Brazilija

Brazilija, uradno Federativna republika Brazilija je največja in najbolj naseljena država v Južni Ameriki. Širi se preko ogromnega področja med Andi na zahodu in Atlantikom na vzhodu, meji pa na Urugvaj, Argentino, Paragvaj in Bolivijo na jugu, Peru in Kolumbijo na zahodu, Venezuelo, ter Gvajano, Surinam in Francosko Gvajano na severu.

Brazilija je peta največja država na svetu po površini in sedma po številu prebivalcev. Njeno glavno mesto je Brasilia, najbolj naseljeno mesto pa São Paulo. Brazilija je federacija, ki jo sestavlja 26 držav in zvezno okrožje. Je edina država v Ameriki, kjer je portugalščina uradni jezik. Brazilija je med najbolj multikulturnimi in etnično raznolikimi narodi na svetu zaradi več kot stoletja množičnega priseljevanja z vsega sveta.

Brazilija, ki jo na vzhodu omejuje Atlantski ocean, ima obalo dolgo 7491 kilometrov. Pokriva približno polovico ozemlja Južne Amerike in meji na vse druge države in ozemlja na celini, razen na Ekvador in Čile. Brazilsko amazonsko porečje vključuje obsežen tropski gozd, kjer živijo raznolike divje živali, različni ekološki sistemi in obsežni naravni viri, ki obsegajo številne zaščitene habitate. Ta edinstvena okoljska dediščina postavlja Brazilijo na prvo mesto med 17 megadiverzitetnimi državami. Naravno bogastvo države je tudi predmet velikega svetovnega zanimanja, saj degradacija okolja (s procesi, kot je krčenje gozdov) neposredno vpliva na globalna vprašanja, kot so podnebne spremembe in izguba biotske raznovrstnosti.

Ozemlje današnje Brazilije je bilo naseljeno s številnimi plemenskimi narodi pred izkrcanjem raziskovalca Pedra Álvaresa Cabrala leta 1500. Brazilija, ki si jo je pozneje lastil Portugalski imperij, je ostala portugalska kolonija do leta 1808, ko je bila prestolnica imperija prenesena iz Lizbone v Rio de Janeiro. Leta 1815 je bila kolonija povzdignjena v kraljevino ob nastanku Združenega kraljestva Portugalske, Brazilije in Algarvesa. Neodvisnost je bila dosežena leta 1822 z ustanovitvijo Brazilskega cesarstva, enotne države, ki jo ureja ustavna monarhija in parlamentarni sistem. Ratifikacija prve ustave leta 1824 je vodila do oblikovanja dvodomnega zakonodajnega organa, ki se zdaj imenuje Nacionalni kongres. Suženjstvo je bilo odpravljeno leta 1888. Država je postala predsedniška republika leta 1889 po vojaškem državnem udaru. Avtoritarna vojaška diktatura se je pojavila leta 1964 in je vladala do leta 1985, nato pa se je ponovno vzpostavilo civilno upravljanje. Sedanja ustava Brazilije, oblikovana leta 1988, jo opredeljuje kot demokratično zvezno republiko. Zaradi svoje bogate kulture in zgodovine se država uvršča na trinajsto mesto na svetu po številu Unescovih območij svetovne dediščine.

Etimologija Beseda Brazilija verjetno izhaja iz portugalske besede za drevo Paubrasilia echinata ali brazilski les, ki je nekoč v izobilju raslo ob brazilski obali. V portugalščini se brazilski les imenuje pau-brasil, pri čemer ima beseda brasil običajno pomeni »rdeč kot žerjavica«, sestavljeno iz brasa ('žerjavica') in pripone -il (iz -iculum ali -ilium). Alternativno je bilo predlagano, da je to ljudska etimologija za besedo za rastlino, ki je povezana z arabsko ali azijsko besedo za rdečo rastlino. Ker brazilski les proizvaja temno rdeče barvilo, ga je evropska tekstilna industrija zelo cenila in je bil prvi komercialno izkoriščen izdelek iz Brazilije. Skozi 16. stoletje so avtohtona ljudstva (večinoma Tupi) posekala ogromne količine brazilskega lesa vzdolž brazilske obale, ki so les prodajala evropskim trgovcem (večinoma portugalskim, pa tudi francoskim) v zameno za izbrano evropsko potrošniško blago.

Uradno portugalsko ime dežele v izvirnih portugalskih zapisih je bilo »Dežela svetega križa« (Terra da Santa Cruz), vendar so jo evropski mornarji in trgovci običajno imenovali »Dežela Brazilija« (Terra do Brasil) zaradi trgovine z brazilskim lesom. Priljubljeno ime je zasenčilo in sčasoma izpodrinilo uradno portugalsko ime. Nekateri zgodnji mornarji so jo imenovali Dežela papagajev.

