Zahodna Sierra Madre (Sierra Madre Occidental) je pomemben gorski sistem, ki se razteza od severozahoda proti jugovzhodu skozi severozahodno in zahodno Mehiko ter vzdolž Kalifornijskega zaliva. Sierra Madre je del ameriških Kordiljer, skoraj neprekinjene verige gorskih verig, ki tvorijo zahodno 'hrbtenico' obeh Amerik.
Geografija
Gorovje se razteza od severa proti jugovzhodu. Poleg kanjonov na severovzhodnih pobočjih obstajajo tudi kanjoni, ki jih reke prerežejo na vlažnih zahodnih pobočjih, predvsem Copper Canyon.
Lega Gorovje poteka vzporedno s pacifiško obalo Mehike, od jugovzhoda meje med Arizono in Sonoro, skozi vzhodno Sonoro, zahodno Chihuahuo, Sinaloo, Durango, Zacatecas, Nayarit, Jalisco, Aguascalientes do Guanajuato, kjer se po prečkanju 1250 km združi s Južno Sierra Madre (Sierra Madre del Sur) in prečno vulkansko osjo Eje Volcánico osrednje Mehike. Gorovje se razteza od 300 km od Kalifornijskega zaliva na severu, na jugu pa se začne približevati Pacifiku na razdalji 50 km. Te gore na splošno veljajo za del veliko večje ameriške kordiljere, gorovja, ki se raztezajo od Aljaske do teh čez zahodno Severno Ameriko.
Regije
Sierra Tarahumara ali Tarahumara je ime za regijo Sierra Madre, ki se začne na meji z Durangom in se razteza proti severu. To ime izvira od domorodcev Tarahumara. To je dramatična pokrajina strmih gora, ki jo tvori visoka planota, prerezana s kanjoni, vključno s kanjonom Copper Canyon, ki je večji in ponekod globlji od Velikega kanjona. Ta planota ima povprečno nadmorsko višino 2250 m, večina bolj erodiranih kanjonov pa je na zahodnem pobočju zaradi večje vsebnosti vlage.
Najvišje nadmorske višine so v gorovju Tarahumara. Natančne nadmorske višine najvišjih vrhov niso znane v dovolj natančnih razponih, da bi lahko določili njihovo relativno nadmorsko višino. Najvišja točka je verjetno Cerro Mohinora, ki je na . Ocene višine gore se začnejo okoli 3040 m in segajo do 3300 m. Vendar pa je Cerro Barajas na lahko visok kar 3300 m, čeprav drugi viri navajajo nadmorsko višino 3170 m, Cerro Gordo na ima lahko nadmorsko višino med 3350 m in 3340 m.
Južni konec gorovja se lahko imenuje Sierra Huichola. Na tem območju se Sierra Madre začne umikati geološki provinci Basin and Range. Podobmočja tega območja vključujejo Sierra de Alica in Sierra Pajaritos, obe v Nayaritu, ter Sierra los Huicholes, Sierra de Morones, Sierra Nochistlán in Sierra Fría, ki segajo proti vzhodu v Jalisco, Zacatecas in Aguascalientes.
Voda
Gore delujejo kot vir vode v sicer sušnem okolju zaradi povečanih padavin v gorovju. Reke, ki izvirajo v gorah, tako zagotavljajo vodo za namakanje okoliških območij. Potreba po vodi za namakanje je spodbudila gradnjo jezov, kar je povzročilo več okoljskih težav na tem območju.
Severni konec gorovja je bolj suh; zato je reka Yaqui, ki odvaja vodo iz tega območja, pomemben vir namakanja v zvezni državi Sonora. Yaqui se izliva v Kalifornijski zaliv, prav tako reka Fuerte v Sinaloi in reka Humaya južneje. Río Grande de Santiago odmaka 100.000 km2 z južnih pobočij Sierra Madre. Ob bolj sušnih vzhodnih pobočjih gora reki Nazas in Aguanaval odvajata vodo iz gora v zaprto kotlino. Te gore zagotavljajo 90 % vode, ki se uporablja za namakanje znotraj porečja. Severno od tega sistema teče reka Conchos, ki se izliva v Rio Grande.
Ob mnogih rekah so zaradi sušnih razmer zgradili jezove za oskrbo z vodo za namakanje. Ti jezovi so poleg skrbi, ki jih povzročajo druge dejavnosti, povzročili tudi zaskrbljenost. Reka Yaqui je bila zajezena s tremi velikimi rezervoarji vzdolž svojega toka. Tudi Río Grande de Santiago je bila zajezena, vključno z jezom Aguamilpa, ki se je začel graditi leta 1991 in jezom El Cajón gorvodno od njega. Za zagotavljanje namakalne vode za kmetijstvo v suhem bazenu je bila v 1930-ih in 1940-ih zajezena reka Nazas. To je privedlo do izsušitve nekdanjih drenažnih jezer na tem območju in izčrpavanja tal zaradi ukinitve reke kot vira zemlje. Zaradi nenehne sečnje na tem območju se je erozija na pobočjih pobočij povečala.
