Taraz (, ), v zgodovini znan tudi kot Talas, je mesto in upravno središče regije Džambil v Kazahstanu. Mesto, ki leži ob reki Talas/Taraz na jugu države blizu meje s Kirgizistanom, spada med najstarejša mesta v Kazahstanu. Zgradili so ga Sogdijci in je leta 2001 praznoval svojo uradno 2000. obletnico obstoja, ki jo je priznal UNESCO. Ustanovljen je bil približno istočasno kot trdnjava, ki jo je na tem območju zgradil Šjungnu Džidži in je bila prizorišče bitke leta 36 pr. n. št.General Conference30th Session, Paris 1999. unesco.org. Mesto je pod imenom 'Talas' prvi omenil Menander Protektor leta 568. Srednjeveški Talas je bil pomembno trgovsko središče ob svilni poti. Kasneje ga je opisal budistični menih in popotnik Šuandzang, ki je mimo mesta potoval leta 629. Kasneje ga je tudi opisal:
"Ko potujemo proti zahodu, pridemo 140 ali 150 lijev od Tisoč izvirov do mesta Dalusi. Mesto ime premer 8 ali 9 lijev. Naseljeno s trgovci Huji (barbari), ki niso Kitajci, pač pa mešanica različnih narodov. Izdelki in podnebje so približno enaki kot v Sujabu".Ji, Xianlin (1985). Journey to the West in the Great Tang Dynasty. Xi'an: Shaanxi People's Press. str. 27
Po mestu se je imenovala tudi pisava, različica turške runske orhonske pisave.
Talas si je mesto v zgodovini zagotovilo z bitko pri Talasu leta 751, v kateri so se sile kitajske dinastije Tang spopadle s silami arabskega Abasidskega kalifata. Ena od posrednih posledic bitke je bila prenos znanja o izdelavi papirja na zahod, ker so Arabci ujeli tudi kitajske izdelovalce papirja.
Zgodovina Pregled Številne arheološke najdbe in spomeniki ob vznožju Karataua in v oazi Talas-Assin kažejo na veliko starost naselij v dolini reke Talas, kar podpira trditev, da je Taraz najstarejše mesto v Kazahstanu. Zgodovina mesta je sestavljena iz več zgodovinskih obdobij, ki so jih prekinjala uničenja in izseljevanja. Prvo zgodovinsko zabeleženo mesto, povezano s Tarazom, ki je hkrati osnova za trditev o njegovi 2000-letni zgodovini, je trdnjava Džidži, ki je na kratko obstajala na mestu današnjega Taraza v 1. stoletju pr. n. št. Mesto, znano kot Taraz ali Talas, je nato zabeleženo v 6. stoletju n. št., natančneje leta 568.Pospelov, str. 29 Mesto je obstajalo do svojega propada v 13. stoletju. Tretje zgodovinsko obdobje mesta se je začelo z ustanovitvijo trdnjave Kokand konec 18. stoletja. Trdnjava je bila leta 1864 poimenovana Aulije-Ata. Ime je sestavljeno iz uzbeških besed, ki pomenita 'svetnik' in 'oče'. Leta 1936 se je mesto preimenovalo v Mirzojan (rusko: Мирзоя́н, Mirzojan) po Levonu Mirzojanu, prvemu sekretarju CK KP Kazahstana. Po Mirzojanovi aretaciji leta 1938 se je mesto preimenovalo v Džambul (rusko: Джамбул, Džambul) po kazahstanskem ljudskem pevcu Džambulu Džahabajevu. Leta 1993 se je črkovanje imena mesta uradno spremenilo v Džambil, leta 1997 pa v Taraz.
Mesto je začelo dobivati sedanjo podobo, ko je odred polkovnika Černjeva leta 1864 zavzel trdnjavo Aulie Ata in jo priključil Ruskemu carstvu. Položaj mesta se je močno izboljšal z izgradnjo Sedmeroreške železnice, ki od leta 1917 poteka tudi skoz mesto.
Stari vek Odkritja okraskov na skrinjah, bronastih kipov kraljev in ostankov keramičnih izdelkov na več mestih v dolini reke Talas dokazujejo naselitev že v bronasti dobi. Arheološka izkopavanja in razpoložljivi pisni viri kažejo, da so se na tem ozemlju v 7.–8. stoletju pr. n. št. oblikovale plemenske zveze skitskih Sakov.
Knjiga Hana iz 70. let iz 1. stoletja govori o trdnjavi, ki jo je na reki Talas zgradil šiungnujski vladar Džidži. Domneva se, da je trdnjava stala na mestu današnjega Taraza.
