Beludžistan ( /bəˈlɒtʃɪstɑːn , bəˌlɒtʃɪˈstɑːn, - stæn/; ,; ,) je provinca v Pakistanu. Beludžistan, ki je v jugozahodnem delu države, je po površini največja provinca Pakistana, a najmanj poseljena. Na severovzhodu meji na pakistanske province Khiber Pakhtunkhva, na vzhodu na Pundžab in na jugovzhodu na Sind; na zahodu si deli mednarodno mejo z Iranom in na severu z Afganistanom; na jugu pa na Arabsko morje. Beludžistan je obsežna planota z neravnim terenom, razdeljena na kotline z dovolj visokimi in razgibanimi gorovji. Ima veliko globokomorsko pristanišče, pristanišče Gvadar, ki leži v Arabskem morju.
Čeprav predstavlja približno 44 % pakistanske površine, je le 5 % obdelovalnih površin, za območje pa je značilno izjemno suho puščavsko podnebje. Kljub temu kmetijstvo in živinoreja predstavljata približno 47 % gospodarstva Beludžistana.
Ime »Beludžistan « pomeni »dežela ljudstva Beludžijcev«. Čeprav je večinoma nerazvita, njeno gospodarstvo temelji predvsem na naravnih virih, zlasti na poljih zemeljskega plina. Poleg Quette je drugo največje mesto province Turbat na jugu, drugo območje velikega gospodarskega pomena pa je pristaniško mesto Gvadar ob Arabskem morju, ki bo v prihodnosti postalo poslovno središče."Baločistan | provinca, Pakistan".
Zgodovina
Zgodnja zgodovina desno|sličica|Zemljevid, ki prikazuje najdišča in obseg civilizacije doline Inda. Mohendžo-Daro in Mehrgarh sta bila med središči civilizacije doline Inda v današnji provinci. Beludžistan je predstavljal najzahodnejše ozemlje civilizacije, ki je bila v stari bronasti dobi ena najbolj razvitih na svetu. Beludžistan zavzema skrajni jugovzhodni del iranske planote, kjer so se v obdobju pred civilizacijo doline Inda nahajala najstarejša znana kmetijska naselja, najstarejše med njimi je bilo Mehrgarh, datirano okoli leta 7000 pr. n. št., znotraj province. Beludžistan je zaznamoval najzahodnejši mejnik civilizacije. Stoletja pred prihodom islama v sedmem stoletju so delu Beludžistana vladali Parataradžasi, indo-skitska dinastija.
Hindujska dinastija Seva je vladala delom Beludžistana, predvsem Kalatu. Pokrajina Sibi, ki je bila leta 1974 izdvojena iz pokrajine Quetta in Kalat, je dobila ime po Rani Sevi, kraljici dinastije Seva.
Regija je prišla pod oblast med vladavino kralja Kaja Kosrova iz iranske dinastije Kajanov. Beludži so pod poveljstvom Aškaša osvojili to ozemlje, katerega Makran je bil del Beludžistana.
Ostanki najzgodnejših prebivalcev Beludžistana so bili Brahviji, dravidsko govoreče ljudstvo. Brahviji so ohranili dravidski jezik skozi več tisočletij.
Čeprav je v kameni in bronasti dobi ter v času Aleksandrovega cesarstva obstajalo avtohtono prebivalstvo, so se Beludži v regijo naselili šele v 14. stoletju našega štetja. Teorija o izvoru Beludžov, največje etnične skupine v regiji, je, da so medijskega porekla.
Prihod islama Leta 654 je Abdulrehman ibn Samrah, guverner Sistana in novo nastalega Rašidunskega kalifata na račun sasanidske Perzije in Bizantinskega cesarstva, poslal islamsko vojsko, da bi zatrla upor v Zarandžu, ki je danes v južnem Afganistanu. Po osvojitvi Zarandža se je kolona vojske pomaknila proti severu in osvojila Kabul in Gazni v gorovju Hindukuš, druga kolona pa se je premaknila skozi okrožje Quetta v severozahodnem Beludžistanu in osvojila območje do starodavnih mest Davar in Kandabil (Bolan). Dokumentirano je, da so večja naselja, ki so spadala v današnjo provinco, leta 654 prišla pod nadzor Rašidunskega kalifata, razen dobro branjenega gorskega mesta kaikan, ki je danes Kalat.
Med Alijevim kalifatom je v regiji Makran v južnem Balučistanu izbruhnil upor. Leta 663, med vladavino omajadskega kalifa Muavije I., je njegova muslimanska oblast izgubila nadzor nad severovzhodnim Balučistanom in Kalatom, ko sta Haris ibn Marah in velik del njegove vojske umrla v bitki proti uporniku v Kalatu.