Ljudje V Copper Canyon živijo številne majhne populacije, nekatere od njih okoli starih misijonov. Številna naselja so sestavljena iz posameznih družin ali majhnih družinskih skupin v bližini kmetijskih polj. Obstaja tudi nekaj pomembnih mest, vključno s Creelom v Chihuahui s 5000 prebivalci; služi kot postajališče na železniški progi. Južno od Copper Canyona je mesto El Salto v Durangu, ki leži ob cesti 40. Na zahodu je Copala v Sinaloi.
Na jugu živijo avtohtono ljudstvo Cora v mestih Jesús María in La Mesa del Nayar. Poleg tega 1000 ljudi živi v vasi Huajimic v Nayaritu. Dolina reke Bolaños v Jaliscu je naseljena z rudarskimi skupnostmi, kot je San Martín de Bolaños, ki ima približno 3000 prebivalcev.
Gore prečka le malo asfaltiranih cest, kar pomeni, da so lahko potovalni časi dolgi, tudi med mesti, ki so si relativno blizu. Na severu mehiška zvezna cesta 16 povezuje Hermosillo, Sonoro in La Junto v Chihuahui. V gorah je koridor La Entrada al Pacifico nedokončana cesta, namenjena povezavi Los Mochisa, Sinaloe in Chihuahue. Durango in Mazatlán sta povezana z cesto 40, približno 24 stopinj severne zemljepisne širine.
Geologija Zahodna Sierra Madre je visoka planota vulkanskih kamnin, ki je na območjih erodirana in razkriva podlago, sestavljeno iz plutonskih in sedimentnih kamnin, ki ležijo pod dvema skupinama ekstruzivnih vulkanskih kamnin. Spodnja od teh skupin je vrsta vulkanskih kamnin, ki jih tvorijo tokovi lave. Površina planote je sestavljena iz druge vrste vulkanskih ignimbritov, ki so večinoma prekriti z glinenimi organskimi tlemi. Nekateri vdori na tem območju so odložili rudne žile, ki so komercialno uspešne.
Pokrajina je bila oblikovana po namestitvi kamnin. Reke so v planoto vrezale doline, sledeč gubam v skalah. Kamnine so se odlomile s pobočij in oblikovale skalnate stene. Podlaga je prekrita z glinenimi tlemi, razen na erodiranih območjih, kjer voda odnaša usedline in pušča kamnito površino.
Geološka zgodovina Domneva se, da je podlaga starejša severnoameriška podlaga, zlasti na severu, in številne različne akretirane terene, ki so večinoma prekriti s kenozojskim vulkanizmom. Severni del Sierra Madre je Cortésov teran, čeprav na njegovem severnem skrajnem delu leži majhen del Carborca terana. Del severnega konca je lahko podložen tudi s predkambrijsko podlago, ki je nastala približno v istem času kot Grenvilleova orogeneza. Del tega območja ima vrsto paleozojskih sedimentnih zaporedij iz globokomorskega okolja, ki ležijo pod njim, za katere nekateri menijo, da so del Cotesovega terana, drugi pa, da so bili preneseni. Na nekaterih območjih je mogoče prepoznati različne sedimentne kamnine po plitvovodnih silurskih in misisipskih sedimentnih kamninah, ki ležijo pod globokomorskimi pensilvanskimi in permskimi kamninami, ki jih ločuje misisipski riolit. Permski klastisti vsebujejo nekaj detritičnih kamnin, ki ležijo ob nizkokakovostnih metamorfoziranih sedimentnih in vulkanskih kamninah s serpentinitom.
Južno od Cortes in Carborca teran leži San José de García Teran, ki je kombinacija krednih vulkanskih in vulkanoklastičnih kamnin, ki se morda dvigajo čez Cortes teran. Južni del gorovja sestavlja Guerrero Composite teran, veliko telo, ki je pravzaprav kompleks petih različnih podzemlja, ki niso vsi znotraj glavnega telesa Sierra Madre. Vendar pa je teren večinoma prekrit z vulkanskimi in sedimentnimi usedlinami, zato je viden le tam, kjer ga je razkrila erozija. Glavna podzemlja Guerrero Composite teran, ki so znotraj Sierra Madre, sta Tahue in Zihuatanejo teran. Teran Guerrero od preostalih terenov Sierra Madre ločuje meja, za katero velja, da predstavlja zgodnjekredni bazen Arperos, morski bazen, ki je ločeval otoški lok, iz katerega je nastal teran Guerrero, od nanosov, ki so tvorili teran Sierra Madre. Vsebuje nižjo formacijo, sestavljeno iz blazinastih bazaltov z blazinastimi brečami, tufi in skrilavci, ki ležijo pod skupino pelagičnih apnencev, muljev in turbiditov.
