Skupina več kot 700 najdišč prazgodovinske skalne umetnosti iberskega sredozemskega bazena, znane tudi kot levantinska umetnost, je bila leta 1998 skupaj razglašena za območje svetovne dediščine UNESCO. Najdišča so v vzhodnem delu Španije in vsebujejo skalno umetnost iz zgornjega paleolitika ali (bolj verjetno) mezolitika kamene dobe. Umetnost je sestavljena iz majhnih poslikanih figur ljudi in živali, ki so najnaprednejše in najpogostejše ohranjene iz tega obdobja, zagotovo v Evropi in verjetno tudi na svetu, vsaj v zgodnejših delih. Opazna je po številu vključenih krajev, saj predstavlja največjo koncentracijo takšne umetnosti v Evropi. Njeno ime se nanaša na sredozemski bazen; vendar pa so nekatera najdišča v bližini morja, mnoga pa so v notranjosti Aragonije in Kastilje - Manče; pogosto se imenuje tudi levantinska umetnost (kar pomeni iz vzhodne Španije, ne iz regije Levant).
Zgodovinsko obdobje Veliko se je razpravljalo o datiranju levantinskih poslikav in o tem, ali pripadajo mezolitiku, koncu paleolitika ali neolitiku; očitno predstavljajo zelo drugačen slog od veliko bolj znane umetnosti zgornjega paleolitika v jamah na obeh straneh Pirenejev, vendar kljub temu lahko kažejo kontinuiteto z njo.Washburn, 211; Sandars, 86-93 Po podatkih Unesca najstarejša umetnost na tem območju svetovne dediščine izvira iz obdobja 8000 pr. n. št., najnovejši primerki pa iz obdobja okoli leta 3500 pr. n. št. Umetnost torej zajema obdobje kulturnih sprememb. Odraža življenje ljudi, ki so uporabljali predvsem lovsko-nabiralniške gospodarske sisteme, »ki so postopoma v svojo kulturno prtljago vključili neolitske elemente«.Rock Art of the Mediterranean Basin on the Iberian Peninsula, UNESCO Kasnejši prizori prikazujejo moške, ki vodijo konje, nekaj prikazane živine pa je morda udomačene. Sandars, 87
Kronologija levantinske umetnosti se prekriva s kronologijo iberske shematske umetnosti, na nekaterih najdiščih pa je mogoče najti primere obeh vrst umetnosti. Prav tako so nekatera najdišča še naprej privabljala obiskovalce v poznejših obdobjih, kar kažejo napisi v iberskem jeziku in latinščini, na primer v jamah El Cogul; to je morda povezano s ponovnim barvanjem figur.Sandars, 87; Beltrán Martínez, 57
Zdi se, da so slike nastale po tem, ko se je pritok prebivalstva iz Severne Afrike pomešal s prebivalstvom, ki je ostalo iz prejšnjih obdobij v Iberskem polotoku.Sandars, 87, but see Washburn, 211 who disputes this.
Odkritje Levantinska umetnost je bila prvič odkrita v Teruelu leta 1903. Španski prazgodovinar Juan Cabre je bil prvi, ki je preučeval to umetnost in jo opredelil kot regionalno paleolitsko umetnost.El arte rupestre en España Ocena kot paleolitska je bila izpodbijana iz različnih razlogov, vključno z dejstvom, da ni bila upodobljena nobena ledeniška favna. Antonio Beltrán Martínez in drugi postavljajo začetek te umetnosti v epipaleolitik ali mezolitik, njen vrhunec pa v neolitsko obdobje.Beltrán Martínez, Chapter 7; Washburn, 199-203 Ripio je v 1960-ih sprejel postpaleolitsko dobo za umetnost in zasnoval novo kronološko shemo, ki je umetnost razdelila na štiri faze: naturalistično, stilizirano statično, stilizirano dinamično in končno fazo prehoda v shematično.
Značilnosti
Umetnost se pojavlja na širokem območju in je nastajala v obdobju več tisoč let; Splošno sprejeto je, da kaže slogovni in tematski razvoj, ki odraža dolgo evolucijo, vsaj nekaj lokalne raznolikosti in spremembe v načinu življenja, čeprav je soglasje o podrobnostih tega razvoja nenehen proces.