Predmoderna doba V 15. stoletju je Mir Čakar Rind postal prvi sirdar afganistanskega, iranskega in pakistanskega Beludžistana. Bil je tesen pomočnik timuridskega vladarja Humajuna, nasledil pa ga je Kalatski kanat, ki je bil zvest Mogulskemu cesarstvu. Kasneje si je Nader Šah pridobil zvestobo vladarjev vzhodnega Beludžistana. Kalhoro, eno od sindskih ozemelj Sibi -Kači, je odstopil Kalatskemu kanatu. Tudi Ahmad Šah Durrani, ustanovitelj afganistanskega cesarstva, si je pridobil zvestobo vladarjev tega območja in mnogi Beludži so se pod njim borili v tretji bitki pri Panipatu. Večina območja se je po afganistanski vladavini sčasoma vrnila pod lokalni nadzor Beludžistana.
Kolonialna doba desno|sličica|Zgodovinski oris prelaza Bolan v Beludžistanu v Pakistanu Leta 1876 je severni Beludžistan postal eno od predsedstev in provinc Britanske Indije v kolonialni Indiji. V tem času, od padca Duranijskega cesarstva leta 1823, so bile v Beludžistanu priznane in okrepljene štiri knežje države: Makran, Kharan, Las Bela, and Kalat. Leta 1876 je Robert Sandeman s pogajanji dosegel Kalatski sporazum, ki je kanovska ozemlja, vključno s Kharanom, Makranom in Las Belo, pripeljal pod britansko zaščito, čeprav so ostala neodvisne knežje države. Po koncu druge afganistanske vojne maja 1879 je afganistanski emir z Gandamaško pogodbo odstopil okrožja Quetta, Pišin, Harnaj, Sibi in Thal Čotiali pod britanski nadzor. 1. aprila 1883 so Britanci od kalatskega kan prevzeli nadzor nad prelazom Bolan, jugovzhodno od Quette. Leta 1887 so bila manjša dodatna območja Beludžistana razglašena za britansko ozemlje. Leta 1893 je sir Mortimer Durand z afganistanskim emirjem Abdurjem Rahmanom Khanom dosegel sporazum o obnovi Durandove linije, ki poteka od Čitrala do Beludžistana kot meje med Afganskim emiratom in območji pod britanskim nadzorom. Med britansko kolonialno vladavino sta se v Balučistanu zgodila dva uničujoča potresa: potres v Quetti leta 1935, ki je opustošil Quetto, in potres v Beludžistanu leta 1945 z epicentrom v regiji Makran. V času indijskega gibanja za neodvisnost so bile "v politiki Beludžistana poleg Muslimanske lige v Balučistanu še vedno aktivne tri prokongresne stranke", kot je Anjuman-i-Watan Beludžistan, ki je podpirala združeno Indijo in nasprotovala njeni delitvi.
Po osamosvojitvi sličica|Železniška postaja Quetta V britansko vladajoči kolonialni Indiji je Beludžistan imel provincijskega glavnega komisarja in knežje države (vključno s Kalat, Makran, Las Bela, in Kharan)), ki so postale del Pakistana. Po pakistanskih pripovedih je provincijski Šahi Džirga (veliki svet plemenskih starešin ) in neuradni člani občine Quetta soglasno soglašal s pridružitvijo Pakistanu 29. junija 1947. Vendar so bili iz Šahijske džirge pred glasovanjem izločeni njeni člani države Kalat. Takratni predsednik Beludžistanske muslimanske lige, Kazi Muhamad Isa, je Muhamadu Aliju Džinnahu sporočil, da »Šahi Džirga nikakor ne predstavlja ljudskih želja množic« in da so bili člani države Kalat »izključeni iz glasovanja; glasovali so le predstavniki britanskega dela province, britanski del pa je vključeval najeta območja Quetta, Nasirabad Tehsil, Nuški in agencija Bolan« Po referendumu je 22. junija 1947 je kan Kalata prejel pismo članov Šahi Džirge in sardarjev iz najetih območij Beludžistana, v katerem so zapisali, da so "kot del naroda Beludži tudi del države Kalat" in da bi jih bilo treba, če se pojavi vprašanje priključitve Beludžistana Pakistanu, "šteti za del države Kalat in ne (britanskega) Beludžistana" To je postavilo pod vprašaj, ali je dejansko glasovanje res potekalo. Politolog Salman Rafi Sheikh pri iskanju vzrokov za upor v Beludžistanu pravi, da »priključitev Beludžistana Pakistanu, v nasprotju z uradno predvideno pripovedjo, ni temeljila na soglasju, niti podpora Pakistanu ni bila prevladujoča. Ta manipulacija kaže, da je Beludžistan že pred formalno priključitvijo Pakistanu postal žrtev politične viktimizacije.
