Stolnica v Viviersu, posvečena sv.u Vincenciju iz Valencie, je škofijski sedež škofije Viviers v Franciji. Stavba ima od leta 1906 status zgodovinskega spomenika (monument historique).Kathedrale von Viviers

Lokacija Mesto Viviers – s približno 3800 prebivalci – leži na vzpetini v zahodnem delu doline Rone, na nadmorski višini približno 100 metrov. Je nekaj manj kot 11 km (po cesti) južno od mesta Montélimar in približno 14 km jugovzhodno od rimskega mesta Alba, na območju današnjega departmaja Ardèche v regiji Auvergne - Rona - Alpe.

Zgodovina Škofija Alba, prvotno ustanovljena v 4. stoletju, je bila konec 5. ali v začetku 6. stoletja prenesena v Viviers. Prva stolnica je bila verjetno uničena med vdorom Saracenov v 8. ali 9. stoletju; ko je leta 1096 škof Leodegar prevzel službo, je bila cerkev v ruševinah. Začel je gradnjo nove stavbe, ki jo je leta 1119 posvetil papež Kalist II. Poznogotski kor je bil zgrajen med letoma 1516 in 1521, vendar so bila nekaj desetletij pozneje obzidja romanske ladje uničena v napadu hugenotov.

Stolnica je bila močno poškodovana med verskimi vojnami v letih 1562 in 1567. Obnovo je sprožil precentor kapitlja François Monnier. Zidove ladje so obnovili in jih pokrili z lesenim ostrešjem. V začetku 17. stoletja so okoli apside zgradili ambulatorij, kar je zahtevalo predelavo venčnih kapel; te so bodisi odstranili bodisi podaljšali.

Kapitelj se je v kor vrnil leta 1606. Kapelo družine de Poitiers so leta 1627 preuredili v zakristijo. Naročena sta bila prižnica in oltarna slika za glavni oltar.

V 18. stoletju so potekala dela za polepšanje notranjosti; marmorni glavni oltar je pomemben ohranjen element iz tega obdobja. Obok je med letoma 1757 in 1759 iz kamna na novo zgradil arhitekt Jean-Baptiste Franque iz Avignona.

Zdi se, da revolucija ni bistveno vplivala na ta spomenik. Stanje objekta se je močno poslabšalo v obdobju med letoma 1801 in 1823, ko je bila škofija združena s škofijo Mende. Restavratorska dela so potekala v 1820-ih in 1830-ih ter ponovno v 1860-ih. Med letoma 1864 in 1866 so prenovili streho nad apsido, da bi obnovili bogato kiparsko okrasje, ki jo je kronalo. Ti posebej občutljivi okrasni elementi so bili deležni dodatne obnove v začetku 20. stoletja in ponovno leta 1983.

Arhitektura thumb|left|Kor Stolnica sv. Vincencija, zgrajena na temeljih stavbe iz 11. stoletja (posvečene leta 1119) – ki je stala na mestu še starejšega svetišča – ter pozneje predelana v 17. in 18. stoletju, združuje obrambni element, romansko ladjo in kor v slogu flamboyant gotike. V 15. stoletju so bile venčne kapele predelane v gotskem slogu. Kmalu zatem je škof Claude de Tournon (1498–1542) obnovil stavbo in naročil gradnjo kora v slogu flamboyant gotike (zgrajenega med letoma 1516 in 1521). Posebej izstopa zasnova obokov. Bogat kiparski program krasi tako notranjost kot zunanjost apside; njen zgornji del velja za vrhunski primer francoske arhitekture flamboyant gotike..

V svoji sedanji podobi kor – katerega širina in bogastvo sta v nasprotju s skromno velikostjo in preprostostjo ladje, ki je razdeljena na tri pole in nima prečne ladje – vključuje dve vrsti kornih klopi. Stene krasijo tapiserije. Baročni glavni oltar (18. stoletje) je izdelan iz večbarvnega marmornega mozaika.

Najstarejši del stavbe je romanski zvonik ali stolp sv. Mihaela iz 11. stoletja, čeprav je bilo v 14. stoletju dodano osmerokotno zgornje nadstropje s cinami, s čimer je stolp dosegel skupno višino 40 metrov. Danes je z glavno ladjo povezan prek preddverja, prvotno pa je služil kot vhod v predel, namenjen kanonikom. V njegovem kvadratnem spodnjem delu, okrašenem z lombardskimi arkadami, je bil nekoč krstilnik, danes pa je ta prostor zazidan. Nad njim je kapela, posvečena nadangelu Mihaelu, ki se ponaša s posebno kakovostno kamnoseško izdelavo. Zdi se, da je bila zgornja raven zasnovana kot začetek nedokončanega zvonika (iz 12. stoletja). V stolpu so štirje zvonovi.

