Janinski pašaluk

Janinski pašaluk je bil med letoma 1787 in 1822 avtonomni pašaluk znotraj Osmanskega cesarstva, ki je pokrival velika območja današnjih Albanije, Grčije in Severne Makedonije. Pod osmanskim albanskim vladarjem Alijem Pašo je pašaluk pridobil visoko stopnjo avtonomije in mu je celo uspelo ostati de facto neodvisen, čeprav tega Osmansko cesarstvo ni nikoli uradno priznalo. Ali Paševa diplomatska korespondenca s tujimi predstavniki Zahoda, ki je svoje ozemlje pojmoval v vse bolj neodvisnem smislu, pogosto omenja ozemlja pod Alijevim nadzorom kot Albanijo.

Glavno mesto pašaluka je bila Janina, ki je bila skupaj s Tepeleno Alijev sedež. Na vrhuncu moči so Ali Paša in njegova sinova vladali južni in osrednji Albaniji, večini celinske Grčije, vključno z Epirjem, Tesalijo, zahodno Makedonijo, zahodno osrednjo Makedonijo, celinsko Grčijo (brez Atike) in Peloponezom ter delom jugozahodne Severne Makedonije okoli Ohrida in Manastirja. Podložno prebivalstvo Alijevih posesti je bilo precej heterogeno, vključno z Albanci, Aromuni, Bolgari, Grki, Judi, Romi, Srbi in Turki. Grki so bili najštevilčnejša etnična skupina, medtem ko so bili pravoslavni kristjani najštevilčnejša verska skupina, sledili pa so jim muslimani.

Ozadje

Ali Paša je prvič prišel na oblast, ko je bil konec leta 1784 ali v začetku leta 1785 imenovan za mutasarrifa Janine, a je bil kmalu odpuščen in se je na položaj vrnil šele konec leta 1787 ali v začetku leta 1788. Ali je prevzel nadzor nad Delvino in leta 1785 postal vladar sandžaka Delvina, vendar ni imel popolnega nadzora nad sandžakom, saj sta bili regiji Himara (1797) in Gjirokastra (1811) zasedeni kasneje. Poleg tega so regiji Margariti in Paramithia, ki sta spadali v sandžak Delvina, ter Fanari v sandžaku Janina (ki ga je kasneje osvojil Ali), vladali čamski albanski posestniki, kot je bil Hasan Çapari, ki je bil večji del obstoja pašaluka v konfliktu z Ali Pašo.

Leta 1787 je Ali Paša prevzel nadzor nad sandžakom Trikala (Tesalija), ki mu je bil kasneje uradno podeljen za podporo sultanovi vojni proti Avstriji. Kmalu zatem, leta 1787 ali 1788, je prevzel nadzor nad mestom Janina in se razglasil za vladarja sandžaka, ki je ostal njegovo oporišče naslednjih 34 let. To je zaznamovalo začetek pašaluka Janina, saj se je Ali samoimenoval za pašo Janine in naziv paše Trikala prenesel na svojega sina Velija. Na tej točki so pašaluk sestavljali sandžaki Delvina, Trikala in Janina.Mikropoulos, 2008: 334, 337

Tako kot drugi polneodvisni regionalni voditelji, ki so se pojavili v tistem času, kot je Osman Pazvantoğlu, je izkoristil šibko osmansko vlado za širitev svojega ozemlja, dokler ni neposredno ali prek svojih sinov pridobil dejanskega nadzora nad večjim delom Albanije in celinske Grčije. Alijeva lastna percepcija skupinske identitete je izhajala iz starodavne zapuščine albanskega razbojništva skupaj s spremljajočim albanskim psevdoplemstvom. Ali je zasnoval neodvisno državo, ki bi jo skoraj zagotovo nadzorovala ta albanska vojaška in aristokratska elita. Kot paša je Alija podpirala izključno albanska vojaška struktura, v kateri je bilo veliko ljudi, ki so se prej v življenju ukvarjali z razbojniškimi dejavnostmi. Ali paša je uporabljal tudi albanske plemenske vojake za zatiranje grških uporov v Moreji.

