Beludži

Beludži ali Beluči, ) so iranska nomadska pastirska etnična skupina ali narod, ki govori zahodnoiranski beludžijski jezik in izvira iz regije Beludžistan, kjer zaseda dele Pakistana, Irana in Afganistana. V sosednjih regijah, vključno s Srednjo Azijo in Arabskim polotokom, obstajajo tudi beludžijske diasporne skupnosti.

Večina Beludžev živi v Pakistanu. Približno 50 % celotnega prebivalstva Beludžev živi v pakistanski provinci Beludžistan,Blood, Peter, ed. "Baloch". Pakistan: Študija države. Washington: GPO for the Library of Congress, 1995. medtem ko jih je 40 % naseljenih v Sindu, znatno, čeprav manjše število pa jih živi v pakistanskem Pandžabu. Predstavljajo 3,6 % celotnega prebivalstva Pakistana in približno 2 % prebivalstva Irana in Afganistana ter največjo ne arabsko skupnost v Omanu.

Etimologija Natančen izvor besede Beludži ni jasen. Po mnenju beludžijskega zgodovinarja Naseerja Dashtija (2012) ime etnične skupine izvira iz imena Belasčik, ki so živeli v Balasaganu med Kaspijskim jezerom in jezerom Van v današnji Turčiji in Azerbajdžanu in naj bi se v Beludžistan preselil v sasanidskem času. Ostanki prvotnega imena, kot sta Beločuk in Beločiki, naj bi se še vedno uporabljali kot etnična imena v Beludžistanu.

Ne glede na morebitne korenine v antiki bi etnonim Beluč(dž) lahko izhajal iz izraza 'petelinji greben' ali grb, ki se uporablja v srednji perzijščini in se nanaša na Beluče v Medijskem cesarstvu in kajanski dinastiji, ki so bili del vojske Astijaga ali Kaj Kosrova. V antiki so Beluči nosili značilne čelade, okrašene s petelinjim grebenom. Verjetno se nanaša na turban, ki je v jeziku Beludži znan kot Paag. Beludži tradicionalno nosijo različne sloge turbana, ovitega okoli glave.

Ernst Emil Herzfeld meni, da beseda Beluč izhaja iz medijskega izraza *brza -vačiya, ki pomeni 'glasno kričanje'.Iran in the Ancient East: Archaeological Studies Presented in the Lowell Lectures at Boston Hardcover by Ernst Emil Herzfeld – 1988.

Jezik Beludžijščina (, romanizirano: ) je indoevropski jezik, ki spada v indoiransko vejo jezikovne družine, in ga govorijo Beludži. Kot iranski jezik se uvršča v severozahodno skupino, ki se govori predvsem v regiji Beludžistan v Pakistanu, Iranu in Afganistanu. Poleg tega so govorci v Omanu, arabskih državah Perzijskega zaliva, Turkmenistanu, vzhodni Afriki in v diasporah v drugih delih sveta.

Beludžijščina ima številne karakteristične značilnosti, ki jih deli s partskim in medijskim jezikom ter je z njima tesno povezana.

Mnogi Beludžijci so dvojezični ali večjezični in govorijo jezik svojega izvornega naroda, kot so urdujščina, perzijščina in arabščina, kot drugi jezik poleg materne beludžijščine, medtem ko tisti v diaspornih skupnostih pogosto govorijo tri ali več jezikov.

Zgodovina Antika Beludži so bili med vladavino Ahemenidov med uporniškimi Medijci in Parti, ki so podpirali Bardijo proti Dareju I. in se kasneje v bitki pri Gavgameli z Aleksandrom Velikim povezali z Darejem III..

Agha Mir Nasir Kan Ahmadzai, avtor sedemzvezkovne knjige o zgodovini Beludžev in Beludžistana, povezuje Beludže z MedijciAhmadzai Baloch, Mir Naseer Khan (1988). Tārīk̲h̲-i Baloc va Balocistān, Volume 1 (v Urdu). Balocī Ikaiḍamī. str. 36. in jih ima za potomce Medijcev, ljudstva starodavnega Irana. Omenja vsa plemena Beludžev, so potomci Medijcev, ki so prišli v Beludžistan in se tam naselili že v antičnih časih.

V sasanidskem obdobju sta se Anošervan in Ardašir borila proti Beludžom in po začetnem porazu uspela podjarmiti Beludže. Beludži so se razkropili po regijah Makran (današnji Beludžistan v Iranu in Pakistanu) in Kerman, območjih, ki so tvorila jugovzhodno mejo Sasanidskega cesarstva. Občasni upori ali zavrnitve plačila davka so morda bili del njihovih interakcij s sasanidskimi vladarji.Carina،Korn, Jahani،Korn (2003).