Južno podlago prekrivajo sedimentne in metamorfozirane sedimentne kamnine, ki vsebujejo argilit, apnenec, vulkanski skrilavec, skrilavec in sivo kamnino, ki so bile izpostavljene v kanjonu reke Santiago. V bližini teh sedimentov so intruzivna telesa granita in granodiorita iz poznega oligocena do zgodnjega miocena. Možen vzrok za to je, da so bila ta telesa strešni obeski, ki so jih dvignili plutoni. Mezozojski apnenec se pojavlja tudi v severnem delu gora, večinoma iz krede.
Proti koncu krede je laramidska orogeneza povečala aktivnost magmatizma na tem območju in oblikovala prvo večjo magmatsko serijo na tem območju. Magmatska serija je sestavljena iz formacij plutonskih in vulkanskih kamnin, ki so bile kasneje izpostavljene. Med temi kamninami so preplastene sedimentne usedline. V središču gorovja so bile nekatere od teh kamnin deformirane zaradi tektonskih sil, ki so se zgodile hkrati. Južni del gorovja ne vsebuje vulkanizma, ki je očiten v severnem delu. Te formacije so se končale v paleocenu. Eocenski vulkanizem je na tem območju oblikoval vrsto andezitnih in riolitnih formacij s prostorskimi in časovnimi variacijami. V teh kamninah je tudi večina nahajališč zlata in srebra.
V oligocenu so tokovi pepela postali prevladujoče nahajališče območja, med njimi pa so bili preplasteni tokovi lave. Ti tokovi pepela so začeli drugo serijo formacij z visokim magmatizmom. Izbruh ignimbrita v srednjem terciaru je oblikoval vrsto formacij ignimbrita, ki so bile naložene ena na drugo, ki jih včasih prekinjajo tokovi lave. Formacije ignimbrita na tem območju pokrivajo največje območje od vseh znanih serij, z desetimi kalderami, identificiranimi v provinci. Tri od teh kalder so v Copper Canyonu. Lava je oblikovala vrsto mafičnih kamnin, ki sestavljajo južnokordiljersko bazaltno andezitno suito. Tufi so nad debelo formacijo lave. Identificiranih je bilo približno pet ali šest enot, večinoma okoli območja Bakrenega kanjona. Ti tufi so omogočili široko korelacijo s formacijami na drugih geografskih območjih, na primer v Dolina smrti.
V miocenu so tri obdobja vulkanizma zaznamovala ločene dogodke v Sierra degli Epifagi. Vsako obdobje zaznamujejo različni vulkanski procesi. Prvo je bilo nadaljevanje oligocenskega izbruha, ki je trajal do zgodnjega miocena. To je lahko drugi izrazit pojav istega procesa, ki je lavo, bogato s silicijem, postavil nad oligocenske kamnine. Tudi v zgodnjem miocenu se vzdolž prelomov in v grabnih pojavljajo bolj vmesni bazaltni andeziti. Od zgodnjega miocena do sredine se je med širjenjem Kalifornijskega zaliva postavil lok andezita. Prelom v obliki kotline in gorovja v srednjem in poznem miocenu se je zgodil hkrati z nanosom alkalnih bazaltov, na najzahodnejših pobočjih so nastali mafični dajki. Ti dogodki so bili povezani tudi s subdukcijo Farallonske plošče. Vulkanske epizode so se nadaljevale v kvartar.
Mineralna nahajališča V manjšem obsegu so mineralna nahajališča razporejena v formacijah Sierra Madre, čeprav se dogodki, ki so ta nahajališča namestili, razlikujejo po gorah. Kompozitni teren Guerrero vsebuje veliko ekonomskih nahajališč, ki jih pogosto najdemo v rudnih telesih, mlajših od krede.
Nahajališča zlata in srebra se najpogosteje pojavljajo v spremenjenih andezitih zgodnjih vulkanskih kamnin, običajno so ta nahajališča stara med 30 in 50 milijoni let. Domneva se, da so nastala zaradi poznejših vdorov v zgodnje tokove. Nahajališča z razpoklinskimi žilami so bila razdeljena v dve skupini nahajališč z razpoklinskimi žilami, ki so geografsko razdeljena na vzhodno in zahodno serijo. Na vzhodu zlato in srebro spremljata svinec in cink. Na jugu rudniško okrožje Bolaños obsega Bolaños Graben. Nekatera se pojavljajo tudi kot epitermalna nahajališča. Prav tako se nekaj zlata pojavlja skupaj z bakrom v kenozojskih železovih oksidnih skarnih in nadomestnih nahajališčih vzdolž Pacifika.