Lugdunum (tudi Lugudunum; ; današnji Lyon v Franciji) je bilo pomembno rimsko mesto v Galiji, ustanovljeno na območju današnjega Lyona.
Rimsko mesto je leta 43 pr. n. št. ustanovil Lucij Munacij Plank, vendar je nastalo na mestu že obstoječe galske naselbine, ki je verjetno štela nekaj tisoč prebivalcev. Mesto je bilo prestolnica rimske province Lugdunska Galija (Gallia Lugdunensis) in je več stoletij veljalo za pomembno središče v zahodnem delu Rimskega cesarstva. V Lugdunumu sta se rodila dva cesarja, Klavdij I. in Karakala. V obdobju med letoma 69 in 192 n. št. je mesto verjetno štelo od 50.000 do 100.000 prebivalcev, morda celo do 200.000.....
Prvotno rimsko mesto je ležalo zahodno od sotočja rek Rone in Saone, na griču Fourvière. V poznejših stoletjih cesarstva se je večji del prebivalstva preselil v dolino reke Saone ob vznožju griča Fourvière.
Ime Rimsko mesto je bilo ustanovljeno pod imenom Colonia Copia Felix Munatia; to ime je nakazovalo blaginjo in božji blagoslov. Do konca 1. stoletja n. št. se je za mesto vse pogosteje uporabljalo ime Lugdunum (občasno tudi LugudunumCassius Dio, Roman History, 46.50.4.). V srednjem veku se je ime Lugdunum zaradi naravnega glasovnega razvoja preoblikovalo v Lyon.
Ime Lugdunum je latinizirana oblika galske besede Lugudunon, ki pomeni »utrdba (ali grič) (boga) Lugusa« oziroma »utrdba prvaka« (če je lugus občno ime, sorodno staroirski besedi , ki pomeni »bojevnik, junak, borec«).
Poleg celinskih epigrafskih zapisov, ki omenjajo Lugusa, tega keltskega boga povezujejo tudi z znanimi liki iz irskega in britanskega izročila; v srednjeveški irski književnosti nastopa kot Lug(h), v srednjeveški valižanski književnosti pa kot Lleu (tudi zapisano kot Llew).
Po mnenju psevdo-Plutarha ime Lugdunum izhaja iz sicer nezabeležene galske besede lugos, ki naj bi pomenila »krokar« () in galske besede, ki označuje vzpetino ali višje ležeče območje ().Delattre, Charles (ed.), Pseudo-Plutarque. De fluviorum et montium nominibus et de iis quae in illis inveniuntur, Presses Univ. Septentrion, 2011, pp. 109–111 .
Zgodnja razlaga galskega imena Luguduno v pomenu »želena gora« je zabeležena v glosi v Endlicherjevem glosarju iz 9. stoletja;Lugduno desiderato monte: dunum enim montem Lugduno: "desired mountain"; because dunum is mountain" in Endlicher Glossary. vendar ta razlaga morda odraža poskus ljudske etimologije govorca frankovščine, ki je prvi del imena, Lugu- (ki se je v času nastanka te glose izgovarjal kot lu'u, saj je glas /g/ postal nem), povezal s podobno zvenečo germansko besedo za »ljubezen«, luβ.Toorians, Lauran, "Endlicher's Glossary, an attempt to write its history", in: García Alonso (Juan Luis) (ed.), Celtic and other languages in ancient Europe (2008), pp. 153–184.
Druga zgodnjesrednjeveška ljudska etimologija imena, ki jo najdemo v glosi k delom latinskega pesnika Juvenala, povezuje element Lugu- z latinsko besedo za »svetlobo«, (v zloženkah luci-) in ime prevaja kot »sijoči grič« (*lucidus mons)."Lugdunum est civitas Gallie quasi lucidum dunam, id est lucidus mons, dunam enim in Greco mons." in Andreas Hofeneder, Die Religion der Kelten in den antiken literarischen Zeugnissen: Sammlung, Übersetzung und Kommentierung, Volume 2, Austrian Academy of Sciences Press, 2008, pp. 571–572 .
Predrimske naselbine in območje pred ustanovitvijo mesta
Arheološki dokaziMathieu Poux, Hugues Savay-Guerraz, Lyon avant Lugdunum, Infolio éditions, 2003, p. 151 , . kažejo, da je bil Lugdunum naseljen že v neolitiku (še pred prihodom Galcev), od 4. stoletja pr. n. št. – v obdobju Latenske kulture – pa je tam stala galska naselbina, ki je bila neprekinjeno poseljena. Stala je na griču Fourvière nad reko Saono. Že pred rimskim osvajanjem je potekala trgovina s Kampanijo (zlasti s keramiko in vinom), uporabljala pa se je tudi notranja oprema v italskem slogu.
