Jósif Visariónovič Stálin, izvirno ime Ióseb Besariónis dze Džugašvíli, gruzijski revolucionar in sovjetski politik, drugi voditelj Sovjetske zveze, * 18. december (ruski koledar: 6. december) 1878, Gori, Ruski imperij (sedaj Gruzija), † 5. marec 1953, Kuncevo pri Moskvi, Sovjetska zveza (sedaj Rusija).
Stalin je Sovjetsko zvezo vodil približno od sredine 1920-ih do smrti kot generalni sekretar Komunistične partije Sovjetske zveze (1922–1952) in kot premier oziroma predsednik Sveta ministrov (1941–1953). Sprva je predsedoval kolektivnemu vodstvu kot »prvi med enakimi«, do 1930-ih pa je postal de facto diktator. Pripomogel je k formalizaciji leninistične interpretacije marksizma v doktrino marksizma-leninizma, medtem ko je njegova lastna politika znana kot stalinizem.
Rodil se je v revni gruzijski družini in se v mladosti včlanil v marksistično Rusko socialdemokratsko delavsko stranko. Postal je urednik strankarskega časopisa Pravda in z ropi, ugrabitvami in izsiljevanjem zbiral denar za boljševiško frakcijo Vladimirja Lenina. Večkrat so ga aretirali in poslali v izgnanstvo. Potem ko so boljševiki v oktobrski revoluciji prevzeli oblast in ustanovili enostrankarsko državo pod vodstvom Leninove preimenovane Komunistične partije, je Stalin postal član vladajočega politbiroja. Poveljeval je v ruski državljanski vojni in nato sodeloval pri ustanovitvi Sovjetske zveze, po Leninovi smrti leta 1924 pa je prevzel vodstvo države. Pod Stalinom je glavno načelo strankarske dogme postalo socializem v eni državi. S petletnimi načrti je država izvedla kolektivizacijo kmetijstva in hitro industrializacijo ter ustvarila centralizirano plansko gospodarstvo. Zaradi te politike so nastale resne motnje pri pridelavi hrane, ki so povzročile lakoto v letih 1932–1933. Da bi izkoreninil »sovražnike delavskega razreda«, je sprožil veliko čistko, v kateri so med letoma 1934 in 1939 zaprli več kot milijon ljudi in jih okoli 700.000 umorili. Do leta 1937 je nad partijo in nad državo dobil popoln nadzor.
Stalinova vlada je širila marksizem-leninizem preko Komunistične internacionale in v 30. letih podpirala protifašistična gibanja, posebej v španski državljanski vojni. Leta 1939 je podpisala pakt o nenapadanju z nacistično Nemčijo, posledica katerega je bila sovjetska invazija na Poljsko. Nemčija je pakt prekršila z invazijo na Sovjetsko zvezo leta 1941. Kljub začetnim porazom je sovjetska Rdeča armada odbila nemški vpad in leta 1945 zavzela Berlin, s čimer je končala drugo svetovno vojno v Evropi. Sovjetska zveza si je priključila baltske države in podprla vzpostavitev prosovjetskih vlad v srednji in vzhodni Evropi, na Kitajskem in v Severni Koreji. Po vojni sta se Sovjetska zveza in ZDA vzpeli kot svetovni supersili. Napetosti, ki so nastale med prosovjetskim vzhodnim blokom in proameriškim zahodnim blokom, so postale znane kot hladna vojna. Stalin je vodil Sovjetsko zvezo skozi povojno obnovo, med katero je leta 1949 razvila jedrsko bombo. V letih po vojni je država doživela novo množično lakoto in protisemitsko gonjo, ki je dosegla vrhunec z »zdravniško zaroto«. Stalina je po smrti leta 1953 sčasoma nasledil Nikita Hruščov, ki je obsodil njegovo vladavino in začel destalinizacijo sovjetske družbe.
Stalin velja za eno najpomembnejših osebnosti 20. stoletja. V mednarodnem marksističnem-leninističnem gibanju je bil predmet obširnega kulta osebnosti, ki ga je častil kot zaščitnika delavskega razreda in socializma. Po razpadu Sovjetske zveze leta 1991 je ohranil priljubljenost v Rusiji in Gruziji kot zmagoviti vojni voditelj, ki je Sovjetsko zvezo uveljavil kot svetovno silo. Nasprotno je njegova totalitarna vlada deležna splošnega obsojanja zaradi množične represije, etničnega čiščenja, deportacij, številnih množičnih pobojev in lakote, ki je vzela življenja milijonov.