Razen tega od srednjeveške cerkve ni ostalo skoraj nič. Novi poznogotski kor – visok približno 20 metrov in obokan z rebrastim obokom – je zunaj podprt z opornimi loki; nekatera okna so bila zazidana zaradi večje konstrukcijske stabilnosti. Ladja, ki je bila prezidana v poznobaročnem ali neoklasicističnem slogu, ostaja večinoma neokrašena.

Kor V koru je več elementov s posebnimi liturgičnimi funkcijami: katedra: sedež predsedujočega, ki ga sme zasesti le škof. Po njem je stavba dobila ime: »stolnica« oziroma škofova cerkev. Izdelana je v slogu Empir in izvira iz 19. stoletja. Ta škofovski sedež je od 23. februarja 1971 razglašen za zgodovinski spomenik (kot predmet); Kristus na križu, ki gleda na zbrano občestvo; leta 1599 ali 1609 ga je izrezbaril Antoine Rousset, rezbar iz kraja Romans-sur-Isère. Od 19. julija 1968 je razglašen za zgodovinski spomenik (kot predmet); ambon; oltar. Zadnja dva elementa so namestili leta 2005 ob beatifikaciji Charlesa de Foucaulda – zavetnika nove župnije, h kateri spada stolnica – in ob obisku Fortunata Baldellija, apostolskega nuncija v Franciji.

Bogato okrašena bakrena podnožja so delo Jeana Huarda, umetnika iz kraja Tournon-sur-Rhône. Stojalo za knjigo na ambonu in stekleno ploščo oltarja je izdelal Jean-Marie Dumolard. »Za kristjane to steklo – mineralni material – prikliče v spomin drug mineralni material: kamen, 'skalo, ki je Kristus'. Slogovna enotnost med ambonom in oltarjem prav tako spominja na Kristusa: »On je«, kot navaja drugi vatikanski koncil, »resnično navzoč v evharistiji in v Besedi, ki se oznanja sredi občestva«. V letih 2017–2018 so ureditev neposredne okolice teh dveh elementov spremenili z odstranitvijo dela stare obhajilne ograje in različnih podestov; te spremembe so prispevale k temu, da je prezbiterij deloval vizualno lažje, sprostile so prostor okoli njega in izboljšale dostopnost.photo messe Toussaint 2018 (photo Diocèse de Viviers)

Oprema Oprema vključuje korne klopi v renesančnem slogu in baročni glavni oltar. Omembe vredna sta tudi dva kipa iz 17. stoletja, ki upodabljata Devico Marijo in prizor Ecce homo. Na koru je včasih na ogled serija tapiserij iz 18. stoletja s prizori iz Kristusovega življenja. Poleg tega pozornost pritegne marmorni nagrobnik škofa Josepha-Michela-Frédérica Bonneta (1928), delo kiparja Jeana Magrouja.

Slike Reynaud Levieux, Vrnitev iz Egipta, zadnja četrtina 17. stoletja, olje na platnu, razglašeno za zgodovinski spomenik (predmet) 23. oktobra 1972 Nicolas Mignard, Oznanjenje, 1642, olje na platnu, razglašeno za zgodovinski spomenik (predmet) 4. julija 1903 Jean-Baptiste de Hault, Rožni venec, 1627, olje na platnu, razglašeno za zgodovinski spomenik (predmet) 8. aprila 1963 Neznan avtor, Sveti Nikolaj, 17. stoletje, olje na platnu, razglašeno za zgodovinski spomenik (predmet) 19. julija 1974

Posvetitev Sveti Vincencij, zavetnik stolnice in škofije Viviers, je španski diakon, ki je v 4. stoletju pretrpel mučeništvo.

Sklici

Zunanje povezave

Kathedrale von Viviers – Fotos + Kurzinfos (structurae) Kathedrale von Viviers – Video

Kategorija:Stolnice v Franciji Kategorija:Romanska arhitektura v Franciji Kategorija:Gotska arhitektura v Franciji