Murong Ke (kitajsko: 慕容恪, Mùróng kè), z vljudnostim imenom Šuangong (kitajsko: 玄恭, Xuán gōng) in posmrtnim imenom Huan, knez Tajjunana (太原桓王, Tàiyuán huán wáng) je bil general in državnik šianbejske kitajske dinastije Zgodnji Jan, * ni znano, † 367.

Bil je sin cesarja Murong Huanga in služil kot regent svojega mladoletnega nečaka Murong Veja.

Zgodnje življenje Murong Ke je bil četrti sin cesarja Murong Huanga in njegove priležnice, soproge Gao. V Knjigi Džina je opisan kot več kot 210 centimetrov visok mož impozantnega videza. Že v mladosti je postal znan po svojem globokem razmišljanju in strpnosti do drugih, vendar ga oče ni zelo cenil, ker ni maral njegove matere. Nad njim se je navdušil šele potem, ko je dopolnil 14 let, zlasti zaradi njegovih strategij, in mu je prepustil pomembne odgovornosti. Nekaj pred letom 345 mu je prepustil obrambo Ljaodonga v sedanjem Ljaojangu in s tem obrambo vzhodne meje cesarstva pred Kogurjojem. Leta 345 ga je Murong Huang poslal v uspešen napad na Kogurjo. Leta 346 je pod formalnim poveljstvom svojega brata in prestolonaslednika Murong Džuna napadel kraljestvo Bujo, zavzel zavzel njegovo prestolnico in ujel kralja Hjeoja.

Leta 348 je Murong Huang malo pred svojo smrtjo svojemu sinu Murong Džunu rekel, naj se zanese na svojega brata Murong Keja, če želi doseči velike stvari. Kmalu zatem je umrl. Nasledil ga je Murong Džun, ki je Murong Keja postavil za enega od svojih generalov.

Murong Džunova vladavina Leta 349 je med državljansko vojno zaradi nasledsta v Kasnejšem Džau Murong Džung načrtoval invazijo na Severnokitajsko nižino. Eden od glavnih generalov je bil Murong Ke. Vojska Zgodnjega Jana je leta 350 hitro zavzela provinco Jov Kasnejšega Džaa. Murong Ke je hitro zavzel številna poveljstva v provinci Dži v sedanjem Hebeju, ki so pripadala Ran Veju.

Leta 352 se je vojska Ran Veja pod Ran Minovim poveljstvom odpravila proti severu, pripravljena na spopad z silami Zgodnjega Jana. Vojaki Zgodnjega Jana so se bali napada, a je Murong Ke zasnoval načrt, kako premagati nasprotnika. Zavestno je na videz izgubil več zaporednih bitk, da je nasprotnikovo vojsko zvabil na ravnico, in jo nato prepričljivo premagal. Ran Minu je med bitko poginil konj. Murong Džun ga je ujel in usmrtil in nato proti koncu leta 352 osvojil njegovo prestolnico Ječeng. Večina ozemlja Ran Veja je padla v roke Zgodnjega Jana. Ko se je Murong Džun razglasil za cesarja, je leta 353 Murong Keja imenoval za princa Taijuana.

V naslednjih nekaj letih, ko so se številni nekdanji generali dinastije Kasnejši Džao še vedno trudili ohraniti neodvisnost in omahovali med Zgodnjim Janom, Zgodnjim Činom in Džinom, jih je Murong Ke v nizu uspešnih pohodov uničil ali prisilil k podreditvi. Med pohodi je osvojil številna poveljstva Džina južno od Rumene reke.

Okoli novega leta 360 je Murong Džun zbolel in bil zaradi mladoletnosti svojega sina pripravljen prestol prepustiti Murong Keju. Murong Ke je predlog zavrnil in skupaj z Jang Vujem, svojim stricem Murong Pingom in Muju Genom postal glavni regent mladoletnega cesarja.