Zgodnje življenje Otroštvo in mladost: 1878–1899 Stalin se je rodil 18. decembra 1878 (po takratnem julijanskem koledarju 6. decembra) v mestu Gori, tedaj delu Ruskega imperija z mešanim gruzijskim, armenskim, ruskim in židovskim prebivalstvom. Njegova starša sta bila Besarion Džugašvili »Beso« in Ekaterine Geladze »Keke«, poročena maja 1872, ki sta pred Stalinovim rojstvom že izgubila dva sinova, ki sta umrla kot novorojenca. Starša sta bila po narodnosti Gruzinca in Stalinov materni jezik je bila gruzinščina. Stalin je bil krščen 29. decembra. Prijel se ga je vzdevek »Soso«, pomanjševalnica od »Ioseb«.
sličica|Stalin leta 1894 v starosti 15 let Besarion je bil čevljar, čigar delavnica je spočetka poslovala uspešno, pozneje pa je začela toniti in družina se je znašla v revščini. Besarion je postal nasilen alkoholik ter pijan pretepal ženo in sina. Mati je s Stalinom leta 1883 zapustila dom in nekaj let živela v različnih najetih stanovanjih, preden sta se leta 1886 zatekla k družinskemu prijatelju duhovniku Krištofu Čerkvianiju, kjer se je mati zaposlila kot hišna pomočnica. Konec leta 1888, v starosti 10 let, so Stalina vpisali v cerkveno šolo v Goriju. Ta je bila običajno privilegij otrok duhovščine, a je Čarkviani Stalinu zagotovil mesto. Stalin se je v šoli izkazal v slikanju in igranju, pisal lastne pesmi in pel v zboru. Pogosto se je zapletal v pretepe; prijatelj iz otroštva je kasneje izjavil, da je bil Stalin »najboljši, a tudi najtežavnejši učenec« v razredu. Stalin je v otroštvu imel številne zdravstvene težave. Leta 1884 je prebolel črne koze, ki so mu po obrazu pustile brazgotine, pri 12 letih pa je vanj trčila kočija, kar je bil verjetni vzrok za dosmrtno hibo leve roke.
sličica|levo|Duhovno semenišče v Tiflisu, kjer se je Stalin šolal (slika iz 70. let 19. stoletja) Stalinu je štipendija omogočila, da se je avgusta 1894 vpisal na semenišče v Tiflisu. Tudi tu je bil učno uspešen in dobival visoke ocene. Nadaljeval je s pisanjem poezije; pet njegovih pesmi je bilo pod psevdonimom »Soselo« objavljenih v časopisu Ilije Čavčavadzeja Iverija. Teme pesmi so bile med drugim narava, dežela in domoljubje. Po besedah Stalinovega življenjepisca Simona Sebaga Montefiora so postale »male gruzijske klasike« in bile v kasnejših letih vključene v različne izbore gruzijske poezije. Sčasoma je Stalin izgubil zanimanje za duhovniški študij, njegove ocene so upadle, on pa je bil vse pogosteje kaznovan zaradi uporniškega obnašanja. Dnevnik semenišča navaja, da se je razglasil za ateista, protestno zapuščal molitve in se ni odkrival pred menihi.
Včlanil se je v prepovedan knjižni krožek, ki je deloval na šoli; posebej je nanj vplival revolucionarni roman Nikolaja Černiševskega Kaj storiti?. Drugi zanj pomemben roman je bil Očetomorilec Aleksandra Kazbegija, iz katerega je tudi prevzel vzdevek Koba, kakor je bilo ime junaku romana. Prav tako je prebral Kapital Karla Marxa. Stalin se je posvetil Marxovi sociopolitični teoriji marksizmu, ki je tedaj doživljala vzpon v Gruziji, eni od različic socializma, ki so nasprotovale vladajoči carski oblasti. Ponoči se je udeleževal tajnih delavskih srečanj in spoznal Silibistra Jibladzeja, ustanovitelja gruzijske socialistične organizacije Mesame dasi (»Tretja skupina«). Stalin je zapustil semenišče aprila 1899 in se ni nikoli vrnil.
Ruska socialdemokratska delavska stranka: 1899–1904
Oktobra 1899 je začel delati kot vremenoslovec v observatoriju v Tiflisu. Nadaljeval je z zbiranjem privržencev in širjenjem revolucionarnih misli. Tajna policija imperija, Ohrana, je vedela za Stalinovo delovanje na območju Tiflisa in ga marca 1901 poskušala aretirati, vendar je pobegnil in se začel skrivati. Še vedno iz ilegale je pomagal organizirati prvomajske demonstracije 1901, na katerih se je 3000 udeležencev spopadlo z oblastmi. Novembra 1901 je bil izvoljen v tifliški komite Ruske socialdemokratske delavske stranke (RSDDP), marksistične stranke, ustanovljene leta 1898.
