 z radarjem Koršun. - La-17, predlagana proizvodna različica letala 200 z radarjem Koršun, ni bila proizvedena, vendar je bila oznaka kasneje ponovno uporabljena za brezpilotni letalnik. - 200B z radarjem Sokol
Specifikacije (La-200B) desno|sličica| Silhueti načrta La-200 (levo) in La-200B
Glej tudi
Sklici
Gunston, Bill. Ospreyjeva enciklopedija ruskih letal 1875–1995 . London: Osprey, 1995. . Gordon, Yefim. Lavočkinovi zadnji reaktivci . Založba Midland. Hinkley. 2007.
Zunanje povezave
Ugolok Neba (tudi fotografije in risbe)
Kategorija:Letala Lavočkin