Abu Dulaf al-Kasim ibn Isa ibn Makil ibn Idris al-Idžli (arabsko: ابو دُلَف القاسم بن عيسى بن مَعْقِل بن ادريس العِجْلى) je bil arabski vojaški poveljnik pod abasidskima kalifoma al-Mamunom in al-Mutasimom, * ni znano, † 840/841.

Njegov oče je začel graditi mesto Karadž v Džibalu v zahodnem Iranu, plemenski rezidenci Banu Idžli. On sam je kot guverner dokončal njegovo gradnjo. Bil je plodovit pisec in znanstvenik, sijajen pesnik, glasbeni skladatelj, nadarjen pevec in strokovnjak za beduinsko narečje. Njegova velikodušnost je bila pregovorna. Umrl je v Bagdadu leta 226 ali 225 po hidžri (840–841 n. št.).

Življenje Njegovo polno (rodoslovno) ime je bilo Abu Dulaf al-kasim ibn Isda Ibn Idris ibn Makil ibn Umajr ibn Šejk ibn Muavija ibn Hosaj ibn Abd al-Uza ibn Dulaf ibn Džušm ibn Kais ibn Saad ibn Idžl ibn Ludžajm ibn Saab ibn Alī ibn Bakr ibn Vail ibn Kasit ibn Hinb ibn Afsa ibn Dumī ibn Džadila ibn Asad ibn Rabija ibn Nizar ibn Maad ibn Adnan al-Idžli.

Bil je gospod in emir svojega ljudstva. Njegov prastric Isa ibn Makil, ki je posvojil Abu Muslima Horasanija, je bil brat njegovega starega očeta Idrisa. Njegov potomec je bil emir Abu Nasr Ali ibn Makula, avtor Kitab al-Ikmal (Knjiga dopolnitve). Njegove sinove in Kutrubovega sina al-Hasana je poučeval slovničar Kutrub iz basranske jezikovne šole.

Zaradi pesniškega talenta, ki ga je kazal že v mladih letih, je Abu Dulaf pridobil naklonjenost abasidskega kalifa Haruna al-Rašida, ki ga je imenoval za guvernerja Džabala. Abu Dulaf je ustavil vpade nomadskih Kurdov in beduinskih Arabcev na mesto Karadž ter zajel razvpitega razbojnika Karkurja, ki je deloval na tem območju. Ko je Harun al-Rašid leta 809 umrl in je med kalifovima sinovoma al-Aminom in al-Mamunom izbruhnila državljanska vojna, je Abu Dulaf podprl al-Amina. Ko je al-Mamunova vojska pod poveljstvom Tahirja ibn Huseina ubila al-Aminovega generala Alija ibn Iso ibn Mahana, se je Abu Dulaf umaknil v Karadž. Obljubil je nevtralnost, a je zavrnil prisego zvestobe al-Mamunu, dokler je bil al-Amin še živ. Po al-Aminovi smrti leta 813 mu je Al-Mamun odpustil in ga ponovno imenoval za guvernerja Džabala. Kot guverner je med zaporednima vladavinama al-Mamuna in al-Mutasima ter pod emirjem al-Vatikom razširil svoje ozemlje na mesti Isfahan in Kazvin ter odbil napade Dejlemitov. Pod poveljstvom Hajdarja ibn Kavusa al-Afšina je sodeloval v vojaškem pohodu proti Babaku Horamdinu v Azerbajdžanu (836/837). Kot guverner v Damasku je za las ušel zaroti, ki jo je proti njemu skoval al-Afšin, ker ga je pravočasno posvaril kadi Ibn Abi Davud. Nato je opravil romanje v Meko in leta 840/841 v Bagdadu umrl.

Ibn Halikan pripoveduje zgodbo, ki priča o njegovi naklonjenosti šiitizmu in mutazilizmu. Ko je iz Horasana pripotovalo deset šerifov, da bi obiskali Abu Dulafa na smrtni postelji, jih je v zameno za pisno izjavo o rodovniku vsakega izmed njih nagradil. Rodovnik naj bi se glasil: "..., sin tega in tega itd., sin Alija ibn Abi Taliba in Fatime, hčere Božjega poslanca". Od njih je zahteval tudi izjavo, ki se je glasila: "Božji poslanec. Da bi olajšal stisko in bedo v njegovem rojstnem kraju, je Abu Dulaf al-Idžli daroval dva tisoč zlatih kovancev v zameno za tvojo naklonjenost in posredovanje."

V zapisu o sanjah Abu Dulafovega sina sin sreča svojega očeta v nekakšnem onostranskem svetu, imenovanem Barzah. Oče mu reče:

"Če bi nas po smrti pustili pri miru, bi bila smrt počitek za vsa živa bitja; toda ko umremo, smo znova obujeni in zaslišani o vsem, kar smo storili."

— Hallikān, (1843) II, str. 505

Dela Abu Dulaf je napisal tudi:

Kitāb al-Bazāt wa’l-Ṣaīd (كتاب البزاة والصيد), Sokoli in lov), Kitāb al-Nazah (كتاب النزة, Čistost duše), Kitāb al-Silāḥ (كتاب السلاح, Orožje), Kitāb Sīasat al-Mulūk (كتاب سياسة الملوك, Politike princev) in pesmi.

Zapuščina Številni viri pričajo o razkošni radodarnosti, s katero je Abu Dulaf obdaroval pesnike. Ti so se mu oddolžili s slavilnimi pesmimi oziroma kasidami, v katerih so opevali njegovo vojaško hrabrost. Med temi pesniki so bili:

al-Akavak, Abu Tamam al-Tai in Bakr ibn al-Natah

Njegova pretirana radodarnost, naivnost in posledično neizogibna zadolženost so bile pogosta tema zgodb o njegovem življenju. Primer takšnega odseva se najde v verzih pesnika Abu Bakra Mohameda ibn Hišama iz rodbine Banu Halid:

"Pesniki so prepričani, da so njihova pričakovanja, vezana nanje, varna pred nesrečo. Alkimija je za navadne smrtnike lažna veda, zanje pa ne; ti jim za besede na papirju podarjaš vreče denarja."

Drug rek je izrekel ibn Abi Fatn Salih – mavla svoji ženi, ko ga je ta pošiljala v vojno, on pa se je obotavljel oditi:

"Ali misliš, da se v mojih prsih skriva srce Abu Dulafa?"

Abu Dulafovi potomci, znani kot Dulafidi, so približno petdeset let igrali pomembno politično vlogo v regiji Džabal.

Sklici

Viri

Kategorija:Umrli v 840. letih Kategorija:Arabski pesniki Kategorija:Arabski politiki Kategorija:Abasidski kalifat