Rimljani so južni del Galije nadzorovali že od 2. stoletja pr. n. št. in leta 121 pr. n. št. ustanovili provinco Narbonska Galija.. Galijo je za Rimljane med letoma 58 in 53 pr. n. št. osvojil Julij Cezar. Njegov opis dežele v delu De Bello Gallico (Galske vojne) je naš glavni pisni vir podatkov o predrimski Galiji, vendar v njem ni posebne omembe območja Lugdunuma ali njegove okolice.
Ustanovitev rimskega mesta Rimska kolonizacija Lugdunuma se je začela med mutinsko vojno, enim od spopadov, ki so sledili atentatu na Julija Cezarja leta 43 pr. n. št. Po navedbah zgodovinarja Kasija Diona je rimski senat leta 43 pr. n. št. Munatiju Planku in Lepidu, guvernerjema osrednje oziroma Narbonske Galije, naročil, naj ustanovita mesto za skupino rimskih beguncev. Ti so bili izgnani iz mesta Vienne (ki leži približno 30 km južneje) s strani plemena Allobroges in so taborili ob sotočju rek Saône in Rone. Kasij Dion navaja, da je bil namen tega ukrepa preprečiti, da bi se begunci pridružili Marku Antoniju in svoje vojske vključili v nastajajoči spopad. Epigrafski dokazi kažejo, da je bil glavni ustanovitelj Lugdunuma Munatij Plank.
Zdi se, da je imel Lugdunum v času rimske ustanovitve nekaj tisoč prebivalcev. Državljani so bili upravno razporejeni v pleme Galeria. Akvadukt Monts d'Or, dokončan okoli leta 20 pr. n. št., je bil prvi od vsaj štirih akvaduktov, ki so mesto oskrbovali z vodo.
V petdesetih letih se je Lugdunum močno razširil in pridobil na pomenu ter postal upravno središče rimske Galije in Germanije. Ob koncu Avgustove vladavine je Strabon Lugdunum opisal kot stičišče štirih glavnih cest (sistema Via Agrippa): proti jugu do province Narbonska Galija, Massilie in Italije; proti severu do reke Ren in Germanije; proti severozahodu do morja (Rokavski preliv); ter proti zahodu do Akvitanske Galije (Via Aquitania).
Bližina meje z Germanijo je Lugdunumu za naslednja štiri stoletja zagotovila strateški pomen; služil je kot izhodišče za nadaljnje rimsko širjenje v Germanijo ter kot dejanska prestolnica in upravno središče galskih provinc. Zaradi številnega in kozmopolitskega prebivalstva je postal tudi trgovsko in finančno središče severozahodnih provinc.
Lugdunum je v času Avgustove vladavine, leta 15 pr. n. št., postal cesarska kovnica denarja in pri tem nadomestil kovnice v Hispaniji. Verjetno je bil izbran zaradi svoje priročne lege med nahajališči srebra in zlata v Hispaniji ter legijami ob Renu in Donavi. Po letu 12 pr. n. št. je bil edina kovnica, ki je izdeloval zlate in srebrne kovance za celotno Rimsko cesarstvo – ta položaj je ohranil, dokler ni Neron leta 64 n. št. proizvodnje preselil nazaj v Rim.
Pozornost cesarjev
V 1. stoletju je bilo mesto Lugdunum pogosto deležno pozornosti ali obiskov cesarjev oziroma cesarske družine. Med generali in guvernerji, ki so službovali v Lugdunumu, so bili Agripa, Druz, Tiberij in Germanik (ki se je v Lugdunumu tudi rodil). Domneva se, da je Avgust mesto obiskal vsaj trikrat med letoma 16 in 8 pr. n. št. Druz je v Lugdunumu živel med letoma 13 in 9 pr. n. št. Leta 10 pr. n. št. se je tam rodil njegov sin Klavdij (bodoči cesar). Tiberij se je v Lugdunumu ustavil v letih 5–4 pr. n. št. na poti proti Renu ter ponovno leta 21 n. št. med vojaškim pohodom proti ljudstvu Andekavov. Kaligula je mesto obiskal za dlje časa v letih 39–40, kar je zabeležil zgodovinar Svetonij. K pomenu in rasti mesta sta prispevala tudi Klavdij in Neron.
Leta 12 pr. n. št. je Druz izvedel upravni popis prebivalstva na tem območju in na sotočju rek posvetil oltar svojemu očimu Avgustu. Morda z namenom spodbujanja politike sprave in povezovanja so bili na dogodek povabljeni vsi ugledni možje iz treh delov Galije. Gaj Julij Verkondaridubn, pripadnik plemena Hedučani, je bil imenovan za prvega duhovnika novega svetišča cesarskega kulta, ki je bilo kasneje znano kot svetišče na sotočju ali svetišče treh Galij. Na oltarju, ki je imel značilna navpična stebra na obeh koncih, so bila vklesana imena 60 galskih plemen; podoba oltarja je bila vrsto let vidno upodobljena na kovancih, kovanih v Lugdunumu. »Svet treh Galij« se je redno sestajal še skoraj tri stoletja, tudi po tem, ko je bila Galija razdeljena na province.
