Judje

thumb|right|Albert Einstein ● Sigmund Freud ● Golda Meir ● Harrison Ford ● Ralph Lauren ● Steven Spielberg ● Marilyn Monroe ● Jake Gyllenhaal ● Sarah Jessica Parker

Júdje (Júdi, ali Žídje in Žídi ter Izraeliti in Jevreji, kar danes velja za manj primerno; hebrejsko יהודים, jehudim) so etnično-verska skupina, ki je nastala na območju Bližnjega vzhoda in je v genetskem jedru sorodna ljudstvom Rodovitnega polmeseca. V judovstvu je razmerje med genetsko, versko in kulturno komponento kompleksno. Poleg samoopredelitve pripadnosti judovstvu so bolj, kot pri večini drugih skupin, pomembna skupnostna pravila sprejema; verska in pravna.

Stara judovska kultura je nastala kot nadaljevanje predzgodovinske kulture Kanaancev na področju sedanjih držav Izrael, Palestina, Libanon in Sirija. Večina Judov živi izven zgodovinske domovine vse od porušitve prvega Salomonovega templja v 6. stoletju pr. n. št. Razkropili so se najprej po bližnjih deželah, kasneje po rimskem cesarstvu. V srednjem in novem veku so se Judi še veliko selili, največ zaradi preganjanja. V Hitlerjevi Nemčiji ter v zasedenih in pridruženih (kvizlinških) državah so doživeli množični poboj – holokavst. Od okoli 15 milijonov Judov pred 2. svetovno vojno je bilo pobitih okoli 6 milijonov. Številčno si judovstvo še ni opomoglo. Približno 40 % (6 milijonov) od skupno 12–14 milijonov Judov živi v judovski državi Izraelu, ostale večje skupnosti se nahajajo v ZDA (okoli 5,2 milijona) in Evropi.

Delitev Judov Delitve Judov lahko razdelimo v pravnem, etničnem in verskem smislu.

Opredelitev identitete

Poleg osebne opredelitve pripadnosti k judovski skupnosti je praktično pomembna pravna in družbena (skupinska) opredelitev.

Država Izrael omogoča pridobitev državljanstva na osnovi rodu vsem osebam, ki lahko dokažejo, da je vsaj eden izmed starih staršev bil Jud (vsaj četrtina judovske "krvi"). Enak kriterij so določali nacistični nürnberški rasni zakoni. Skladnost ni naključna: država Izrael sprejema pod okrilje vse, ki so bili preganjani v nacistični Nemčiji. Podelitev izraelskega državljanstva po krvi se ne ozira na veroizpoved, pridržujejo pa si pravico zavrniti osebo, ki bi lahko bila varnostno tveganje.

Izrael, ki je v marsičem teokratska država, ima ločena pravila za pripadnike judovstva, Jude po nacionalnosti in druge državljane Izraela (Arabce in druge).

Verska pravila o judovstvu so strožja in največkrat temeljijo na potomstvu po materi. Pripadnost k Judovstvu priznavajo kot rasno-narodnostni skupini osebam, rojenim judovski materi, ne glede na versko prepričanje osebe. Takega mnenja je celo večina ortodoksnih Judov.

Oseba se lahko pridruži judovstvu (veri) po zahtevnem postopku. Po formalnem sprejemu v judovsko vero za osebo veljajo enaka pravila kot za dednega Juda.

Zaradi rasnih zakonov, tako srednjeveških kot kasnejših, so se mnogi Judje prekrstili. Genetska študija navaja, da ima 19,8% prebivalstva Iberskega polotoka genetske značilnosti judovskega izvora, 11% prebivalstva pa lahko pripišemo severnoafriškemu (mavrskemu) izvoru.

Geografija judovskih skupin

Judovske verske ločine Ortodoksni Judje Pravoverni Judi živijo po vzoru tradicionalnih vrednot in upoštevajo nauke Tore. Spadajo v okvir Hasidijskega judovstva, ki se je začelo v vzhodni Evropi. Veliko Judov v sklopu te skupine opravi študij Tore in veruje v zapisano v Stari zavezi. Ženske in moški med obredi v sinagogi sedijo ločeno. Nasprotujejo mešanim porokam (med Judi in Nejudi), uživajo v glavnem košersko hrano, največ pa jih živi v Izraelu (800.000) in v vzhodni Evropi.