Srednjeveški Taraz Zgodnje omembe Pomanjkanja informacij in netočni opisi so bili vzrok, da so lego mesta ugotovili šele leta 1936. Raziskava profesorja Wilhelma Bartholda je ugotovila, da se je starodavni Taraz nahajal pod sedanjim Zelenim bazarjem. Nadaljnje raziskave in arheološka izkopavanja, ki jih je leta 1938 izvedla odprava Akademije znanosti ZSSR pod vodstvom A. Bernshtama in G. Paceviča do globine 2–6 metrov, so omogočila rekonstrukcijo videza in kulturno-gospodarskega pomena starodavnega Taraza. Predstave o Tarazu so znatno razširili najnovejši arheološki podatki.
V tistem času je čez južni Kazahstan potekala velika svilna pot, ki je igrala pomembno vlogo v trgovini in kulturni izmenjavi med Kitajsko, Indijo, Bizantinskim cesarstvom in Perzijo. Taraz se je na tej mogočni transkontinentalni arteriji razvil v utrjeno obrtniško mesto. Relativno milo podnebje, rodovitna tla in bogati pašniki so privabljali številne živinorejce in poljedelce. V 60. letih 6. stoletja je ozemlje Prvega turškega kaganata vključevalo tudi Taraz. Sogdijski trgovci, ki so nadzirali srednjeazijski del karavanske poti in so bili zainteresirani za lažji dostop do Bizanca, so se začeli pogajati najprej s Perzijci in nato še z Bizancem. Bizanc je v odgovor poslal veleposlanike v Prvi turški kaganat. Bizantinska delegacija pod vodstvom Zemarha in Manijaha je na dvor jabguja Istemija prišla leta 568. Hkrati je na dvor prišel tudi perzijski veleposlanik. Istemi je dal prednost Bizancu.
V pisnih virih tistega časa žal ni prikazano, kako je Taraz izgledal, vendar naj bi bil veliko mesto. Kitajski romar Šuandzang, ki je leta 630 potoval skozi Taraz - Ta-lo-se, je zapisal, da je mestno obzidje dolgo 8 do 9 li, to je okoli 3.800 metrov. Iz pisnih virov in arheoloških raziskav je znano, da so od 1. stoletja pr. n. št. našim štetjem do 5. stoletja n. št. v porečju Talasa živeli Kangui (Kangluji). Podobnost med izkopaninami iz Taraza in kurganov ginskih in usunsko-kangujskih plemen kažejo na prisotnost turškega jezika. Taraz je bil priključen Zahodnemu turškemu kanatu in tako kot druga mesta v regiji čutil vpliv sogdijske kulture.
Gradivo, zbrano iz kurganov v južnem Kazahstanu, kaže na tesne vezi med Tarazom in Kipčaki iz bližnjih dolin. Zaradi bojev med turškimi plemenskimi voditelji na začetku 8. stoletja so se turška plemena v dolini reke Ili razdelila na Rumene in Črne Turke. Črni Turki so posedovali dolino reke Talas in sredi 7. stoletja izbrali Taraz za svojo prestolnico. Leta 751 se je v regiji reke Talas, gorvodno od sodobnega Taraza, vojska kitajske dinastije Tang in plačancev Črnih Turkov spopadla z vojsko Abasidskega kalifata. Vojska kalifata se je kljub zmagi umaknila iz regije. Leta 766 so plemena Črnih Turkov premagali Karluki s severozahoda. Karluki so kasneje podjarmili skoraj vsa plemena nekdanjega Zahodnega turškega kanata.
Razvoj Taraza je bil posledica razvoja in krepitve političnih in gospodarskih vezi, povezanih s trgovino vzdolž svilne poti. Kot pomembna postaja s sorazmerno milim podnebjem, rodovitno zemljo in bogatimi pašniki ni privabljal samo trgovcev, ampak tudi živinorejce in poljedelce. Boj med Perzijo in Bizancem za nadzor nad trgovsko potjo je obe strani prisilil, da sta iskali zaveznike. Bizanc je poslal veleposlanike v Zahodnoturški kanat in Taraz. Perzijci so poslali svojega veleposlanika k Turkom, vendar je Istemi ostal na strani Bizanca.
Islamsko in perzijsko obdobje sličica|Delno obnovljen mavzolej Ajša Bibi blizu Taraza
Okolica mesta je bila prizorišče talaške bitke, prvega in zadnjega vojaškega spopada med muslimanskimi arabskimi silami in kitajskimi cesarskimi četami v letih 750–751 n. št. Po arabski osvojitvi Srednje Azije v 7. in 8. stoletju so perzijski Samanidi v 9. stoletju zasedli večji del Srednje Azije. Do takrat se je Taraz postopoma razvil v bogato mestno državo, značilno za Srednjo Azijo, z veliko prebivalstva in obsežnim kmetijskim območjem. Konec 9. stoletja so Samanidi razširili svojo oblast v stepe in leta 893 zavzeli Taraz, takrat enega od sedežev karluškega kagana. Velika cerkev je bila preurejena v mošejo, po enem viru pa je emir Taraza prestopil v islam. Islamizacija Srednje Azije je bila v veliki meri posledica dejavnosti Samanidov. V Tarazu je islam postopoma nadomestili vse obstoječe religije, kot so zaratustrstvo, krščanstvo, budizem in tengrizem.
