Cerkev in samostan Družbe Jezusove v Antigva Gvatemali je verski kompleks, ki je bil zgrajen med letoma 1690 in 1698. Zgrajen je bil na bloku, ki je le 300 m oddaljen od stolnicee sv. Jakoba na parceli, ki je nekoč pripadala družini slavnega kronista Bernala Díaza del Castilla in je imel tri samostanska krila in cerkev. V stavbi je bilo hkrati največ 13 jezuitskih duhovnikov, gostili pa so tudi brate jezuite in posvetne študente. V stavbi je bila šola Družbe Jezusove San Lucas, dokler jezuitov leta 1767 niso izgnali iz španskih kolonij.

Zgodovina Prihod Družbe Jezusove v Gvatemalo

V drugi polovici 16. stoletja je Družba Jezusova po vsej Evropi uživala izjemen ugled, zato je Generalna kapitanija Gvatemala 9. avgusta 1561 zaprosila za skupino jezuitov. Kralj Filip II. Španski je prvo prošnjo zavrnil, saj je potreboval člane reda v Španiji za vodenje prizadevanj v okviru protireformacije. Pet let pozneje pa je Filip II. sam zahteval, da se v Ameriko pošlje štiriindvajset jezuitskih duhovnikov, vendar to zaradi različnih težav ni bilo mogoče izvesti. Leta 1580 se je mojster Juan de la Plaza na poti z obiska šol v Peruju ustavil v Gvatemali in mestnemu svetu (ki so ga sestavljali kreoli) predložil več prošenj; tako so leta 1607 v mesto Santiago de los Caballeros de Goathemala prispeli prvi jezuiti.

V tistem času je v mestu že stalo več veličastnih stavb – stolnica sv. Jakoba, Kraljeva palača in mestna hiša –, poleg tega pa so svoja poslopja začeli graditi tudi številni drugi redovi. Sprva so jezuiti bivali v hiši Lucasa Hurtada. Ker je bilo izobraževanje primarni cilj Družbe, so si jezuiti prizadevali odpreti šolo; šola San Lucas je svoja vrata odprla 18. oktobra 1607. Sveti Luka je bil v Družbi Jezusovi zelo cenjen, zato so šolo poimenovali po njem.

Gradnja cerkve Zahvaljujoč velikodušni donaciji Chavarríja so jezuiti kupili dve parceli na vzhodni strani trga. Na tej strani, kjer je bil pozneje zgrajen vhod v cerkev, se je začela gradnja druge cerkve. Avgusta 1655 je Družba končno odkupila celotno zemljišče od družine Díaz del Castillo; do takrat je bila šola San Lucas v regiji že dobro poznana in je podelila celo dva univerzitetna naziva, še preden sta kralj in papež odobrila ustanovitev Kraljeve in papeške univerze San Carlos Borromeo. Leta 1653 je v šoli San Lucas delovalo le trinajst duhovnikov, kar je bilo glede na velikost stavbe zelo majhno število; jezuiti so imeli velik vpliv na kulturno in izobraževalno življenje v Gvatemalski generalni kapitaniji. Njihova šola je veljala za najuglednejšo v mestu; v njej se je šolal večji del takratne družbene elite. Večina učencev je bila laikov, ki so po končanem študiju na Kraljevi in ​​papeški univerzi San Carlos zasedli najpomembnejše položaje v državi.

Leta 1690 je José de Porres začel gradnjo druge cerkve. Gradnja je trajala osem let in je bila mogoča po zaslugi velikodušnih darov župljanov; pri projektu je kot vajenec sodeloval tudi Porresov sin Diego, ki se je obrti naučil tako dobro, da je sčasoma postal mestni glavni gradbeni mojster. Novo cerkev, ki je takrat veljala za eno najlepših v španski Ameriki, so posvetili 21. oktobra 1698.

Potresa San Miguel in San Casimiro

29. septembra 1717 je mesto prizadel potres San Miguel in uničil stavbo šole San Lucas; tresenje tal je povzročilo razpoke na stolpu in uničilo zgornji del glavnih vrat. Mojster gradnje iz mesta Santiago de Guatemala, Diego de Porres, je ocenil škodo in izračunal, da je za popravilo potrebnih od pet do šest tisoč pesov. Vendar pa so jezuiti tri leta pozneje stavbo obnovili; ko se je mojster gradnje vrnil na pregled, je ocenil, da je stavba zdaj boljša in lepša od prvotne. Toda 4. marca 1751 je potres San Casimiro uničil cerkveno streho, zaradi česar so morali jezuiti za obnovo znova prositi za pomoč župljane; po končanih popravilih je bila stavba znova ena najlepših v mestu.

Po potresu San Casimiro se je začelo obdobje blaginje, saj je mesto doživelo pomembne izboljšave, kot sta polepšanje ulic in uvedba vodovodnega sistema. Zgrajena je bila nova mestna hiša, 17. julija 1753 pa so bila zaključena dela na jezuitskem trgu pred cerkvijo.