V gvaranščini, ki je uradni jezik Paragvaja, se Brazilija imenuje Pindorama, kar pomeni 'dežela palm'.

Zgodovina Predkabralovo obdobje

Nekateri najzgodnejši človeški ostanki, najdeni v Ameriki, Luzia (fosil), so bili najdeni na območju Pedro Leopoldo v državi Minas Gerais in zagotavljajo dokaze o človeškem bivanju vsaj 11.000 let nazaj.

Najstarejša lončenina, ki so jo kdaj našli na zahodni polobli, je bila izkopana v porečju Amazonke v Braziliji in radiokarbonsko datirana pred 8000 leti (6000 pr. n. št.). Keramika je bila najdena blizu Santaréma in je dokaz, da je regija podpirala kompleksno prazgodovinsko kulturo. Kultura Marajoara je cvetela na Marajóju v delti Amazonke od leta 400 do 1400 našega štetja, razvila je prefinjeno keramiko, družbeno razslojenost, velike populacije, gradnjo gomil in zapletene družbene formacije, kot so poglavarstva.

Približno v času portugalskega prihoda je bilo ozemlje današnje Brazilije ocenjeno na 7 milijonov domorodnih prebivalcev, večinoma polnomadskih, ki so se preživljali z lovom, ribolovom, nabiralništvom in migrantskim poljedelstvom. Prebivalstvo je sestavljalo več velikih avtohtonih etničnih skupin (npr. Tupi, Gvarani, Ljudstvo Gê in Aravaki). Ljudstvo Tupi je bilo razdeljeno na Tupiniquine in Tupinambáse.

Pred prihodom Evropejcev so meje med temi skupinami in njihovimi podskupinami zaznamovale vojne, ki so izhajale iz razlik v kulturi, jeziku in moralnih prepričanjih. Te vojne so vključevale tudi obsežne vojaške akcije na kopnem in vodi, s kanibalističnimi rituali na vojnih ujetnikih.Gomes, Mercio P. The Indians and Brazil University Press of Florida 2000 pp. 28–29 Medtem ko je imela dednost določeno težo, je bil status vodenja bolj pridobljen s časom, kot pa dodeljen na obredih nasledstva in konvencijah. Suženjstvo med staroselskimi skupinami je imelo drugačen pomen kot za Evropejce, saj je izhajalo iz raznolike družbenoekonomske organizacije, v kateri so se asimetrije prevajale v sorodstvene odnose.

Portugalska kolonizacija

Po Tordesilljski pogodbi potrjena s bulo papeža Aleksandra VI. iz leta 1494, je razdelila novo odkrite dežele na vplivna območja Španije in Portugalske po poldnevniku, ležečem približno 1770 km zahodno od Zelenortskih otokov. Obala današnje Brazilije, ki so jo Evropejci prvič ugledali leta 1500, je s tem pripadla Portugalski. S prihodom portugalske flote, ki ji je poveljeval Pedro Álvares Cabral, so Portugalci naleteli na domorodna ljudstva, razdeljena na več etničnih družb, od katerih je večina govorila jezike družine Tupi–Gvarani in se bojevala med seboj. Čeprav je bila prva naselbina ustanovljena leta 1532, se je kolonizacija dejansko začela leta 1534, ko je kralj Ivan III. Portugalski razdelil ozemlje na petnajst zasebnih in avtonomnih kapitanij.Boxer, pp. 100–101.Skidmore, p. 27.

Vendar so se decentralizirane in neorganizirane težnje kapitanij izkazale za problematične in leta 1549 jih je portugalski kralj prestrukturiral v generalno guvernerstvo Brazilije v mestu Salvador, ki je postalo glavno mesto enotne in centralizirane portugalske kolonije v Južni Ameriki. V prvih dveh stoletjih kolonizacije so domorodne in evropske skupine živele v nenehni vojni in vzpostavljale oportunistična zavezništva, da bi pridobile prednost druga proti drugi.Meuwese, Mark "Brothers in Arms, Partners in Trade: Dutch-Indigenous Alliances in the Atlantic World, 1595–1674" Koninklijke Brill NV 2012 Chapter IIIMetcalf, Alida C. "Go-betweens And the Colonization of Brazil: 1500–1600" University of Texas Press 2005, pp. 70, 79, 202 View on Google Books

Do sredine 16. stoletja je trsni sladkor postal najpomembnejši brazilski izvoz, medtem ko so sužnji, kupljeni v podsaharski Afriki na trgu sužnjev zahodne Afrike (ne le tisti iz portugalskih kolonij v Angoli in Mozambiku), postali njegov največji uvoz, za obvladovanje nasadov sladkornega trsa zaradi vse večjega mednarodnega povpraševanja po brazilskem sladkorju. Brazilija je med letoma 1500 in 1800 sprejela več kot 2,8 milijona sužnjev iz Afrike.