Jezik je bil pomemben element Alijeve identitete, pa tudi njegove vlade in regije, ki jo je nadzoroval na splošno. Alijev materni jezik je bil albanščina. Njegova stopnja znanja pisne grščine je vprašljiva, vendar je govoril tudi grško. Izmenjava jezikov med Albanci in Grki je bila v 18. stoletju precej pogosta. Janina je bila na pretežno grško govorečem območju in med osmansko vladavino albanski jezik ni bil uradno priznan. Albanščina je postala popolnoma pisni jezik z lastno pisavo šele od sredine 19. stoletja, medtem ko je bila pisna grščina dobro uveljavljen jezik v Osmanskem cesarstvu. Formalni birokratski jezik cesarstva je bil v pašaluku v celoti nadomeščen z grščino, na Alijevem dvoru pa so diplomatske posle opravljali izključno v grščini, prav tako pa tudi večina formalne korespondence. Ali je grško pisavo uporabljal tudi za pisanje v albanščini in za prečrkovanje turščine v svoji osebni korespondenci. Vendar pa uporaba grščine Alija nikakor ni naredila za Grka, tako kot njegova vloga osmanskega imenovanca nikakor ni naredila za Osmana. Najprej je veljal za Albanca.

Ali je razumel glavno vlogo geografije v skupnostnih skupinah svojega časa. Vztrajal je, da je Janina, ki je v grškem okrožju Epir, albanska. Albanskega prebivalstva, ki je živelo na tem območju, ni imel za priseljence, temveč za avtohtone prebivalce regije. Svoje načrte glede ozemelj pod tujim protektoratom na jonski obali je poskušal upravičiti tudi z vztrajanjem, da so tudi ta del Albanije. Večina prebivalstva, ki mu je vladal Ali Paša, je bila grška.

Zgodovina Vzpon

Ali je izkoristil novo rusko-turško vojno, ki se je začela leta 1787, in v letih 1789 do 1791 k pašaluku priključil regije Konica (v sandžaku Janina) ter Libohovë, Përmet in Tepelenë (iz sandžaka Avlona). V tem obdobju je kupil tudi Arto, s čimer je pašaluku omogočil dostop do obal Jonskega morja prek zaliva Arta. Leta 1789 je bilo aromunsko mesto Moscopole znotraj sandžaka Elbasan izropano in uničeno.Anscom E. Frederick. Albanians and "Mountain Bandits". Princeton papers: interdisciplinary journal of Middle Eastern studies Markus Wiener Publishers, 2002. , p. Voskopoje, jugovzhodna Albanija, splošno znano kot Moschopolis p. 100: "Mesto je bilo med osmanskim vojnami z Rusijo in Avstrijo trikrat oropano, vendar ne s strani tujih plenilcev. Zadnji napad, ki so ga izvedli Ali Pašini možje, je mesto praktično uničil. Del trgovine se je preselil v Gorice (Korče, Albanija) in Arnavud Belgrad, vendar ti mesti nista mogli nadomestiti izgub, ki jih je utrpel Iskopol.""...uničili so ga leta 1788 zamerljivi muslimanski Albanci" Prav tako leta 1789 je Ali prvič napadel polneodvisno Souliote konfederacijo zahodno od sandžaka Janina, potem ko je marca 1789 mobiliziral 2200 Souliotov proti pašaluku in muslimanom v Rumeliji.Vranousis, Sfyroeras, 1997, p. 247: A: Nekaj ​​mesecev pozneje, marca 1789, so poglavarji Souli Giorgis in Demetris Botsaris, Lambros Tzavellas, Nicholas in Christos Zervas, Lambros Koutsonikas, Christos Photomaras in Demos Drakos pisali Sotirisu in izjavili, da so oni in njihovih 2200 mož pripravljeni na boj proti Aliju Paši in "Agarenojem v Rumeliju". Ali, ki je spomladi 1789 nasledil Kurta Pašo v Epirskem pašaluku, je bil obveščen o premikih Souliotov in je takoj organiziral kampanjo proti njim Drugi pohod proti Souliotom se je zgodil leta 1790. Med tema dvema pohodoma je pašaluk zavzel nekaj naselij Parasouli, a je bil na koncu pregnan iz osrednje regije Souli.Pappas, 1982, p. 252

Od leta 1788 je Ali poskušal prevzeti nadzor nad sandžakom Karli-Eli in ga dokončno napadel oktobra 1789. Osmanska vlada se je odzvala tako, da je celoten sandžak Karli-Eli (brez voevodalika Missolonghi) podelila kot osebni has Mihrişah Valide Sultan, materi sultana Selima III., kar je Aliju Paši preprečilo priključitev ozemlja. Sandžak je bil končno zavzet leta 1806, po Mihrişahini smrti leto prej.

