Panama (, ), uradno Republika Panama (), je čezcelinska država v Srednji Ameriki, ki zajema južni del Severne Amerike v severni del Južne Amerike. Na zahodu meji na Kostariko, na jugovzhodu na Kolumbijo, na severu na Karibsko morje in na jugu na Tihi ocean. Njeno glavno in največje mesto je Panama City, katerega metropolitansko območje je dom skoraj polovice več kot 4 milijonov prebivalcev države.
Panamo so naseljevala domorodna plemena, preden so v 16. stoletju prišli španski kolonisti. Leta 1821 se je odcepila od Španije in se pridružila Republiki Veliki Kolumbiji, zvezi Nove Granade, Ekvadorja in Venezuele. Po razpadu Velike Kolumbije leta 1831 sta Panama in Nova Granada sčasoma postali Republika Kolumbija. Ob podpori Združenih držav se je Panama leta 1903 odcepila od Kolumbije, kar je omogočilo, da je inženirski korpus ameriške vojske dokončal gradnjo Panamskega prekopa med letoma 1904 in 1914. S pogodbami Torrijos–Carter iz leta 1977 je bilo dogovorjeno, da se prekop prenese iz ZDA v Panamo 31. decembra 1999. Okoliško ozemlje je bilo prvič vrnjeno leta 1979.
Prihodki od cestnin še naprej predstavljajo pomemben del panamskega BDP, čeprav so trgovina, bančništvo in turizem glavni in rastoči sektorji. Velja za gospodarstvo z visokim dohodkom. Leta 2019 se je Panama glede na indeks človekovega razvoja uvrstila na 57. mesto na svetu. Leta 2018 je bila Panama po indeksu globalne konkurenčnosti Svetovnega gospodarskega foruma uvrščena na sedmo najbolj konkurenčno gospodarstvo v Latinski Ameriki. Panama je bila leta 2023 uvrščena na 84. mesto na svetovnem indeksu inovacij.
Panamske džungle, ki pokrivajo približno 40 odstotkov kopnega, so dom številnim tropskim rastlinam in živalim – nekaterih od njih ni nikjer drugje na zemlji.
Panama je ustanovna članica Združenih narodov in drugih mednarodnih organizacij, kot so OAS, LAIA, G77, WHO in NAM.
Etimologija Dokončen izvor imena Panama ni znan. Teorij je več. Ena navaja, da je država dobila ime po navadni drevesni vrsti (Sterculia apetala, panamsko drevo). Druga navaja, da so prvi naseljenci prispeli v Panamo avgusta, ko je metuljev v izobilju, in da ime pomeni številni metulji v enem ali več avtohtonih indijanskih jezikih, ki so se govorili na ozemlju pred špansko kolonizacijo. Druga teorija navaja, da je beseda kastiljanizacija besede bannaba v jeziku Kuna, ki pomeni 'oddaljen' ali 'daleč'.
Običajno razširjena legenda v Panami pravi, da je obstajala ribiška vas, ki je nosila ime Panamá, kar naj bi pomenilo 'obilje rib', ko so se španski kolonizatorji prvič izkrcali na tem območju. Natančna lokacija vasi ni znana. Legendo običajno potrjujejo dnevniški zapisi stotnika Antonia Tella de Guzmána, ki poroča o pristanku v neimenovani vasi med raziskovanjem panamske obale leta 1515; vas opiše le kot »isto malo avtohtono ribiško mesto«. Leta 1517 se je don Gaspar de Espinosa, španski poročnik, odločil namestiti postojanko na isti lokaciji, kot jo je opisal Guzmán. Leta 1519 se je Pedro Arias Dávila odločil na tem mestu ustanoviti pacifiško pristanišče španskega cesarstva. Nova naselbina je nadomestila Santa María la Antigua del Darién, ki je izgubila svojo funkcijo v globalnem načrtu krone po začetku španskega izkoriščanja bogastev v Pacifiku.
Uradna definicija in izvor imena, ki ga promovira panamsko ministrstvo za izobraževanje, je »obilje rib, dreves in metuljev«. To je običajen opis v učbenikih družboslovja.
Zgodovina V času prihoda Špancev v 16. stoletju so znani prebivalci Paname vključevali plemena Cuevas in Coclé. Ti ljudje so skoraj izginili, saj niso bili imuni na evropske nalezljive bolezni.
