Metropolitanska stolnica Santiago de Guatemala (uradno ) je glavna cerkev mesta Gvatemala in nadškofije Gvatemala (Archidioecesis Guatimalensis).Official site of the Archdiocese Stoji ob parku Parque Central v središču mesta. Njena masivna zgradba združuje baročne in klasične elemente ter je kljubovala številnim potresom. Škoda, ki sta jo povzročila uničujoča potresa leta 1917 in 1976, je bila sanirana. Notranjost stolnice je razmeroma skromno okrašena, a navdušuje s svojo velikostjo in strukturno trdnostjo. Oltarji so bogato okrašeni. Pred stolnico stoji dvanajst stebrov, ki slovesno ohranjajo spomin na imena tisočev ljudi, ki so bili prisilno izginuli ali umorjeni med nasiljem v okviru gvatemalskega notranjega oboroženega spopada; ta se je začel leta 1960 in trajal do podpisa končnega mirovnega sporazuma leta 1996.

Papež Janez Pavel II. je 28. oktobra 2003 odobril kanonično kronanje podobe Brezmadežnega spočetja, ki je v stolnici; obred je potekal 5. decembra 2004. Papeško bulo je podpisal in izvršil kardinal Francis Arinze, prefekt Kongregacije za bogoslužje in disciplino zakramentov.

Zgodovina Preselitev mesta Guatemala na novo lokacijo

Po potresih Santa Marta leta 1773, ki so uničili mesto Santiago de los Caballeros de Guatemala, je med španskimi in cerkvenimi oblastmi prišlo do hudega spora glede tega ali naj se mesto preseli na novo lokacijo. Kljub močnemu nasprotovanju nadškofa Pedra Cortésa y Larraza se je generalni kapitan Martín de Mayorga odločil za selitev na novo lokacijo v dolini Ermita; Cortés y Larraz se je namreč bal, da bi morala Cerkev zaradi selitve začeti znova in bi izgubila del, če ne celo vso svojo moč in vpliv. Stolnica se je v novo prestolnico preselila 22. novembra 1779, vendar so vsi notranji okraski, ki jih potres v stari stavbi ni uničil, ostali v kraju, ki se je zdaj imenoval Antigua Gvatemala; leta 1783 so jih odstranili iz nestabilnih ruševin in shranili v stari stavbi Univerze San Carlos Borromeo ter v skladišču župnije El Sagrario, ki je bilo v delu stare stolnice prav tako odprto za javnost.

Sprva je bila stolnica začasno nastanjena v majhni kapeli, a je bila ta hitro poškodovana, zato so jo oblasti leta 1786 morale preseliti v kapelo Santa Rosa, kjer je ostala do selitve na končno lokacijo leta 1815.

Gradnja svetišča

Oblasti niso dolgo odlašale z zamenjavo uporniškega nadškofa Cortésa y Larraza; na njegovo mesto je prišel Cayetano Francos y Monroy, ki je prispel konec leta 1779 in prevzel vodenje gradbenih projektov verskih objektov v novem mestu. Arhitekt Marco Ibáñez; umetnik Antonio Bernasconi – ki je iz Španije prispel julija 1777; ... in inženir Joaquín de Isasi sta bila zadolžena za načrte nove stolnice; po dveh letih sta zanje pridobila odobritev s kraljevim odlokom z dne 6. novembra 1779, ki je v Gvatemalo prispel februarja 1780. Francos y Monroy je blagoslovil novo lokacijo in leta 1782 položil temeljni kamen stolnice.

Dela so se uradno začela 13. avgusta 1783 in trajala do leta 1815, ko so v procesiji iz cerkve Santa Rosa prenesli kip Matere božje (Naše Gospe) za pomoč in ga postavili na glavni oltar njene nove kapele v stolnici, kjer stoji še danes. Do leta 1815 je bil dokončan večji del glavne ladje cerkve in nameščene so bile nove orgle ter številni drugi kipi, ki so jih tja prenesli v dolgi procesiji. Cerkev so uradno odprli z molitvijo Te Deum.