Karahanidi Perzijske Samanide so premagali turški Karahanidi, ki so bili konfederacija Karlukov, Čigilov, Jagmov in drugih plemen. Karahanidi so bili prvi Turki, ki so se množično spreobrnili v islam. Od 10. do 12. stoletja je Tarazu vladal muslimanski Karahanidski kanat. Starodavni Taraz je prav v tem obdobju dosegel vrhunec svojega razvoja. Namesto bolj ali manj centralizirane države, kakršna je bila samanidska, je bila karahanidska Srednja Azija razdeljena na številne majhne fevde ali apanaže. Razvoj Taraza je bila posledica njegove avtonomije. Pod Tugan kanom je bila moč mesta tako velika, da je samostojno izvedel vojaški pohod proti Samarkandu in ga začasno zavzel. Napadel je tudi Kašgar in ga za petnajst mesecev zasedel. Politična moč je bila zagotovo posledica dobrega gospodarskega pomena mesta. V karahanidskem obdobju glavna dela Taraza, Šahristan in Arg, nista presegla velikosti, ki sta ju dosegla v karluško-samanidskem obdobju. Arg je izgubil svojo vlogo glavnega dela mestnega življenja. Središče gospodarskega in kulturnega življenja mesta je postal Šahristan. Tam so bile vse vojaške, upravne, kulturne in druge ustanove, ki so urejale življenje v srednjeveški fevdalni mestni državi. V tem času sta bila v mestu in na podeželju zgrajena mavzoleja Aiša Bibi in Karahan. Taraz je imel vodovod iz terakotnih cevi, tlakovane ulice in zbiralnik odplak. Zelo zanimiva je Taraz Banja, stavba iz žgane opeke z več kupolami. Karahanidi so zaradi notranjih nesoglasij izgubili svojo moč. Ker se vladar Karahanidov s svojo vojsko Karlukov in Kanglijev ne bi mogel učinkovito upreti nasprotniku, je v svojo prestolnico Balasagun povabil karakitanskega vladarja Jelu Dašija, da bi v Tarazu ustanovil oporišče in prevzel oblast nad njegovim imperijem.
Karakitajski kanat Jelu Daši je po prevzemu oblasti imenoval svoje guvernerje, vključno s Tarazom. Leta 1181 so v času, ko so se kitanske sile borile proti Horezmijskemu cesarstvu v Horasanu, Kipčaki pod vodstvom Kara Ozan kana napadli in oropali mesto. Leta 1204 so Kitani poslali 10.000–40.000 mož iz Taraza na pomoč Horezmijcem, ki so bili v vojni z Guridi. Leta 1210 je horezmšah Mohamed premagal Karakitane in njihova oblast v Tarazu se je končala.
Mongoli Vladavina Karahanidov ni trajala dolgo, saj so leta 1220 Mongoli zavzeli skoraj vso Srednjo Azijo, tudi ozemlje sedanjega Kazahstana. O dogajanjih v Tarazu v tem času ni nobenih pisnih dokumentov. Arheološka izkopavanja so odkrila sledove požara, ki kažejo, da je bilo mesto požgano in kasneje preimenovano v Jani (nov, mlad). Kot takega ga omenjajo arabski in evropski viri. Arheološke najdbe kažejo tudi to, da je nekoč živahno mesto pod mongolskim jarmom izgubilo svoj prejšnji pomen in neodvisnost. Razcvet se je končal in začelo se je propadanje. Čagatajidi, potomci Čagataj kana, so v Tarazu do leta 1234 kovali svoj denar. Ruski knezi, kot navaja Vasa iz 14. stoletja, so "požgali Zlato hordo, uničili Taraz in druga mesta ter pobili prebivalstvo. Odnesli so vse, kar se je odnesti dalo, ostalo pa so zažgali." Mesto je bilo ponovno omenjeno leta 1345 v cestnem vodniku kot mesto na trgovski poti od Transoksanije do Almalika. Stalne vojne v Srednji Aziji so motile trgovanje z oddaljenimi državami, novoodkrite morske poti iz zahodne Evrope v Indijo pa so povsem ustavile trgovanje po starodavni svilni cesti in povzročile propad mest ob njej.
Kazahi