Bambouk (včasih Bambuk ali Bambuhu) je tradicionalno ime za ozemlje v vzhodnem Senegalu in zahodnem Maliju, ki obsega gorovje Bambouk na vzhodnem robu, dolino reke Faleme in hribovit svet vzhodno od rečne doline. Bilo je formalno opisano okrožje v Francoskem Sudanu, vendar je bila leta 1895 meja med Francoskim Sudanom in Senegalom premaknjena na reko Faleme, s čimer je bil zahodni del okrožja postavljen znotraj Senegala. Izraz se še vedno uporablja za označevanje regije, vendar ni formalnega upravnega območja s tem imenom.
Bambouk je predvsem dom ljudstva Malinké in tam se govori značilno narečje jezika Maninkakan.
Zgodovina Po Martinu Meredithu so Kartažani s pomočjo berberskih nomadov vzpostavili trgovsko pot s tovornimi konji čez Saharo med Lixusom in »zlatimi polji Bambouka v dolini reke Senegal približno od 6. stoletja pr. n. št. do 2. stoletja pr. n. št.«
Diakhanke so ustanovili Diakhabo in postali muslimanski duhovniki za poglavarje Malinke, potem ko je Bambˇouk v 13. stoletju osvojil Malijski imperij. Po Levtzionu so se »Diakhanke iz svojega središča v Bambouku razširili v Bondu, Kedougou in Fouta Djallon ter ustanovili nove skupnosti, kot sta Niokhol in Dantilia – da bi si zagotovili monopol nad trgovino z Evropejci.«
Portugalci so okoli leta 1550 dosegli Bambouk, vendar so jih pobili bodisi bodisi domačini, bodidi drug drugega. Francozi so leta 1714 na reki Falémé zgradili utrdbo Fort Saint Pierre, leta 1724 pa dve trgovski postojanki v Bambouku. Trgovski postojanki sta bili opuščeni leta 1732, utrdba pa leta 1759. Leta 1824 je bila ustanovljena še ena francoska postojanka, ki pa je bila opuščena leta 1841.
Območje je bilo redko poseljeno z vrsto večinoma avtonomnih vasi, gorati teren pa ga je naredil za idealno zatočišče. Vendar so se te vasi le redko lahko združile za medsebojno zaščito, zato so bile v 18. in 19. stoletju pogosto plen močnejših bližnjih držav, kot sta Khasso in Bundu, preden so postale del Francoskega Sudana. Danes Bambouk večinoma leži v okročju Kéniéba.
Zlato Bambouško gorovje in dolina reke Falémé, zlatonosna regija, sta bila v preteklosti eno glavnih središč proizvodnje zlata med 12. in 19. stoletjem. To bogastvo je skozi zgodovino prispevalo k vzponu kraljestev in imperijev, vključno z Ganskim imperijem (4.–13. stoletje).
Arabski geografi so zlata polja Bambouk, Bouré, Lobi in Asante imenovali Vangara. Po Levtzionu so obstajala »...tri glavna nahajališča zlata, poleg drugih manj pomembnih: Bambouk med rekama Senegal in Faleme; Bure ob zgornjem Nigru in nahajališča zlata Akan v bližini gozdov sedanjih republik Gane in Slonokoščene obale«. Nadalje navaja, da je bil to morda »otok zlata ali Vangara ... kjer so nabirali aluvialno zlato.« »Potratne metode so zmanjšale produktivnost nahajališč zlata ... v 11. ali 12. stoletju so se sudanski trgovci odpravili proti jugu in odprli nova nahajališča zlata Bure ob zgornjem Nigru v regiji Siguiri.«
Arabski kronisti in geografi so večkrat omenili zlato Bambuqueja. V poročilu Al-Bakrija iz 12. stoletja je znano, da je bil Bambouk v času Tunce Menina, ki je leta 1062 ali 1063 zasedel prestol Ganskega imperija, eno najjužnejših območij imperija. Kljub temu, da je Ganski imperij v času Túna Menima izvajal določeno suverenost nad Bamboukom. Zlato, pridobljeno v tej regiji, so ganski monarhi uporabljali za vzdrževanje svojega dvora in velike vojske. Iz informacij v poročilu al-Bakrija je mogoče sklepati, da je bilo vse rafinirano, staljeno ali v palicah zlato monopolizirano s strani vladarja, medtem ko je bilo surovo zlato namenjeno transsaharski trgovini z arabsko-berbersko Severno Afriko.
Stoletja so si evropske sile prizadevale za nadzor nad rudniki, toda tudi ko je Francozom pod vodstvom Louisa Faidherbeja to končno uspelo po letu 1860, je bila proizvodnja nizka in specializirani inženirji so pogosto umirali zaradi bolezni. Na malijski strani meje še vedno poteka nekaj rudarjenja zlata.
Sklici
Literatura Carvalho, Platão Eugênio de (2007). A conquista da África Meridional, e o tráfico de escravos para o Brasil. Scortecci. Mollien, Gaspard Théodore (1820). Voyage dans l'intérieur de l'Afrique, aux sources de Sénégal et de la Gambie fait en 1818. Vve Courcier. Imperato, Pascal James (2008). Historical dictionary of Mali. Scarecrow Press. Silva, Alberto da Costa (2014). A Enxada e a Lança - A África Antes dos Portugueses. Editora Nova Fronteira Participações S.A. Paula, Eurípedes Simões de (1946). Marrocos e suas relações com a Ibéria na antiguidade. Livraria Martins.
Zunanje povezave
Kategorija:Geografija Senegala Kategorija:Zgodovina Senegala Kategorija:Zgodovina Malija Kategorija:Geografija Malija