Leta 1816 so odstranili zlato s starih oltarjev in ga uporabili za izdelavo novih, leta 1821 pa se je začela gradnja dveh vzhodnih stolpov – manjših zvonikov, obrnjenih proti mestnemu pokopališču, ki je takrat ležalo vzhodno od stolnice. Leta 1826 so namestili vzhodna, južna in zahodna vrata ter okenske okvirje v podzemnih kriptah.

23. julija 1860 so na mesto starega lesenega oltarja, ki so ga prestavili v kapelo Santa Rosa, postavili nov oltar iz carrarskega marmorja.

Stolpa so dokončali leta 1867; za izdelavo glavnega zvona so uporabili bron iz topov trdnjave San José. Zvon so blagoslovili med prvim vatikanskim koncilom leta 1871 in od takrat je znan pod imenom »La Chepona«.

Potresi v Gvatemali (1917–1918)

Serija potresnih sunkov se je začela 17. novembra 1917 in uničila več mest v bližini Amatitlána. Vendar pa so 25. in 29. decembra ter 3. in 4. januarja 1918 sledili močni potresi, ki so v mestu Guatemala uničili številne javne stavbe in zasebne hiše. Poluradni časopis Diario de Centro América je več dni dvakrat dnevno objavljal najnovejše informacije, nato pa začel kritizirati počasen in neučinkovit odziv vlade.

Potres v Gvatemali leta 1976

4. februarja 1976 ob 3.01.43 (9.01.43 UTC) je v bližini kraja Los Amates v departmaju Izabal, 160 km severovzhodno od mesta Guatemala, nastal potres z magnitudo 7,5. Uničil je velike dele Gvatemale. Porušilo se je na tisoče domov in stavb, vključno s stolnico. Ta zelo močan potres so čutili tudi v Belizeju, Salvadorju, Hondurasu in Mehiki, kjer so ga zaznali celo v Ciudad de México. Umrlo je približno 23.000 ljudi, 76.000 je bilo ranjenih, več kot milijon pa jih je ostalo brez doma. Sledili so številni popotresni sunki. Vendar pa je predsednik in general Kjell Eugenio Laugerud Garcia – v nasprotju z nesposobnim odzivom predsednika Manuela Estrade Cabrere leta 1917 – organiziral učinkovito sanacijo; v okviru tega načrta je bila stolnica v naslednjih petih letih v celoti obnovljena.

Arhitektura Fasada, široka približno 38,50 metra in navpično členjena na pet delov, kaže izrazite neoklasicistične prvine (kot so kanelure); trije portali so poravnani s fasado, medtem ko osrednji del in stranska stolpa izstopajo kot rizaliti. Cerkev – triladijska stavba, dolga nekaj manj kot 84 metrov – ima stranske kapele; obok osrednje ladje, ki se dviga na višino približno 18,45 metra, dobiva naravno svetlobo skozi okna v lunetah. Nad križiščem se dviga kupola, ki jo osvetljujejo okna v venčnem pasu, na vrhu pa jo zaključuje lanterna.

V filmu Deli stolnice so prikazani v mehiško-gvatemalskem filmu Sólo de noche vienes, ki sta ga producirala podjetje Panamerican Films in gvatemalski producent Manuel Zeceña Diéguez, režiral pa ga je Sergio Véjar. V njem so nastopili Elsa Aguirre in Julio Alemán ter Cosmo Alessio, Rodolfo Landa, Herbert Meneses in Regina Torné. Zgodba govori o prepovedani ljubezenski zvezi, ki se odvija med velikim tednom v nekem mestu v Srednji Ameriki. V 21. stoletju film Sólo de noche vienes predstavlja tudi pomemben dokumentarni zapis o procesijah velikega tedna v Gvatemali v 1960-ih.

Sklici

Viri

Zunanje povezave

Stolnicaa v mestu Gvatemala – Fotos + Infos (špansko) Stolnicaa v mestu Gvatemala – Infos (špansko) Stolnicaa v mestu Gvatemala – Fotos + Infos (špansko)

Kategorija:Zgradbe in objekti v mestu Gvatemala Kategorija:Stolnice v Gvatemali Kategorija:Zgradbe in objekti, zgrajeni leta 1871