Slikarske tehnike Zdi se, da so umetniki uporabljali perje v relativno kompleksni slikarski tehniki v primerjavi z umetnostjo zgornjega paleolitika, ki je ustvarila relativno preproste figure. Figure so pogosto obrisane, očitno po tem, ko je bil glavni del poslikan. Nekatere figure so plitvo gravirane in ne poslikane. Figure so relativno majhne, visoke med približno 20,3 in 2,5 centimetra, in v eni ali dveh barvah. Barva je bila na splošno zelo tanka, z uporabo mineralnih tal (pogosto rdečkastih) ali oglja, slike pa so ohranjene z zelo tanko prozorno plastjo vodnega kamna, ki se je na njih oblikovala zaradi vode, ki je kapljala po steni.Sandars, 87-89 Nekatere figure imajo več kot en nanos barve, kar je privedlo do trditev, da so bile po dolgih obdobjih prebarvane, čeprav se zdi, da to ni splošno sprejeto.Beltrán Martínez, 56-57; Sandars, 87-88
Ljudje Človeška figura, ki je v paleolitski umetnosti redka, pridobi velik pomen v levantinski umetnosti. Človeška figura je pogosto glavna tema in ko se pojavi v istem prizoru kot živali, teče proti njim. Slika, znana kot Plesalci iz Cogula, je dober primer upodobitve gibanja. Daleč najpogostejši prizori so lov, obstajajo pa tudi prizori bitke in plesa ter morda kmetijska opravila in upravljanje udomačenih živali. V nekaterih prizorih je prikazano nabiranje medu, najbolj znan je v Cuevas de la Araña (prikazano spodaj). Ljudje so goli od pasu navzgor, ženske pa imajo krila, moški pa včasih krila, gamaše ali hlače neke vrste, včasih pa so vidna tudi pokrivala in maske, kar lahko kaže na rang ali status na način, ki ga je neki raziskovalec primerjal z Indijanci severnoameriških ravnic; zdi se, da imajo figure včasih nameren element karikature.Sandars, 89-96; Nash, 82, 84 on headdresses Nekateri vojni prizori razlikujejo med stranmi glede na fizični videz oziroma obleko in orožje, čeprav je razlaga tega negotova.Nash, 82; Washburn, 207-208 Na eni strani so lahko pomembnejše figure označene z bolj skrbno naslikanimi figurami z »pretirano poudarjenimi mečnimi mišicami in podolgovatimi stegni« ali s hlačami, ki so »našita« na gležnju; običajna »pehota« je prikazana zgolj kot »palčaste figure«.Nash, 83-84; 84 quoted; see also Washburn, 203
Pri skupinskih motivih je veliko bolje razvit občutek za kompozicijo kot v paleolitski umetnosti, živali, ki tečejo, pa so prikazane v konvenciji letečega galopa, ki se je v umetnosti ohranila vse do izuma fotografije. Človeške figure so prikazane tudi z zelo širokimi koraki ali v drži letečega teka z nogami do 180 stopinj narazen. Upodobljeni prizori so pogosto dramatični trenutki; pogosto so prikazani mrtvi in umirajoči moški in živali, včasih pa tudi bitke med ljudmi, ki lahko vključujejo do 44 figur.Beltrán Martínez, 48-50, says up to 35; Nash, 74 (Table 2) has higher figures; see also Washburn, 206-210 Vidimo lahko tudi prizore usmrtitve ljudi s strani lokostrelcev, v enem primeru pa z obešanjem; Zdi se, da ti prizori spopadov izvirajo iz poznejših obdobij slikarstva in iz bolj omejenega območja »okoli sotesk Gasulla in Valltota« v provinci Castellón.Nash, 75, including Table 1, 79-80, 79 quoted.
Lokostrelčev lok ima veliko prednost kot vrhunsko orožje tistega obdobja; nekateri loki so zelo veliki.Sandars, 89-96; Beltrán Martínez, 54-55 Da bi rešili problem, kako prikazati razdaljo med lokostrelcem in njegovim oddaljenim plenom, nekatera najdišča uporabljajo konvencijo prikazovanja sledi ulovljene živali, kar je prefinjena in učinkovita rešitev.Sandars, 93-94 Nekateri prizori s številnimi oboroženimi moškimi predstavljajo plese, v drugih prizorih pa so prikazane tudi ženske, ki plešejo, kar so očitno počele z mirujočimi nogami in samo z gibi rok in zgornjega dela telesa. Znani plesni prizor v jamah El Cogul prikazuje enajst žensk v krilih, ki krožijo okoli golega moškega, prikazanega z erekcijo v falusu.Washburn, 209; Beltrán Martínez, 50-52
V predstavitvi človeškega telesa so risbe glav z določenimi značilnostmi: hruškasta, polkrogla in stožčasta. Zgornja polovica človeškega telesa je prikazana gola. Včasih se nosijo nekakšne hlače; včasih so vidni genitalije in falični prikazi. Orodja, predstavljena v levantinski umetnosti, so običajno puščice, palice, tuli in torbe ter vrvi, morda uporabljene kot laso ali spotikalne vrvi. Ti predmeti so vedno povezani s človeško figuro, razen puščic, ki so lahko videti ležale naokoli, kot da bi zgrešili strele.Beltrán Martínez, 55
Okolje in živalstvo
Pokrajina ni upodobljena, rastlinje pa je zelo malo obravnavano. Zanimiva izjema je upodobitev gob (morda Psilocybe hispanica) v Selva Pascuala.