Jugovzhodna Galija je postajala vse bolj romanizirana. Do leta 19 n. št. so na pobočjih griča Croix-Rousse, ob četrti Vaise, zgradili vsaj en tempelj in prvi amfiteater v Galiji (danes znan kot Amfiteater treh Galij). V tej četrti so živeli galski delavci, ki so obdelovali plemenite kovine, baker ter steklo in keramiko; naselbina se je raztezala na obeh bregovih reke Saône (območje med rekama Rona in Saôna je bilo namreč močvirnato in pogosto poplavljeno).
Leta 48 n. št. je cesar Klavdij I. od senata zahteval, da uglednim možem iz treh galskih provinc podeli pravico do vstopa v senat. Prošnji so ugodili, v Lugdunumu pa so postavili bronasto ploščo z vgraviranim besedilom njegovega govora (t. i. Klavdijeve plošče). Danes so fragmenti te ogromne plošče ponos Galorimskega muzeja v Lyonu.
Kaligula je v Lugdunumu bival v letih 39–40 n. št., na začetku svojega tretjega konzulata; zgodovinar Svetonij je ta obisk opisal kot značilnega za cesarjevo nenavadno in ekstravagantno vladavino. V amfiteatru so prirejali spektakle v čast in za zabavo Kaligule ter njegovega gosta, mavretanskega kralja Ptolemaja (ki ga je cesar kasneje dal umoriti). Organizirali so retorično tekmovanje, na katerem so morali poraženci svoja dela izbrisati z jezikom. Na dražbi je prodajal pohištvo, pripeljano iz rimske palače, pri čemer je sam določal cene in kupce. Ko se je želel znebiti Heroda Antipe, judovskega tetrarha Galileje in Pereje, ga je poslal v izgnanstvo v Lugdunum.
Klavdij se je rodil v Lugdunumu leta 10 pr. št. in tam živel vsaj dve leti. Kot cesar se je tja vrnil leta 43 n. št. na poti v osvajanje Britanije, ponovno pa se je ustavil po zmagovitem zaključku pohoda leta 47 n. št. Odkrili so vodnjak, postavljen v čast njegovi zmagi. Še naprej je podpiral mesto in njegovim plemičem omogočil dostop do rimskega senata, kot je bilo opisano zgoraj. V času Klavdijeve vladavine se je strateški pomen mesta povečal z izgradnjo mostu čez reko Rono. Globina reke in njena močvirnata dolina sta namreč predstavljali oviro za potovanje in komunikacijo proti vzhodu. Nova pot, imenovana compendium, je skrajšala pot proti jugu do mesta Vienne ter omogočila bolj neposredne cestne povezave iz Lugdunuma proti Italiji in Germaniji. Do konca njegove vladavine se je uradno ime mesta glasilo Colonia Copia Claudia Augusta Lugudunenisium (s kratico CCC AVG LVG).
Za mesto se je zanimal tudi Neron. Prebivalci Lugdunuma so po velikem požaru v Rimu leta 64 n. št. prispevali štiri milijone sestercev za obnovo. Istega leta so kovnico v Lugdunumu zaprli, proizvodnjo pa preselili v Rim. Nekaj let pozneje je Neron prispeval štiri milijone sestercev za obnovo Lugdunuma po podobno uničujočem požaru. Čeprav je uničujoča moč požara opisana v Senekovem pismu Luciliju,Epistulae ad Lucilium, 91. arheologom ni uspelo odkriti plasti pepela, ki bi to potrdila.
Prebivalci Lugdunuma niso bili edini, ki so občudovali Nerona; tiranija, razsipnost in malomarnost so sprožile nezadovoljstvo in načrtovanje državnih udarov. Marca leta 68 n. št. je romanizirani Akvitanec Gaj Julij Vindex, guverner province Galija Lugdunensis, vodil upor z namenom, da bi Nerona zamenjal z Galbo, rimskim guvernerjem Španije. Prebivalci mesta Vienne so se na poziv odzvali z večjim navdušenjem kot prebivalci Lugdunuma, med katerimi je večina ostala zvesta Neronu. Manjša vojaška enota iz mesta Vienne je za kratek čas oblegala Lugdunum, a se je umaknila, ko so Vindexa nekaj tednov pozneje pri Vesontiu porazile legije z Rena. Kljub Vindexovemu porazu se je upor širil. Neron je junija storil samomor, za cesarja pa je bil razglašen Galba. Njegov naslednik Galba ni cenil zvestobe Lugdunuma Neronu; nekatere Neronove privržence je kaznoval z zaplembo premoženja.