Predkolumbijsko obdobje
Panamska ožina je nastala pred približno tremi milijoni let, ko je kopenski most med Severno in Južno Ameriko končno postal dokončan in so ga rastline in živali postopoma prečkale v obe smeri. Obstoj ožine je vplival na širjenje ljudi, kmetijstva in tehnologije po vsej ameriški celini od pojava prvih lovcev in zbiralcev do obdobja vasi in mest.Mayo, J. (2004). La Industria prehispánica de conchas marinas en Gran Coclé, Panamá. Diss. U Complutense de Madrid, pp. 9–10.Piperno, D. R. (1984). The Application of Phytolith Analysis to the Reconstruction of Plant Subsistence and Environments in Prehistoric Panama. Dissertation, Temple University. Philadelphia, vol. 8 pp. 21–43.
Najzgodnejši odkriti artefakti domorodnih ljudstev v Panami vključujejo paleoindijanske konice. Poznejša osrednja Panama je bila dom nekaterih prvih izdelovalcev keramike v Ameriki, na primer kulture v Monagrillu, ki segajo v 2500–1700 pr. n. št. Ti so se razvili v pomembne populacije, ki so najbolj znane po svojih spektakularnih pokopih (ki segajo v okoli 500–900 n. št.) na arheološkem najdišču Monagrillo in njihovi čudoviti pobarvani keramiki v slogu Gran Coclé. Monumentalne monolitne skulpture na mestu Barriles (Chiriqui) so prav tako pomembne sledi teh starodavnih kultur iz ožine.
Pred prihodom Evropejcev je bila Panama široko poseljena z ljudstvi Chibchan, Chocoan in Cueva. Največja skupina so bili Cueva (katerih posebna jezikovna pripadnost je slabo dokumentirana). Velikost avtohtonega prebivalstva ožine v času evropske kolonizacije je negotova. Ocene segajo do dva milijona ljudi, novejše študije pa to številko približujejo 200.000. Arheološke najdbe in pričevanja zgodnjih evropskih raziskovalcev opisujejo različne domorodne skupine, ki kažejo kulturno raznolikost in kažejo, da so se ljudje razvili po rednih regionalnih trgovskih poteh. Avstronezijci so imeli trgovsko mrežo s Panamo, saj obstajajo dokazi, da so kokosovi orehi dosegli pacifiško obalo Paname s Filipinov v predkolumbijskem času.The presence of coconut in southern Panama in pre-Columbian times: clearing up the confusion
Ko je bila Panama kolonizirana, so staroselci pobegnili v gozd in na bližnje otoke. Strokovnjaki verjamejo, da so bile nalezljive bolezni glavni vzrok za upad prebivalstva ameriških staroselcev. Avtohtona ljudstva niso imela pridobljene imunosti proti boleznim, kot so črne koze, ki so bile stoletja kronične pri prebivalcih Evrazije.Hays, J. N. (2005). Epidemics and pandemics: their impacts on human history, ABC-CLIO, pp. 82–83,
Osvajanje do 1799
Rodrigo de Bastidas je leta 1501 odplul proti zahodu iz Venezuele v iskanju zlata in postal prvi Evropejec, ki je raziskoval Panamsko ožino. Leto pozneje je Krištof Kolumb obiskal ožino in ustanovil kratkotrajno naselje v Darienu. Mučno potovanje Vasca Núñeza de Balboe od Atlantika do Pacifika leta 1513 je pokazalo, da je bila ožina res pot med morji, in Panama je hitro postala križišče in trg Španskega imperija v Novem svetu. Kralj Ferdinand II. je imenoval Pedra Ariasa Dávilo za kraljevega guvernerja. Prispel je junija 1514 z 19 plovili in 1500 možmi. Leta 1519 je Dávila ustanovil mesto Panama. Zlato in srebro so pripeljali z ladjo iz Južne Amerike, ju prepeljali čez ožino in naložili na ladje za Španijo. Pot je postala znana kot Camino Real ali Kraljeva cesta, čeprav je bila zaradi številnih grobišč ob poti bolj znana kot Camino de Cruces (Križeva cesta).
Panama je bila pod špansko oblastjo skoraj 300 let (1538–1821) in je skupaj z vsemi drugimi španskimi posestmi v Južni Ameriki postala del podkraljevstva Peru. Od samega začetka je panamska identiteta temeljila na občutku »geografske usode«, panamska sreča pa je nihala glede na geopolitični pomen ožine. Kolonialna izkušnja je povzročila panamski nacionalizem ter rasno zapleteno in zelo razslojeno družbo, vir notranjih konfliktov, ki so bili v nasprotju z združevalno silo nacionalizma.
Leta 1538 je bila ustanovljena Real Audiencia Paname, sprva s pristojnostjo od Nikaragve do Cape Horna, do osvojitve Peruja. Real Audiencia je bilo sodno okrožje, ki je delovalo kot pritožbeno sodišče. Vsaka audiencia je imela oidorja (poslušalec, sodnik).