Murong Vejev regent Murong Ke se je moral kmalu soočiti z Muju Genom, ki se je imel za višjega od njega, saj je veliko dosegel v času Murong Huangove in Murong Džunove vladavine, in se ni bil pripravljen podrediti veliko mlajšemu Murong Keju. Najprej je poskušal ustvariti razkol tako, da je Murong Keja prepričeval, naj sam prevzame prestol. Murong Ke ga je zato oštel, a ga kljub prepričevanju Murong Čuija ni ukazal usmrtiti. Muju Gen je zatem poskušal prepričati Murong Džunovo ženo, cesarico vdovo Kezuhun, in mladega cesarja, da Murong Ke in Murong Ping načrtujeta upor. Cesarica vdova Kezuhun mu je verjela, cesar pa ne in ni odobril njegove usmrtitve. Ko je Murong Ke izvedel za zaroto, je ukazal Mujuja in druge zarotnike usmrtiti. Od takrat ga je vedno spremljal le en služabnik in noben oborožen stražar.

Njegove vojaške zasluge takole opisuje Sima Čjan v Dzidži tongdžjanu:

"Murong Ke se ni zanašal na teroriziranje svoje vojske s kaznimi, ampak na prijaznost in zvestobo. Svoje vojake je pomirjal in se osredotočal na pomembne stvari. Z drobnarijami se ni ukvarjal. Vsi so se počutili zaščitene z redom. V običajnih časih so bili vojaški zakoni ohlapni. Morda se je zdelo, da primanjkuje discipline in da ga je mogoče zlahka premagati. Namesto tega je v resnici zelo skrbel za obrambo in sovražniki se mu niso mogli približati. Zato ni nikoli izgubil bitke."

V zapisani zgodovini resnično ni niti ene omembe, da bi Murong Ke izgubil bitko. Opisan je tudi kot sposoben regent, ponižen in pripravljen prisluhniti predlogom. Za napake uradnikov ni nalagal strogih kazni in se je o vseh pomembnih odločitvah posvetoval z Murong Pingom. Leta 361 ga je čarovnik mladega cesarja Ding Džin poskušal prepričati, naj ubije Murong Pinga in prevzame vso oblast. Murong Ke je namesto tega ukazal čarovnika usmrtiti. Kasneje istega leta se je uprl Lu Hu, ki ga je Murong Ke leta prej prisilil k predaji. Murong Ke ga je premagal in ga prisilil na beg v dinastijo Džin.

Leta 364 je Murong Ke povedel vojsko proti Luojangu, ki je bil od leta 356 v rokah Džina. Leta 365 je po silovitem napadu Luojang padel. Ujetega generala Šen Džinga je sprva želel pustiti pri miru, a ga je na vztrajne zahteve svojega namestnika Muju Čjana ukazal usmrtiti. Slednjega se je po vrnitvi domov sramoval in si očital, da bi namesto usmrtitve lahko izrabil njegove vojaške sposobnosti.

Leta 366 sta tako on kot Murong Ping ponudila odstop s svojih položajev in prenesti vso oblast na šestnajstletnega cesarja Murong Veja. Slednji je njun odstop zavrnil.

Mladaga cesarja je tudi na smrtni postelji poskušal prepričati, naj prevzame oblast. Po njegovi smrti pozneje istega leta se Murong Ping s tem ni strinjal in sam prevzel večino oblasti. Poveljstvo vojske je prepustil Murong Vejevemu mlajšemu bratu Murong Čongu, princu Džongšana. Kmalu zatem se je zgodilo ravno tisto, česar se je Murong Ke bal. Cesarstvo Zgodnji Vej z Murong Pingom na čelu je leta 370, le tri leta po njegovi smrti, uničil Zgodnji Čin.

Potomci Sinovi Murong Kaj, knez Taijuana, na položaj imenovan leta 384. Murong Su, ki je bil na Fu Džjanov ukaz skupaj z Murong Vejem usmrčen leta 384. Murong Šao, knez Čenljuja, ubit v bitki pri Canheleju leta 395. Vnuki Murong Či, sin Murong Kaja in Lan Hanove hčerke, ki je nasledil očetov naziv in umrl leta 395.

Njegov potomec je bil tudi Murong Šaodzong, general Vzhodnega Veja.

Viri

Knjiga Džina, vol. 111. Pomladni in jesenski letopisi šestnajstih kraljestev, vol. 3. Dzidži tongdžjan, vols. 96, 97, 98, 99, 100, 101.

Kategorija:Rojeni v 4. stoletju Kategorija:Umrli leta 367 Kategorija:Kitajski generali Kategorija:Regenti