Tega meseca je Stalin odpotoval v pristaniško mesto Batumi. Njegova napadalna retorika je med marksisti v mestu vzbujala mešana mnenja, pri čemer so ga nekateri imeli za vladnega provokatorja. Zaposlil se je v skladišču Rothschildove rafinerije, kjer je dvakrat soorganiziral delavske stavke. Potem ko je bilo več vodij stavk aretiranih, je soorganiziral množično javno demonstracijo, ki je privedla do zavzetja zapora; oblasti so streljale na demonstrante in jih 13 ubile. Na dan njihovega pogreba je Stalin organiziral drugo množično demonstracijo, nakar so ga aprila 1902 aretirali in zaprli. Sredi leta 1903 je bil obsojen na tri leta izgnanstva v vzhodni Sibiriji.
Stalin je konec novembra prispel v sibirsko naselje Nova Uda v Irkutski oblasti. Dvakrat je skušal pobegniti; prvič se je bil prisiljen obrniti zaradi ozeblin, v drugem poskusu se je uspešno vrnil v Tiflis. Med njegovim izgnanstvom se je Ruska socialdemokratska delavska stranka razklala na »boljševike« Vladimirja Lenina in »menjševike« Julija Martova. Stalin je sovražil številne gruzijske menjševike in se odločil za boljševike. Čeprav je osnoval oporišče boljševikov v rudarskem mestu Čiatura, je boljševizem v Gruziji, kjer so prevladovali menjševiki, ostal v manjšini.
Revolucija leta 1905 in njene posledice: 1905–1912 sličica|levo|Stalin je prvič srečal Vladimirja Lenina leta 1905 na zasedanju v Tampereju. Lenin je postal »Stalinov nepogrešljivi mentor«. Januarja 1905 so vladne sile krvavo obračunale s protestniki v Sankt Peterburgu. Po Ruskem imperiju se je kmalu razširil val nemirov, ki je postal znan kot Revolucija 1905. Gruzija je bila eno od posebej prizadetih območij. Stalin je bil v Bakuju februarja, ko je izbruhnilo etnično nasilje med Armenci in Azerbajdžanci, v katerem je bilo ubitih vsaj 2000 ljudi. Javno je obsodil »pogrome proti židom in Armencem« kot del carjevih poskusov »okrepiti svoj ostudni prestol«. Ustanovil je boljševiško bojno četo, s katero je poskušal sprte strani obdržati ločene, nemire pa je izkoristil tudi kot krinko pri kraji opreme za tisk. Ob širjenju nasilja po Gruziji je oblikoval še več bojnih čet, pri čemer so isto storili menjševiki. Stalinove čete so razorožile krajevno policijo in vojsko ter pridobivale sredstva z izsiljevanjem tamkajšnjih velikih podjetij in rudnikov. Napadale so vladne čete kozakov in caristične črne stotnije, pri nekaterih napadih so sodelovali z menjševiškimi milicami.
Novembra 1905 so gruzijski boljševiki izvolili Stalina za delegata na zasedanju boljševikov, ki je potekalo v Tampereju. Na zasedanju se je prvič srečal z Leninom. Čeprav je Stalin Lenina globoko spoštoval, je glasno izražal nasprotovanje njegovemu stališču, naj imajo boljševiki kandidate na prihajajočih volitvah v državno dumo; Stalinu se je parlamentarni postopek zdel izguba časa. Aprila 1906 se je udeležil kongresa Ruske socialdemokratske delavske stranke v Stockholmu. Na kongresu je stranka pod vodstvom menjševiške večine odločila, da sredstev ne bo zbirala z oboroženimi ropi. Lenin in Stalin se z odločitvijo nista strinjala in sta pozneje zasebno razpravljala, kako bi nadaljevala z ropi za boljševike.
Stalin se je cerkveno poročil s Kato Svanidze julija 1906 v mestu Senaki. Marca 1907 je rodila sina Jakova. Do tega leta se je – po mnenju zgodovinarja Roberta Servicea – Stalin uveljavil kot »vodilni gruzijski boljševik«. Udeležil se petega kongresa RSDDP, ki je potekal v Londonu maja in junija 1907. Po povratku v Tiflis je organiziral rop dostave denarja Cesarski banki junija 1907. Roparji so na Erevanskem trgu (današnjem Trgu svobode) iz zasede napadli oboroženi konvoj s strelnim orožjem in doma izdelanimi bombami. Ubitih je bilo okoli 40 ljudi, roparji pa so vsi pobegnili. Po napadu se je Stalin z ženo in sinom nastanil v Bakuju. Menjševiki so se soočili z njim glede ropa in izglasovali njegovo izključitev iz RSDDP, vendar se nanje ni oziral.