Konzervativni Judje Pripadniki konzervativne ločine judovstva verujejo v tradicionalne judovske vrednote, a so odprtejši za moderni način življenja. Pri čaščenju v sinagogi ne uporabljajo strogo hebrejščine in nosijo oblačila, po katerih se ne razlikujejo od poganov (Nejudov). V Severni Ameriki in v Evropi je med Judi velik del konzervativnih. Reformirani Judje Reformirani Judje sicer poudarjajo pomen starozaveznega dela Biblije, vendar jih večina vsaj deloma ne verjame napisanemu. Pri obredih v sinagogi redko uporabljajo hebrejščino, ki je danes uporabljena v Izraelu. Njihovi verski obredi potekajo v nacionalnih jezikih držav kjer živijo, ženske in moški v sinagogi niso deljeni. Večina reformiranih Judov živi v Evropi in v Severni Ameriki.

Mesijanski Judje Mesijanski Judje so Judje, ki verjamejo, da je Jezus mesija. Poleg tega, da sprejemajo Jezusa kot božanskega mesijo v Tanaku, mesijanski Judje verjamejo, da je Jezus edina pot v nebesa in da judovska zakonodaja iz Stare zaveze ne prispeva k odrešitvi. V teh svojih prepričanjih se ostro razlikujejo od drugih judovskih ločin.

Judje v Sloveniji

V Ljubljani so se Judje naselili v začetku 13. stoletja, gospodarski in kulturni center pa so do 15. stoletja imeli v Mariboru. Svojo judovsko skupnost sta imela tudi Piran in Gorica. Habsburžani so jih konec 15. in v začetku 16. stoletja izgnali. Naselili so se v Prekmurju, kjer so v 18. stoletju ustanovili skupnosti v Lendavi in Murski Soboti. Danes ima Judovska skupnost sedež v Ljubljani in podporo diaspore (narodnostna ali verska skupnost, ki živi raztresena na ozemlju druge narodnosti ali vere). Sinagoge počasi obnavljajo, kot galerije in kulturno umetniški center delujeta sinagogi v Lendavi in Mariboru. Obredov v sinagogah v Sloveniji še zmeraj ni (najbližji sta v Trstu in Zagrebu).

Zgodovina Judov

Začetki segajo v dobo pred 4000 leti, je druga najstarejša svetovna vera, za Hinduizmom. Judovska vera je nastala na Bližnjem vzhodu v nomadskem ljudstvu Hebrejcev. Ti so za razliko od okoliških politeističnih ljudstev verovali le v enega Boga. Legendarni začetnik vere je bil Abraham, ki je postavil temelje monoteizma tudi za druge religije, med drugim krščanske religije in islam.

Dogodke tega časa zajema Biblija, ki pravi, da Abraham in njegova žena Sara nista mogla imeti otrok in neke noči je Bog govoril z Abrahamom in mu ukazal, naj zapustita rodno deželo Mezopotamijo in se preselita v Kanaan (pokrajina v današnjem Izraelu in Jordaniji). Tam bosta imela veliko potomcev, ki bodo postali velik narod in bodo imeli svojo državo (Kanaan je zato tudi »obljubljena dežela«). V starosti 75 let je Abraham s Saro krenil na pot, zaradi revščine in lakote pa nista ostala v Kanaanu, ampak sta nadaljevala pot v Egipt. Tam je Abraham dobil prvega sina, Ismaela, a s Sarino egipčansko služkinjo, ki pa jo je moral nagnati od doma. To je pomembno zaradi tega, ker se imajo muslimani za potomce Ismaela in s tem tudi Abrahama. V starosti 100 let pa se jima je končno rodil sin. Ime mu je bilo Izak in njegovi potomci naj bi bili današnji Judje. To potrjuje tudi dejstvo, da je Abraham obrezal Ismaela pri njegovih trinajstih letih (kot to danes počno muslimani), Izaka pa osmi dan po rojstvu (kakor to še danes počnejo judje). Izak, ki se je poročil z Rebeko, naj bi imel z njo dva sinova, dvojčka, Ezava in Jakoba. Jakob se je rodil za Ezavom, vendar je prevaral oslepelega očeta, tako da ga je ta proglasil za prvorojenca in ta je postal tretji očak Judov (za Abrahamom in Izakom). V starosti se je pokesal, ker je prevaral očeta in brata, in se preimenoval v Izraela. Od tod se njegovi potomci imenujejo Izraeliti.

Po arheoloških raziskavah je zgodnja judovska kultura naslednica prejšnje, kanaanske, kar se ujema s svetopisemskim poročilom, da je Abraham prišel v Kanaan samo s svojo družino in ne s celim ljudstvom.

Judje so bili v Egiptu več ali manj sužnji Egipčanov, vsa dokler jih ni rešil Mojzes (šele potem, ko je Bog poslal nad Egipt 10 nadlog), ki jih je odpeljal čez Rdeče morje (morje se je razmaknilo). S svojim ljudstvom je nato nekaj desetletij taval po puščavi Arabskega polotoka in na gori Sinaj mu je Bog izročil tabli z 10 božjimi zapovedmi (veruj v enega Boga; ne delaj si podob za čaščenje; ne skruni božjega imena; praznuj gospodov dan-soboto; spoštuj očeta in mater; ne ubijaj; ne želi bližnjega žene; ne kradi; ne pričaj po krivem; ne želi tujega). Z ljudstvom, ki mu je sledilo, je nato prispel do Kanaana.