Do konca 17. stoletja je izvoz sladkornega trsa začel upadati in odkritje zlata s strani bandeirantov v 1690-ih je postalo nova hrbtenica gospodarstva kolonije, kar je spodbudilo zlato mrzlico, ki je privabila na tisoče novih naseljencev v Brazilija iz Portugalske in vseh portugalskih kolonij po svetu. Ta povečana stopnja priseljevanja je nato povzročila nekaj konfliktov med prišleki in starimi naseljenci.

Portugalske odprave, znane kot bandeiras, so postopoma razširile prvotne brazilske kolonialne meje v Južni Ameriki do približno sedanjih meja. V tem obdobju so druge evropske sile poskušale kolonizirati dele Brazilije z vdori, s katerimi so se morali boriti Portugalci, zlasti s Francozi v Riu v 1560-ih, v Maranhau v 1610-ih ter Nizozemci v Bahii in Pernambucu med nizozemsko-portugalsko Vojna, po koncu Iberske unije.Bethell, Leslie "Colonial Brazil" Cambridge University Press 1987 pp. 19, 74, 86, 169–70

Portugalska kolonialna uprava v Braziliji je imela dva cilja, ki bi zagotovila kolonialni red in monopol najbogatejše in največje portugalske kolonije: obdržati pod nadzorom in izkoreniniti vse oblike suženjskega upora in odpora, kot je Quilombo iz Palmaresa in zatreti vsa gibanja za avtonomijo ali neodvisnost, kot je Minas Gerais Conspiracy.

Povzdigovanje v kraljestvo

Konec leta 1807 so španske in Napoleonove sile ogrozile varnost celinske Portugalske, zaradi česar je princ regent Ivan v imenu kraljice Marije I. preselil kraljevi dvor iz Lizbone v Rio de Janeiro. Tam so ustanovili nekaj prvih brazilskih finančnih ustanov, kot so lokalne borze in Narodna banka, s čimer so dodatno odpravili portugalski monopol nad brazilsko trgovino in odprli brazilska pristanišča za druge države. Leta 1809 je princ regent v maščevanje, ker je bil prisiljen v izgnanstvo, ukazal osvojitev Francoske Gvajane.

Ob koncu vojne na polotoku leta 1814 so evropska sodišča zahtevala, da se kraljica Marija I. in princ regent Ivan vrneta na Portugalsko, ker so menili, da ni primerno, da bi vodja starodavne evropske monarhije prebival v koloniji. Leta 1815 je krona, da bi upravičila nadaljnje življenje v Braziliji, kjer je kraljevi dvor uspeval šest let, ustanovila Združeno kraljestvo Portugalske, Brazilije in Algarve ter tako ustvarila večcelinsko čezatlantsko monarhično državo. Vendar pa je vodstvo na Portugalskem, ki je bilo nezadovoljno zaradi novega statusa svoje večje kolonije, še naprej zahtevalo vrnitev dvora v Lizbono. Leta 1821 je Ivan VI., ko je ugodil zahtevam revolucionarjev, ki so zavzeli mesto Porto, odšel v Lizbono. Tam je prisegel novi ustavi in ​​svojega sina, princa Petra de Alcântara, pustil kot regenta kraljevine Brazilije.Lustosa, pp. 109–110

Neodvisni imperij

Napetosti med Portugalci in Brazilci so se povečale in portugalski Cortes, voden z novim političnim režimom, ki ga je uvedla liberalna revolucija, je poskušal ponovno vzpostaviti Brazilijo kot kolonijo.Lustosa, pp. 117–19 Brazilci niso hoteli popustiti, princ Peter pa se jim je odločil stati ob strani in 7. septembra 1822 razglasil neodvisnost države od Portugalske. Mesec dni kasneje je bil princ Peter razglašen za prvega cesarja Brazilije s kraljevim naslovom Dom Pedro I., kar je povzročilo ustanovitev Brazilskega cesarstva.

Brazilska vojna za neodvisnost, ki se je že začela v tem procesu, se je razširila po severnih, severovzhodnih regijah in v provinci Cisplatina.Diégues 2004, pp. 168, 164, 178 Zadnji portugalski vojaki so se predali 8. marca 1824; Portugalska je uradno priznala brazilsko neodvisnost 29. avgusta 1825.Lustosa, p. 208