Almohadska dinastija (berbersko Imweḥḥden iz arabskega الموحدون , monoteisti ali unitarci) je bila maroškaB. Lugan, Histoire du Maroc, ISBN 2-262-01644-5.C. Ramirez-Faria, Concise Encyclopaedia of World History, str. 23, 676 berberska muslimanska dinastija, ustanovljena okoli leta 1120 v berberski državi v Tinmelu v gorovju Atlas.Almohads
Gibanje proti vladajočim Almoravidom je začel Ibn Tumart v plemenu Masmuda. Leta 1130 ga je prevzel Abd Al Mumin Al Gumi in ga vodil do svoje smrti leta 1163. V tem času so Almohadi premagali Almoravide in razširili svojo oblast nad vsem Magrebom in zatem še nad Al Andaluzom.P. Buresi, H. El Aallaoui, Governing the Empire: Provincial Administration in the Almohad Caliphate (1224-1269), Studies in the History and Society of the Maghrib, 3, Leiden: Brill, 2012. .
Almohadska oblast na Iberskem polotoku je trajala do leta 1212, ko je združena vojska Kastilije, Aragonije, Navare in Portugalske v bitki pri Las Navas de Tolosa v Sierri Moreni porazila Mohameda III. Al Nasirja (1199–1214). Almohadi so po porazu kmalu izgubili skoraj vse svoje posesti v Iberiji, vključno z velikima mestoma Córdobo (1236) in Sevillo (1248).
Njihova oblast v Afriki se je nadaljevala, dokler se ni njihovo ozemlje zaradi uporov raznih plemen razdrobilo in omogočilo njihovim največjim nasprotnikom Marinidom, da so leta 1215 prevzeli oblast. Zadnji predstavnik Almohadske dinastije, Idris Al Vathik, je vladal samo še na majhnem ozemlju okoli Marakeša, dokler ga ni leta 1269 umoril njegov suženj. Marakeš so zasedli Marinidi in končali vladavino Almohadov v zahodnem Magrebu.
Zgodovina Začetek Almohadsko gibanje je začel Ibn Tumart, pripadnik berberske plemenske zveze Masmuda v Visokem Atlasu na jugu Maroka. V Maroku, večjem delu zahodne severne Afrike (Magreb) in Al Andaluzu na Iberskem polotoku je takrat vladala berberska dinastija Almoravidov.
Ibn Tumart je v mladosti študiral najprej v Al Andaluzu in nato na teološki šoli Al Ašari v Bagdadu, kjer je prišel pod vpliv velikega učitelja Al Gazalija. Kmalu je razvil svoj verski nauk, ki je združeval nauke različnih učiteljev. Ibn Tumartovo glavno načelo je bil strog unitarianizem (tavhid), ki zanika neodvisen obstoj božjih lastnosti, ker je nezdružljiv z njegovo edinstvenostjo in je zato mnogoboška ideja. Njegovi privrženci so postali znani kot al-Muwahhidun – almohadi, kar pomeni "enotnost boga".
Po vrnitvi v Magreb okoli leta 1117 je nekaj časa preživel v več ifrikijskih mestih, kjer je pridigal in agitiral in vodil besne napade na vinske trgovine in druge znake krivovernosti. Krivdo za moralne odklone je zvrnil na vladajočo dinastijo Almoravidov in jih obtožil mračnjaštva in brezbožnosti. Nasprotoval je tudi njihovemu podpiranju Malikijeve pravne šole, ki se je oblikovala na podlagi soglasja (idžma) in pri razsojanju upoštevala tudi vire izven Korana in Sunne, kar je bilo po Ibn Tumartovem mnenju bogokletno. Oblast ga je zaradi njegovih ognjevitih kritik in selitev od mesta do mesta izgnala iz Bejaija, zato se je utaboril na robu mesta Mellala in začel sprejemati prve učence, med njimi tudi Al Baširja, ki je postal njegov glavni strateg, in Abd Al Mumina, ki je kasneje postal njegov naslednik.
Leta 1120 so Ibn Tumart in njegova majhna skupina privržencev odšli v Maroko, najprej v Fes, kjer so nekaj časa razpravljali z Malikijevimi učenjaki. V Fezu so v verskem zanosu na cesti napadli sestro almoravidskega emirja Alija Ibn Jusufa, ki je po običaju berberskih žensk hodila razkrita. Ibn Tumart je bil zato izgnan iz Feza in je odšel v Marakeš, kjer je v lokalni mošeji izsledil Alija Ibn Jusufa in ga skupaj z vodilnimi učenjaki pozval na doktrinarno razpravo. Po razpravi so Ibn Jusufovi učenjaki ugotovili, da so Ibn Tumartova stališča bogokletna in ljudem nevarna, in pozvali emirja, naj ga aretira ali usmrti. Emir se je odločil, da ga bo samo izgnal iz mesta.