Po številnih bitkah s sosednjimi ljudstvi (v obdobju 200 let) je pod kraljem Davidom Kanaan postal izraelsko kraljestvo z glavnim mestom Jeruzalem (okoli 1000 pr. n. št.). David je nedvomno skoraj vsem poznan, da je premagal Goljata, filistejskega vojaka, visokega skoraj tri metre in oblečenega v ščit od glave do pete. Kljub temu ga je David (ki sploh še ni bil vojak, ampak je svojim bratom na bojišče prinesel hrano) premagal s fračo, tako da ga je z enim samim kamnom zadel v čelo oz. sence. Davida je na prestolu nasledil sin Salomon, ki je veljal za zelo modrega (Salomonska odločitev). Ta je v Jeruzalemu dal zgraditi prvi tempelj, v katerem sta bili shranjeni tabli z desetimi božjimi zapovedmi, ki ju je prejel Mojzes (v skrinji zaveze). Ta tempelj je bil potem nekajkrat porušen (vdori Babiloncev) in bolj ali manj obnovljen kot drugi tempelj, dokončno pa so ga ob zasedbi Jeruzalema porušili v prvi judovsko-rimski vojni Rimljani leta 70 n. št. (ohranil se je skoraj 1000 let). Danes je ostal od njega le še t. i. zahodni zid, ki velja za najsvetejši in pomemben romarski kraj judov. Znan je tudi kot »zid obžalovanja« oz. »zid objokovanja«, ker judje ob njem tožijo nad izgubo templja. Del judovske vere je tudi pričakovanje Mesije (odrešenika), ki bo ponovno združil in osvobodil svoje ljudstvo (kakor kralj David) ter ponovno zgradil tretji tempelj.

Jeruzalem je danes mesto treh religij: judovstva, krščanstva (kot kraj smrti in vstajenja Jezusa Kristusa) in islama (Kupola na skali), ki stoji na mestu nekdanjega judovskega templja, od koder je šel na potovanje v nebesa ustanovitelj islama Mohamed, mošeja Al Aksa. Na samem začetku so muslimani celo molili obrnjeni proti Jeruzalemu, šele kasneje so začeli moliti obrnjeni proti Meki). Vsem trem religijam je torej enoten prednik Abraham.

Ves čas napadov na Kanaan so se Judje razseljevali po svetu. V času rimske nadvlade (ob začetku n. št.), pa vse do Križarskih vojn (okoli 1100 n. št.) so Judje bežali iz Kanaana in se naseljevali najprej vzdolž afriške sredozemske obale, vse do Španije in Portugalske. Kasneje so se začeli naseljevati tudi na sever in po Evropi. V tem času so se tudi razvile različne ločine oz. judovske smeri. Iz tistega časa izvira ločitev na Sefardske in Aškenaške Jude. Prvi so potomci španskih, drugi pa potomci nemških in vzhodnoevropskih Judov. Razlikujejo se po različnih navadah in različnem izvajanju obredov (razlike pa so bistvu majhne). Kljub mešanju tekom zgodovine (izgon Judov iz Španije v 15. stoletju - ti so se zato preselili v osrednjo in vzhodno Evropo), pa so tudi dandanes ohranili različne navade in sicer tako, da imajo vsaki svoje rabine, svoje sinagoge.

Konec 18. stoletja se je v Vzhodni Evropi (območje aškenaških judov) razvil hasidizem, zelo pravoverno gibanje. Za hasidske Jude je značilno, da živijo v ločenih skupnostih od ostalega prebivalstva, se strogo držijo običajev in še vedno izvajajo obrede v hebrejščini. Za moške je značilno, da imajo črne obleke, črn klobuk, kodre na senceh, brade; ženske pa so oblečene bolj skromno in če so poročene nosijo lasuljo. Na drugi strani pa so reformistični judje v ZDA (tja so se selili večinoma Sefardi) in Zahodni Evropi veliko navad spremenili oz. opustili. Tako imajo obrede v lokalnem jeziku, uvedli so nove molitve, v zadnjih letih lahko tudi ženske postanejo rabini in medse sprejemajo tudi tiste, ki prevzamejo judovsko vero. Pravoverni Judje (tradicionalisti, ortodoksni) judje teh reformistov (modernizatorjev) ne priznavajo kot prave Jude in jih imajo za laike.