Živali pa so zelo pogosto predstavljene, zlasti veliki sesalci, ki so primeren plen za lov ali so se udomačili (čeprav morda še niso bili); ptice, ribe (tudi blizu obale) in žuželke so redko prikazane, razen občasnih pajkov in čebel pri nabiranju medu. Nekatere upodobljene živali je mogoče prepoznati kot vrste, ki jih lahko vidimo še danes, relativna pogostost prikazanih živalskih vrst pa je bila uporabljena kot dokaz za datiranje. Nekatere živali so bile interpretirane kot eksotične vrste iz ledene dobe, ki so v Evropi zdaj izumrle, vendar je to sporno. Zdi se, da so bile nekatere živali prebarvane, da bi spremenile svojo vrsto, kar morda odraža spremembe v favni. Glavne prikazane vrste vključujejo: jelene, koze, živali, ki so najpogosteje upodobljene na ilustracijah. merjasca govedo, ki ga je pogosto težko interpretirati; bike pogosto lovijo, druge pa lahko udomačijo. V Selva Pascuala je bik, ki je morda tur. psi, redko upodobljeni, vendar se zdi, da pomagajo v lovskem prizoru v Barranc de la Palla. Živali se pojavljajo posamično ali v skupinah. Nenavadna značilnost upodobitve živali je, da so običajno narisane v profilu, vendar z rogovi in kopiti spredaj.
Slike imajo lahko pomen, povezan z religijo ali vsaj lovsko magijo, čeprav jih je mogoče razumeti tudi kot zgolj praznovanje načina življenja, čeprav vključujejo upodobitve verskih obredov.Beltrán Martínez, 56-58 and Washburn, 202-203, support a religious interpretation; Sandars, 95-96 is more non-committal.
Vojskovanje
Iberska jamska umetnost iz mezolitika prikazuje eksplicitne prizore bitke med skupinami lokostrelcev.Keith F. Otterbein, How War Began (2004), p. 72. Skupina treh lokostrelcev, obkroženih s skupino štirih, je najdena v Cova del Roure, Morella la Vella, Castellón, Valencia. Upodobitev večje bitke (ki pa lahko izvira iz zgodnjega neolitika), v kateri enajst lokostrelcev napade sedemnajst bežečih lokostrelcev, je najdena v Les Dogue, Ares del Maestrat, Castellón, Valencia.Christensen J. 2004. "Warfare in the European Neolithic", Acta Archaeologica 75, 129–156. V Val del Charco del Agua Amarga, Alcañiz, Aragonija, sedem lokostrelcev s perjem na glavah beži pred skupino osmih lokostrelcev, ki bežijo v zasledovanje.S.L. Washburn, Social Life of Early Man (1962), p. 207.
Lokacija
Območje svetovne dediščine vključuje skalno umetnost na območju, ki se razteza od Pirenejev do province Granada in spada na ozemlje avtonomnih skupnosti Katalonija, Aragonija, Kastilija - Manča, Murcia, Valencijska skupnost in Andaluzija. Leta 1985 je bilo razglašeno za Bien de Interés Cultural.
Umetnost je pogosto v skalnih zavetiščih (zaščitenih z naravno pobočjem) in plitvih jamah, v katere lahko sončna svetloba zlahka prodre. Ni jasne preference glede tega, kateri del skalnega zavetja se uporablja za umetnost, lahko je postavljen visoko ali na polovici sten. Najdišča niso bila uporabljena za bivanje in nimajo organskih ostankov ognjišč in odlagališč smeti, ki bi pomagali pri datiranju. Številna najdišča so močno okrašena s figurami, ki so naložene drug na drugega, medtem ko druge navidezno primerne lokacije v bližini sploh nimajo nobenih podob. Najdišča so pogosto v grapah v strmih dolinah, ki bi bile za kmete relativno malo uporabne, morda pa idealne za lov iz zasede in stampediranje živali v slepo ulico.Sandars, 87; Beltrán Martínez, 56
Na splošno je stanje ohranjenosti slabo. Vendar pa so bile na lokalni ravni sprejete različne pobude za zaščito teh območij. Občina Villar del Humo je na primer razglasila kulturni park.
Seznam zaščitenih območij
To je zbirka 727 skalnih zatočišč, jam ali grap (kot jih je navedel UNESCO), ki vsebujejo figurativno predstavitev ali geometrijski vzorec. Območja so razporejena med 16 provincami v že omenjenih 6 regijah, kot sledi: Valencijska skupnost: 301 mest Provinca Alicante: 130 mest