Srednjeveško obdobje Po izročilu Beludžov njihovi predniki izvirajo iz Alepa na ozemlju današnje Sirije. Po boju proti abasidskemu kalifu Harunu pod vodstvom Amirja Hamze se je voditelj Haridžitov preselil vzhodno ali jugovzhodno od osrednjega Kaspijske regije. To naj bi bilo proti vzhodu ali jugovzhodu od osrednjega Kaspijskega jezera, zlasti proti Sistanu v Iranu.

Prvotna domovina plemen Beludžev je verjetno vzhodno ali jugovzhodno od osrednjega Kaspijskega območja. Selitev Beludžev proti vzhodu je pričela v poznem sasanidskem obdobju in je trajala več stoletij.

Do 9. stoletja arabski pisci Istahri, Jakut al-Hamavi in Al-Mukadasī omenjajo Beludže kot ločeno etnično skupino, ki živi na območju med Kermanom, Horasanom, Sistanom in Makranom. Ibn Hordadbeh v Kitab al-Masalik wal-Mamalik opisuje geografijo Makrana in omenja Beludže kot močne in številne, ukvarjajo se z živinorejo, njihove hiše so lesene. Al-Mukadasī je dokumentiral, da je bil Pandžgur glavno mesto Makrana in da so ga naseljevali ljudje, imenovani Beludži.

Seldžuška invazija na Kerman v 12. stoletju je spodbudila nadaljnjo izseljevanje Beludžev proti vzhodu , proti območju današnje pakistanske province Beludžistan, čeprav so nekateri ostali. Beludži so še vedno prisotni v vzhodnih delih iranskih provinc Sistan-Beludžistan in Kerman. V 13. in 14. stoletju so se valovi Beludžov premikali v Sindh, v 15. stoletju pa v Pandžab.

Tradicionalno je bil Džalal Kan vladar in ustanovitelj prve beludžijske konfederacije v 12. stoletju. (Morda je isti kot Džalal al-Din Mangburni, zadnji vladar Horezmijskega cesarstva.) Džalal Kan je za seboj pustil štiri sinove – Rind Kana, Lašar Kana, Hot Kana, Koraj Kana in hčer Bibi Džato, ki se je poročila z njegovim nečakom Muradom. Od 12. stoletja so beludžijski poglavarji vladali večjemu delu Beludžistana. Mir Džalal Kan in Mir Čakar sta po ustanovitvi beludžijske konfederacije razširila svojo prevlado zunaj meja Beludžistana, Mir Čakar pa je prevzel nadzor nad Pandžabom in zavzel Multan. Veliko beludžijsko kraljestvo je temeljilo na plemenski konfederaciji, Pandžab in Beludžistan pa sta nekaj časa ostala pod njegovo oblastjo. Rathore, Rizwan Zeb (2019).

Območje, kjer so se naselila plemena Beludžev, je bilo predmet spora med perzijskimi Safavidi in mogulskimi cesarji. Čeprav je Mogulom uspelo vzpostaviti nekaj nadzora nad vzhodnimi deli območja, se je do 17. stoletja plemenski voditelj Brahvajev z imenom Mir Hasan uveljavil kot prvi kan Beludžev. Nasledil ga je leta 1666 Mir Ahmad Kan Kambarani, ki je pod dinastijo Ahmadzai ustanovil kanat Kalat. Kanat je bil v zavezništvu z Moguli in je imel avtonomijo do leta 1839, ko je s podpisom pogodbe z britansko kolonialno vlado izgubil avtonomijo in regija je dejansko postala del britanskega imperija.

Afšaridsko obdobje Po padcu Safavidov je Iran padel pod nadzor Afšaridskega cesarstva, ki mu je vladal Nader Šah. Nader Šah si je prizadeval utrditi in razširiti svoje cesarstvo, kar ga je pripeljalo v stik z Beludži. Mohamed Kan Beludž je postal vojaški poveljnik v Afšaridskem Iranu., Nader pa je imenoval Mohameda Kana Beludža za guvernerja Farsa, Kohgilujeha in Huzestana. Številni Beludži so bili preseljeni v Horasan, da bi zaščitili vzhodno mejo pred vdorom Afganistanacev med vladavino dinastije Afšaridov.

Kalatski kanat Kalatski kanat, ki ga je v 16. stoletju ustanovil Mir Altaz Sani Kan Kambrani, je igral pomembno vlogo v zgodovini Beludžistana. Glavna osebnost pri njegovi ustanovitvi je bil Mir Ahmad Kan, ki je utrdil svojo oblast nad Kalatom. Dinastija se je uveljavila kot plemenska konfederacija plemen Beludž in Brahva ter se pojavila kot politična entiteta, ki je utrdila moč teh plemen pod enim samim vladarjem, znanim kot Kan. Mir Ahmad Khan I. je bil dovolj močan, da je od mogulskega guvernerja v Kandaharju zavzel Quetto, Mastung in Pišin.