Ibn Tumart se je zatekel k svojemu plemenu Harga v domačo vas Igiliz v dolini Sous, katere lega ni povsem jasna. Preselil se je v bližnjo jamo in živel asketsko življenje. Iz nje je prihajal le, da bi oznanjal svoj program puritanskih reform in pritegnil vedno večje množice ljudi. Po posebno ganljivi pridigi proti koncu ramadana leta 1121 je naposled priznal, da njegovi argumenti niso prepričali Almoravidov za reforme, zato se je razglasil za potomca preroka in pravega Mahdija, božansko navdihnjenega razsodnika, kar mu je priznala tudi zbrana publika. Njegova razglasitev je pomenila vojno napoved almoravidski državi.
thumb|300px|left|Približne lokacije glavnih masmudskih plemen, ki so se pridružila almohadskemu gibanju
Po nasvetu enega od privržencev, Omarja Hintatija, vidnega poglavarja plemena Hintata, je leta 1122 zapustil jamo in odšel v Visoki Atlas organizirat almohadsko gibanje v plemenski zvezi Masmuda. Pridobil je podporo plemen Ganfisa, Gadmiva, Hintata, Haskura in Hazraja. Okoli 1124 je v Tinmelu v dolini Nfis v Visokem Atlasu postavil ribat, nezavzeten utrjen kompleks, ki je služil kot duhovno središče in vojaški sedež almohadskega gibanja.
Almohadski upor je bil prvih osem let omejen na gverilsko vojno pod vrhovi in v grapah Visokega Atlasa. Povzročil je negotovost v državi in povsem zaprl nekaj cest in gorskih prelazov južno od Marakeša. Ogrožal je celo cesto do pomembnega mesta Sijilmassa, skozi katero je potekalo trgovanje preko Sahare. Almoravidi skozi ozke prelaze niso mogli poslati dovolj vojakov, da bi pregnali almohadske upornike iz njihovih lahko branljivih gorskih trdnjav. Sprijaznili so se z gradnjo trdnjav, ki so omejevale njihovo delovanje, in iskanjem alternativnih prehodov preko Atlasa. Najslavnejša je bila trdnjava Tasgimut, ki je varovala dostop k Agmatu.
Ibn Tumart je almohade organiziral kot komuno z natančno določeno zgradbo. Jedro (ahl ad-dar) so tvorili Ibn Tumart in njegova družina, Svet deseterice, ki je bil njegov zasebni posvetovalni organ, sestavljen iz njegovih prvih in najbližjih tovarišev, in Svet petdeseterice, ki so ga sestavljali šejki masmudskih plemen. Svoje predstavnike so imeli tudi zgodnji pridigarji in misijonarji (talba in huffaz).
Vojaške enote so bile organizirane strogo hierarhično. Na prvem mestu je bilo pleme Harga, četudi etnično ni bilo povsem čisto in je vključevalo mnogo častnih ali pridruženih poglavarjev drugih plemen. Med slednje je spadal tudi Abd Al Mumin iz plemena Zenata. Sledili so možje iz Tinmela in drugih plemen in na koncu črni suženjski vojaki (abid).
Vsaka enota, ki jo vodil mohtasib, je imela strogo notranjo hierarhijo. Razdeljena je bila na dva dela: v prvem so bili zgodnji privrženci, v drugem pa kasnejši prišleki. Vsakemu delu je poveljeval mizwar (ali amswaru). Sledili so zakladniki (sakkakin), ki so bili zadolženi za kovanje denarja, pobiralci davkov in blagajniki. Sledila je redna vojska (jund), njej pa mujezini, čuvaji Korana (hafidh) in hizbi. Njim so sledili lokostrelci, naborniki in sužnji.Julien, str. 100. Ibn Tumartov najbližji sodelavec in glavni strateg Al Bašir, ki je prevzel vlogo političnega komisarja, je v masmudskih plemenih uvedel doktrinarno disciplino.
Almohadi so se na začetku 1130. let končno spustili z gora v svoj prvi obsežen napad in doživeli katastrofo. Pred Agmatom so naleteli na almoravidsko vojaško kolono in jo razbili in njene ostanke zasledovali vse do Marakeša. Zatem so štirideset dni oblegali Marakeš, dokler niso aprila ali maja 1130 Almoravidi napravili izpada iz mesta in v krvavi bitki v velikem vrtu vzhodno od mesta zdrobili almohadsko vojsko. V bitki je padlo več kot pol almohadskih poveljnikov, preživeli pa so se komaj uspeli prebiti do gora.Encyclopedia of Islam, str. 592.