Kan Kalat, ki si je sprva prizadeval za neodvisnost,Pervaiz I Cheema; Manuel Riemer (22 August 1990). se je po obdobju pogajanj s Pakistanom končno pridružil Pakistanu 27. marca 1948. Podpis listine o pristopu s strani Ahmada Jar Kana je njegovega brata, princa Abdula Karima, julija 1948 pripeljal do upora proti bratovi odločitvi zaradi družinskega razdora. Princa Aga Abdul Karim Baloch in Muhamad Rahim nista hotela odložiti orožja in sta Došt-e Džalavan vodila v nekonvencionalnih napadih na vojsko do leta 1950. Princ se je brez pomoči drugih ukvarjal s terorističnimi dejavnostmi. Džina in njegovi nasledniki so Jar Kanu dovolili, da je obdržal svoj naziv do razpustitve province leta 1955.
Upor beludžijskih nacionalistov je potekal v letih 1948–1950, 1958–1960, 1962–1969 in 1973–1977, od leta 2003 pa se je začel nov upor beludžijskih skupin, ki si prizadevajo za avtonomijo. Čeprav mnogi Beludži podpirajo zahtevo po avtonomiji, večina ni zainteresirana za odcepitev od Pakistana.
Na tiskovni konferenci 8. junija 2015 v Quetti je minister za notranje zadeve Beludžistana Sarfraz Bugti obtožil indijskega premierja Narendro Modija, da odkrito podpira terorizem. Bugti je indijsko raziskovalno in analitično krilo (RAW) obtožil nedavnih napadov na vojaške baze v Smangliju in Khalidu ter spodkopavanja sporazuma o kitajsko-pakistanskem gospodarskem koridorju (CPEC).
Gvadar, regija v Beludžistanu, je bila več kot stoletje kolonija Omana, od leta 1783 do leta 1958, ko jo je kupil Pakistan. Mnogi ljudje v tej regiji so zato Omanci.
Geografija sličica|Otok Astola Beludžistan se nahaja na jugozahodu Pakistana in pokriva površino . Je največja pakistanska provinca po površini, ki predstavlja 44 % celotnega kopnega Pakistana. Provinca meji na Afganistan na severu in severozahodu, Iran na jugozahodu, Pandžab in Sind ter Khiber Pakhtunkhvo in zvezno upravljana plemenska območja na severovzhodu. Na jugu leži Arabsko morje. Beludžistan se nahaja v jugovzhodnem delu iranske planote. Meji na geopolitične regije Bližnjega vzhoda in jugozahodne Azije, Srednje Azije in Južne Azije. Beludžistan leži ob ustju Hormuške ožine in ponuja najkrajšo pot od morskih pristanišč do Srednje Azije. Zaradi svoje geografske lege je sicer opustošeno regijo skozi vso zapisano zgodovino postavljala v središče tekmovanja za globalne interese.
Glavno mesto Quetta se nahaja na gosto poseljenem delu Sulejmanovega gorovja na severovzhodu province. Leži v rečni dolini blizu gorskega prelaza Bolan, preko katerega je vodila pot od obale do Srednje Azije. Tu je ta pot vstopila v afganistansko regijo Kandahar.
Beludžistan je drugi največji dobavitelj zemeljskega plina v Pakistanu. Potencial obnovljivih virov in človeških virov province ni bil sistematično merjen ali izkoriščen. Lokalni prebivalci so se odločili živeti v mestih in se že tisočletja zanašajo na trajnostne vodne vire.
Podnebje Podnebje zgornjega višavja zaznamujejo zelo mrzle zime in vroča poletja. V nižjem višavju se zime razlikujejo od izjemno mrzlih v severnih okrožjih Ziarat, Quetta, Kalat, Muslim Bagh in Kanozaj, kjer lahko temperature padejo do -20 C, do milejših razmer bližje obali Makran. Zime so na ravnicah mile, temperature nikoli ne padejo pod ledišče. Poletja so vroča in suha, zlasti v sušnih območjih okrožij Čagaj in Karan. Ravnine so poleti tudi zelo vroče, temperature dosežejo 50 C. Rekordno najvišja temperatura, 53 C, je bila v Sibiju zabeležena 26. maja 2010 in je presegla prejšnji rekord, . Druga vroča območja vključujejo Turbat in Dalbandin. Za puščavsko podnebje so značilni vroči in zelo sušni pogoji. Občasno močne nevihte naredijo ta območja zelo negostoljubna.
Vlada in politika Tako kot druge pakistanske province ima tudi Beludžistan parlamentarno obliko vlade. Ceremonijalni vodja province je guverner, ki ga na predlog glavnega ministra Beludžistana imenuje pakistanski predsednik. Glavni minister, glavni izvršni vodja province, je običajno vodja največje politične stranke ali zavezništva strank v provincialni skupščini. sličica|Guvernerjeva hiša Beludžistana, Quetta