Hugo Antioško-Lusignanski (francosko Hugues) je bil kot Hugo III. kralj Cipra in kot Hugo I. kralj Jeruzalemskega kraljestva, * ok. 1235, † 24. marec 1284, Tir, Tirsko gospostvo.
Bil je sin Henrika Antiohijskega in vnuk kneza Bohemonda IV. Antiohijskega iz dinastije Ramnulfidov. Njegova mati je bila Izabela Ciprska, hči ciprskega kralja Huga I.
Po smrti njegove tete, ciprske kraljice Plaisance, leta 1261 je bil Hugo namesto nje imenovan za regenta za svojega mladoletnega bratranca Huga II. Ciprskega. Huga II. je leta 1258 večina baronov Jeruzalemskega kraljestva razglasila za "gospoda Jeruzalema" in s tem nadomestila nominalnega, prav tako mladoletnega, kralja Konradina. Nadzor nad Jeruzalemskim kraljestvom so prevzeli predstavniki Huga II., leta 1264 pa kot njegov regent Hugo III.
Ko je Hugo II. leta 1267 umrl mladoleten in brez otrok, ga je nasledil Hugo kot Hugo III. Ciprski. Po Konradinovi usmrtitvi v Neaplju leta 1268, ki jo je ukazal Karel I. Anžujski, je visoko sodišče v Jeruzalemu Huga III. priznalo za novega kralja. Kronan je bil v Tiru 24. septembra 1269 kot Hugo I. Po kronanju se je udeležil križarske vojne angleškega princa Edvarda Plantageneta (deveta križarska vojna) in se skupaj z njim 9. maja 1271 izkrcal v Akri. Poskus invazije sultana Bajbarsa na Ciper je bil odbit, v Levantu pa je Mamelukom uspelo iz Sirije pregnati frankovske zaveznike Mongole. Poraz je povzročil zastoj in konec Edvardove križarske vojne. 22. maja 1272 je Hugo III. v Cezareji podpisal premirje z Mameluki, ki naj bi veljalo deset let in deset mesecev in potrdilo posesti kristjanov v Levantu.
Hugo III. je nato več let prebival v Akri, prestolnici preostalega Jeruzalemskega kraljestva. Njegovo vladavino so še posebej ovirali templjarji, zato je oktobra 1276 regentstvo zaupal Balianu Ibelinskemu kot svojemu upravitelju, zapustil Akro in se odpravil na Ciper. Njegov položaj jeruzalemskega kralja je nato izpodbijal Karel I. Anžujski, ki je leta 1277 od Hugove tete Marije Antiohijske odkupil njene dvomljive zahteve po jeruzalemskem prestolu. Karel Anžujski je septembra istega leta s podporo templjarjev prevzel oblast v Akri in deloval kot Hugov tekmec. Gospodje Tira in Bejruta so za svojega kralja še vedno priznavali še naprej priznavali Huga. Leta 1283 se je Hugo III. izkrcal v Tiru, da bi poskušal ponovno osvojiti Akro. Ker njegovi ciprski vazali niso bili pripravljeni dlje časa služiti v tujini, je poskus propadel. V Tiru je Hugo zbolel in tam marca 1284 umrl. Njegovo truplo so prenesli v stolnico sv. Sofije (zdaj Selimova mošeja) v Nikoziji.
Potomci Hugo III. je bil poročen z Izabelo Ibelinsko, hčerko ciprskega upravnika Gvida Ibelinskega, s katero je imel pet sinov in tri hčere:
Ivan I./II. (umrl 20. maja 1285), od leta 1284 ciprski in jeruzalemski kralj Bohemond (umrl 1283) Henrik II. (umrl 1324), naslednik Ivana I. na ciprskem prestolu Amalrik, gospod Tira (umrl 1310), ki je kot dejanski vladar izpodrinil Henrika II. Aimery, konstabel Cipra (umrl 1316), ki je nekaj časa vladal za Amalrikom Guy; njegov sin je kot Hugo IV. Ciprski nasledil Henrika II. Marija (umrla 1322), ki je s poroko s kraljem Jakobom II. Aragonskim postala aragonska kraljica Margareta (umrla 1296), ki je s poroko z armenskim kraljem Torosom III. postala armenska kraljica Alice, poročena z Balianom Ibelinskim, naslovnim knezom Galileje in vazalom Jeruzalemskega kraljestva Helvis Izabela (umrla 1319)
Viri
Kategorija:Rojeni leta 1235 Kategorija:Umrli leta 1284 Kategorija:Vladarji v 13. stoletju