Ibn Tumart je kmalu po bitki avgusta 1130 umrl. Almohadsko gibanje po uničujočem porazu in Ibn Tumartovi smrti ni takoj razpadlo, kar dokazuje, da je bilo izredno dobro organizirano. Dogodkoma je verjetno sledila borba za nasledstvo, v kateri je zmagal Abd Al Mumin. Čeprav je bil iz plemena Zenata iz Targe (Alžirija) in zato tujec med Masmudi iz južnega Maroka, mu je uspelo premagati vse glavne tekmece in ponovno zbrati neodločna plemena. Leta 1132 je za dokaz, da je almohadsko gibanje še živo, v drznem nočnem napadu osvojil trdnjavo Tasgimut in jo do tal porušil. Njena glavna vrata je odpeljal s seboj v Tinmel.
Al Andaluz
thumb|300px|Širjenje almohadske države
Abd Al Mumin je prekosil svojega vzornika Ibn Tumarta in od leta 1130 do svoje smrti leta 1163 izkoreninil Almoravide in razširil svojo oblast nad celo severno Afriko vse do Egipta. Leta 1149 je postal marakeški emir.
Afriki je sledil Al Andaluz. Med letoma 1146 in 1173 so Almohadi postopoma osvojili andaluške kneževine in prenesli prestolnico iz Córdobe v Sevillo. V Sevilli so zgradili Veliko mošejo in leta 1184 v čast novemu kalifu Abu Jusufu Jakubu Al Mansurju še minaret, sedanji zvonik Giralda seviljske stolnice.
Almohadski emirji so imeli daljšo in bolj ugledno vladavino kot Almoravidi. Abd Al Muminova naslednika Jusuf I. (ali Abu Jakub Jusuf, 1163–1184) in Jakub I. (ali Jakub Al Mansur, 1184–1199) sta bila sposobna moža. Njuno vladanje je sprva prisililo mnogo judovskih in krščanskih podložnikov, da so se izselili v razvijajoča se krščanska kraljestva na Portugalskem, v Kastiliji in Aragoniji, potem pa so postali manj fanatični kot Almoravidi. Jakub Al Mansur je bil mnogostransko izobražen vladar, ki je pisal v dodelanem arabskem slogu in podpiral filozofa Ibn Rušda. Naslov Al Mansur – Zmagovalec je dobil po zmagi nad Alfonzom VIII. Kastiljskim v bitki pri Alarcosu leta 1195.
Od vladavine Jusufa II. dalje so Almohadi vladali svojim sovernikom v Iberiji in osrednji severni Afriki preko svojih namestnikov, posesti izven Maroka pa so obravnavali kot province. Če so morali zaradi svete vojne proti kristjanom (džihad) priti na Iberski polotok, so se po vojni vedno vrnili v svojo prestolnico Marakeš.S. Barton (2009), A History of Spain, Palgrave Macmillan, London, str. 63–66, ISBN 978-0-230-20012-8.
Začetek konca thumb||Kovanec Abu Jakuba Jusufa
Krščanske države na Iberskem polotoku so bile preveč dobro organizirane, da bi jih lahko preplavili muslimani, zato vojne z njimi niso bile pogoste.
Leta 1212 je Al Mansurjev naslednik, kalif Mohamed Al Nasir (1199–1214), po uspešnem začetku prodiranja proti severu doživel hud poraz v bitki z združeno vojsko Kastilije, Aragonije, Navare in Portugalske pri Las Navas de Tolosa v Sierri Moreni. Bitka je prekinila njegovo napredovanje, krščanske sile pa so bile preveč neorganizirane, da bi izkoristile svojo zmago.
Al Nasir je pred smrtjo leta 1213 za kalifa in naslednika imenoval svojega desetletnega sina Jusufa II. »Al Munastirja«. Začelo se je obdobje regentstva za mladega kalifa, v katerem je oblast prevzela oligarhija starejših družinskih članov, dvornih birokratov in vodilnih plemičev. Almohadski ministri so izpogajali več mirovnih pogodb s krščanskimi državami, ki so ostale bolj ali manj v veljavi naslednjih petnajst let. Izjema je bila portugalska osvojitev Alcácer do Sala leta 1217.
Na začetku leta 1224 je mladi kalif brez naslednika umrl v nesreči. Dvorni birokrati v Marakešu na čelu v velikim vezirjem Utmanom Ibn Džamijem so hitro organizirali volitve, na katerih so za novega almohadskega kalifa izvolili Ibn Džamijevega prastrica Abd Al Vahida I. »Al Makluja«. Hitro imenovanje je razburilo druge veje družine, predvsem Al Nasirjeve brate, ki so vladali v Al Andaluzu. Eden od njih, Abdalah Al Adil, ki je kasneje postal guverner Murcije, se je takoj razglasil za kalifa in s pomočjo bratov prevzel oblast v Al Andaluzu. Njegov glavni svetovalec, skrivnostni Abu Zajd Ibn Judžjan, je izkoristil svoje zveze v Marakešu in organiziral odstavitev in umor Abd Al Vahida I. in izgon klana Al Džamii.