Španske oblasti so imele malo nadzora nad večjim delom ozemlja Paname. Velikim delom se je uspelo upreti osvajanju in misijonarjenju do zelo pozne kolonialne dobe. Zaradi tega so bili staroselci tega območja pogosto imenovani indios de guerra (vojni Indijanci), ki so se uprli španskim poskusom, da bi jih osvojili ali jih poslali v misijone. Vendar je bila Panama strateško pomembna za Španijo, saj je bila to najlažji način za pretovarjanje srebra, izkopanega v Peruju, v Evropo. Srebrni tovor je bil iztovorjen v Panami in nato po kopnem odpeljan v Portobello ali Nombre de Dios na karibski strani ožine za nadaljnjo pošiljko. Poleg evropske poti je obstajala tudi azijsko-ameriška pot, ki je vodila do trgovcev in pustolovcev, ki so prevažali srebro iz Peruja, skozi Panamo prispeli do Acapulca v Mehiki, preden so pripluli v Manilo na Filipinih z uporabo slavnih Manilskih galeonov.Connecting China with the Pacific World By Angela Schottenhammer(2019) (Page 144–145)
Zaradi nepopolnega španskega nadzora je bila panamska pot ranljiva za napade piratov (večinoma nizozemskih in angleških) in Afričanov iz Novega sveta, imenovanih cimarroni, ki so se osvobodili suženjstva in živeli v komunah ali palenkah okoli Camino Real v notranjosti Paname in na nekaterih otokih ob panamski pacifiški obali. Ena taka slavna skupnost je bila majhno kraljestvo pod Bayanom, ki je nastalo v letih od 1552 do 1558. Slavnim napadom sira Francisa Drakea na Panamo v letih 1572–73 in prehodu Johna Oxenhama v Tihi ocean so pomagali panamski cimaroni, španske oblasti pa so jih lahko spravile pod nadzor tako, da so z njimi sklenile zavezništvo, ki jim je leta 1582 zagotovilo svobodo v zameno za vojaško podporo.
Blaginja v prvih dveh stoletjih (1540–1740) je medtem prispevala h kolonialni rasti; umestitev obsežne regionalne pravosodne oblasti (Real Audiencia) v svojo pristojnost; in ključna vloga, ki jo je imela na vrhuncu Španskega imperija – prvega sodobnega globalnega imperija – je pomagala opredeliti značilen občutek avtonomije in regionalne ali nacionalne identitete znotraj Paname precej pred ostalimi kolonijami.
Konec sistema encomienda v Azueru pa je istega leta sprožil osvojitev Veraguasa. Pod vodstvom Francisca Vázqueza je regija Veraguas leta 1558 prešla pod kastiljsko oblast. V novo osvojeni regiji je bil uveden stari sistem encomienda. Po drugi strani pa lahko panamsko gibanje za neodvisnost posredno pripišemo ukinitvi sistema encomienda na polotoku Azuero, ki ga je uvedla španska krona leta 1558 zaradi ponavljajočih se protestov domačinov proti slabemu ravnanju z domorodnim prebivalstvom. Namesto tega se je uveljavljal sistem srednjega in manjšega zemljiškega posestništva, ki je oblast velikim posestnikom odvzel v roke srednjih in malih posestnikov.
Panama je bila kraj ponesrečenega načrta Darien, ki je leta 1698 ustanovil škotsko kolonijo v regiji. Ta je propadla iz več razlogov, dolg, ki je sledil, pa je prispeval k združitvi Anglije in Škotske leta 1707."The Darien Scheme – The Fall of Scotland ", Historic UK
Leta 1671 je zasebnik Henry Morgan z licenco angleške vlade oplenil in požgal mesto Panama – drugo najpomembnejše mesto v španskem Novem svetu v tistem času. Leta 1717 je bilo ustanovljeno podkraljevstvo Nova Granada (severna Južna Amerika) kot odgovor na druge Evropejce, ki so poskušali zavzeti špansko ozemlje v karibski regiji. Panamska ožina je bila postavljena pod njeno jurisdikcijo. Vendar pa se je oddaljenost glavnega mesta Nove Granade, Santa Fe de Bogotá (sodobna prestolnica Kolumbije), izkazala za večjo oviro, kot je pričakovala španska krona, saj so oblast Nove Granade izpodbijali s položajem, bližjo bližino in prejšnjimi vezmi s podkraljevstvom iz Lime in celo na lastno pobudo Paname. Ta neprijeten odnos med Panamo in Bogoto bi trajal stoletja.