Nasir Kan I. Ahmadzai, šesti vladar Kalata, je bil eden najvidnejših in najvplivnejših vladarjev Kalatskega kanata. Imel je ključno vlogo pri utrjevanju moči Beludžistana, združevanju plemen Beludžistan in oblikovanju politične in upravne strukture kanata. Meja Beludžistana se je v času vladavine Nasir kana raztezala čez ozemlje sodobnega Pakistana, Irana in Afganistana. Severna meja je obsegala območja, kot sta Helmand in deli Kandaharja (Baludžistan, Afganistan). Meja se je na vzhodu raztezala do Pandžaba, vključno z Dera Gazi Kanom, na jugu pa do obale Makrana vzdolž Arabskega morja od Karačija do Bandar Abbasa. Kanat je na zahodu vključeval perzijski Beludžistan (današnji Sistan in provinco Baludžistan v Iranu), Kerman in Bandar Abbas.

Na začetku 19. stoletja je Kalatski kanat izgubil velik del svojega ozemlja na račun Kadžarskega Irana, Afganistanskega emirata in britanskega Beludžistana.

Talpursko obdobje desno|sličica|190x190_pik|Beludžijski emir Sindha leta 1808 Talpur je bila Beludžijska dinastija, ki je izvirala iz današnje regije Sindh v Pakistanu.

Talpurji so vladali Sindhu do britanske osvojitve Sindha leta 1843. Talpurski Beludži so bili pomembno pleme Beludžev, ki se je v Sindhu povzpelo na oblast konec 18. stoletja in vzpostavilo svojo vladavino. Njihova vladavina se je končala leta 1843 z bitko pri Mianiju, ki se je zgodila v bližini Hiderabada, kjer so sile Beludžev pod zadnjim talpurskim vladarjem Amirjem Nasirjem Kanom Talpurjem premagale sile Vzhodnoindijske družbe pod vodstvom Charlesa Napierja. sličica|Beludžistan leta 1789, ki je vključeval Kalatski kanat in države pod njegovo oblastjo. sličica|Sardar Ibrahim Khan Sanjrani, Beludžijski Sardar iz Sistana,

Plemena Beludžijev v Sarhadu so se uprla perzijski vladi. Plemena Gamšadzai, Jar Ahmadzai, Ismailzai in Kurdi so se leta 1888 borila proti perzijski vojski Sandžrani Baludži so v začetku in poznem 19. stoletju vladali Seistanu s prestolnico Čakansur.Leta 1897 so zahodne regije Beludžistana prevzeli poglavarji plemena Narui.

Beludžijski nacionalizem se je v svoji sodobni obliki začel leta 1929 v obliki gibanja Anjuman-e-Ittehad-e-Balochan-wa-Balochistan s sedežem v Mastungu, ki so ga vodili Yousaf Aziz Magsi, Abdul Aziz Kurd in drugi. V pakistanski provinci Beludžistan so se upori beludžijskih nacionalistov odvijali v letih 1948–50, 1958–60, 1962–63 in 1973–1977. Leta 2003 pa se je začel prikriti upor. Beludžijsko prebivalstvo v Pakistanu je bilo žrtev hudih kršitev človekovih pravic, vključno z zunajsodnimi uboji, prisilnimi izginotji in mučenjem. Ta dejanja domnevno izvajajo državne varnostne sile in njihovi sodelavci.

Prvi konflikt v Beludžistanu se je začel, ko so se leta 1947 po osamosvojitvi tri kneževine Kalat pridružile Pakistanu.

Med drugim konfliktom v Beludžistanu je voditelj beludžijskih nacionalistov Navab Nauroz Kan vodil oborožen upor proti centralni vladi in zahteval večjo avtonomijo. To je sprožilo velik oborožen spopad, v katerem se je pakistanski vojski uprlo več kot 50.000 beludžijskih borcev.

Tretji konflikt v Beludžistanu se je začel z gverilskim bojevanjem proti pakistanski vojski. Šer Muhammad Bidžrani Mari je med letoma 1963 in 1969 vodil militante v gverilsko vojskovanje z ustvarjanjem lastnih uporniških oporišč. Ta upor se je končal leta 1969, ko so se beludžiški separatisti strinjali s prekinitvijo ognja, podelili splošno amnestijo separatistom in jih osvobodili.

Beludžijske skupnosti

Pakistan sličica|Območja Pakistana, Afganistana in Irana, naseljena z ljudstvom Beludži (rožnata) leta 1980 Približno 50 % od celotnega prebivalstva Beludžijcev živi v pakistanski provinci Beludžistan, 40 % jih je naseljenih v provinci Sindh, znatno, čeprav manjše število pa živi v pakistanskem Pandžabu.

Leta 2008 je bilo ocenjeno, da je v Afganistanu, Iranu in Pakistanu živelo med osem in devet milijonov Beludžev. Razdeljeni so bili med več kot 130 plemen. Nekatere ocene navajajo številko več kot 150 plemen, čeprav se ocene razlikujejo glede na način štetja podplemen. Plemena, znana kot taman, vodi plemenski poglavar, tumandar. Podplemena, znana kot para, vodi mukadam.