Bourbonske reforme in izgon Družbe Jezusove

Leta 1765 je španski kralj uvedel bourbonske reforme, s katerimi je želel obnoviti kraljevo oblast nad španskimi kolonijami in povečati pobiranje davkov za krono. Poleg upravnih reorganizacij je španski kralj uvedel politiko, usmerjeno v zmanjšanje moči katoliške cerkve, ki je do takrat imela absolutno oblast nad Španci. Ta politika zmanjševanja cerkvene moči je temeljila na razsvetljenstvu in je obsegala šest glavnih točk: Upad jezuitske kulturne dediščine Težnja k sekularni kulturi Kartezijanstvo Dajanje prednosti naravoslovju pred verskimi dogmami Ostra kritika vloge Cerkve v družbi[b] Kraljevska usmerjenost (rojalizem)

Gradnja stavbe Casa de Ejercicios (»Hiša duhovnih vaj«) poleg šole San Lucas je bila dokončana leta 1767, vendar je 2. aprila istega leta kralj Karel III. podpisal pragmatično sankcijo, s katero je odredil izgon Družbe Jezusove iz vseh svojih kraljestev in posesti. Člane reda v Gvatemali so zbrali, jim zaplenili premoženje in jih v zgodnjih urah 1. julija 1767 odpeljali iz šole San Lucas; nato so jih poslali v Honduraški zaliv, kjer jih je čakala ladja za prevoz v tujino. Šolo San Lucas so zaprli, šolo San Borja pa predali drugemu redovniškemu redu. Jezuitsko premoženje je na dražbi prodala kraljeva komisija, pristojna za začasno upravljanje nepremičnin. Do 22. maja 1770 je bilo odločeno, da se jezuitska posest uporabi za semenišča, misijone, gostišča, šole in bolnišnice.

Potres Santa Marta Silovit potres Santa Marta, ki je 29. junija 1773 uničil mesto, je praktično porušil cerkev in dele samostana. Križni hodniki in stolpi so bili v ruševinah, stene so se nevarneje nagnile, stavba Casa de Ejercicios pa se je spremenila v kup ruševin.

Z kraljevim odlokom z dne 21. julija 1775 je bila odobrena preselitev mesta v »Dolino Device« (Valle de la Virgen). To je bil dokončen ukaz, ki so ga morali upoštevati vsi prebivalci; počasna selitev se je začela decembra istega leta. Za gradnjo novega mesta je bilo treba pridobiti gradbeni material iz starih, zapuščenih cerkva v mestu Santiago de Guatemala. Vendar pa so prebivalci močno nasprotovali kakršnemu koli razstavljanju cerkve Družbe Jezusove, saj so menili, da bi jo bilo še vedno mogoče popraviti.

Po preselitvi prestolnice v La Ermito

Po osamosvojitvi Gvatemale od Španije leta 1821 je jezuitski kompleks ponovno postal javna last; sledili so številni sodni spori, ki so trajali do leta 1829, ko so bili redovni duhovniki in konservativni klan Aycinena izgnani iz Srednje Amerike po vdoru liberalnega generala Francisca Morazána in vzpostavitvi sekularne vlade. Nova liberalna vlada je odredila, da se vse zaplenjeno premoženje katoliške cerkve preuredi v osnovne šole in univerzitetne predavalnice.

Leta 1843 je konservativni predsednik Rafael Carrera – na podlagi nasveta duhovnika in visokega konservativca Juana Joséja de Aycinene y Piñola – dovolil vrnitev Družbe Jezusove v Gvatemalo; vendar pa se zaradi nenehnih vojn proti liberalnim režimom v Srednji Ameriki jezuiti niso mogli vrniti vse do leta 1851, ko je Carrera že trdno držal oblast v svojih rokah. Dodeljena jim je bila šola Trentin v mestu Gvatemala, ni pa znano, ali so poskušali pridobiti nazaj svoje nepremičnine v mestu Antigua Gvatemala. Do leta 1865 je stavba delovala kot predilnica na parni pogon, vendar ni bila dobičkonosna zaradi pomanjkanja strokovnjakov in surovin; leta 1872 pa je liberalni režim Justa Rufina Barriosa jezuite ponovno izgnal iz Gvatemale.

Leta 1884 je mestna uprava napovedala namero, da bo nekdanje stavbe Družbe Jezusove preuredila v tržnico, kljub močnemu nasprotovanju sosedov, ki so na trgu že imeli manjše trgovine. Tržnico so v tem kompleksu uredili šele leta 1912.

Leta 1979 je bil objekt uvrščen med spomenike, ki jih je UNESCO razglasil za del svetovne dediščine.UNESCO/CLT/WHC

Restavriranje

Pozneje je stavba gostila tržnico gvatemalskih rokodelskih izdelkov, in sicer do leta 1992, ko se je španska agencija za mednarodno razvojno sodelovanje zavezala k obnovi šolske stavbe v zameno za pravico do njene uporabe za vzpostavitev mednarodnega izobraževalnega središča – ob soglasju Nacionalnega sveta za varstvo Antigue Gvatemale.

Opombe

Sklici

Literatura

Zunanje povezave

Kategorija:Antigua Gvatemala Kategorija:Cerkve v Gvatemali Kategorija:Zgradbe in objekti, zgrajeni leta 1698 Kategorija:Španska arhitektura