Po koncu rusko-turške vojne leta 1792 je Ali prenehal s svojimi širitvami, da bi se izognil posledicam sultana Selima III. Poleg tega so se njegove sile leta 1793 formalno udeležile pohoda na stran Porte proti Skadru. Kljub koncu rusko-turške vojne in širitvi njegovih ozemelj je poraz Pašaluka proti Suliotom povzročil Alijevo obsedenost z zavzetjem Konfederacije. Julija 1792 je začel nov pohod in iz Pašaluka poslal 8000–10.000 Albancev, da bi zavzeli ozemlje, Sulioti pa so zbrali 1300 mož, a so bili ponovno poraženi. Sklenjen je bil mirovni sporazum, v katerem so bili izmenjani ujetniki in talci, vasi Parasuli, zajete v prejšnjih dveh letih, pa so bile vrnjene Suliotom.Pappas, 1982, p. 253: »Ali je julija 1792 takoj ukazal vsesplošni napad na Souli z ... Soulioti so sprejeli pogajanja in predstavili pogoje, ki so vključevali: zamenjavo talcev Souliotov za ujetnike, vzete izmed Alijevih čet, vrnitev vseh vasi Parasouliotov v konfederacijo Souliotov.«

Med konfliktom Janina-Suli so Himarioti podpirali Suliote. V maščevanje je Ali Paša leta 1797 vodil napad na mesto Himara in pobil več kot 6000 civilistov.Antonina Zhelyazkova.Urgent Anthropology. Vol. 2. Albanian Prospects. IMIR, Sofia, 2003. p. 90

Leta 1797 je Francija osvojila Benetke in od njih pridobila nadzor nad Jonskimi otoki in več obalnimi posestmi v Epiru (Parga, Preveza, Vonica, Butrint in Igumenica), s čimer so postali sosedje Pašaluka. Da bi si zagotovil nadaljnji dostop do Jonskega morja, je Ali istega leta sklenil zavezništvo z Napoleonom I. Francoskim, ki je za svojega generalnega konzula v Janini imenoval Francoisa Pouquevilla. Od Francozov je prejemal strelivo in vojaške svetovalce. Napoleon je Aliju nekoč obljubil položaj 'albanskega kralja', vendar je postajalo vse bolj jasno, da se to ne bo zgodilo. Britanski popotnik Henry Holland, ki se je pogovarjal z Alijem Pašo, je pripomnil, da Alija ponudba ni prepričala, ker ni zaupal Francozom. Leta 1798 je Osmansko cesarstvo po invaziji na Egipt začelo vojno s Francijo. Ali Paša se je odzval z zasegom francoskih obalnih ozemelj Butrint in Igumenica (dodanih sandžaku Delvina), Preveza (dodana sandžaku Janina) in Vonica, Parga pa je ostala edina francoska posest v celinski Grčiji. Francoska garnizija v Prevezi je bila uničena v bitki pri Nikopolu, ki ji je sledil pokol. Po zavzetju Preveze je Ali s podkupovanjem njihovih voditeljev zagotovil nevtralnost Souliotov (ki so bili odvisni od francosko nadzorovane Preveze in Parge za oskrbo z živino in strelivom), kar je povzročilo tudi notranji konflikt med klani Souliotov.Pappas, 1982, p. 254 Združena rusko-osmanska sila je med letoma 1799 in 1800 zavzela Jonske otoke, kar je povzročilo ustanovitev Septinsularne republike.

Do leta 1799 je bil pašaluk v rivalstvu s pašalukom Berat na severu, ki je bil tako kot pašaluk Janina v veliki meri neodvisen. Poleg tega je bilo znotraj pašaluka več polneodvisnih regij, ki so ogrožale oblast Ali Paše: regija Delvina na severu sandžaka Delvina; Čamerija na jugu sandžaka Delvina, ki se je raztezala v sandžak Janina in Konfederacija Souliote zahodno od sandžaka Janina. Rusi so hitro poskušali oslabiti vpliv pašaluka v regiji in podprli omenjene regije. Ali Paša se je istega leta odzval z začasno podjarmljenjem begov treh regij (Berat, Delvina in Čamerija). Poleg tega je sosednjo regijo Himara priključil sandžaku Delvina in vzpostavil dobre odnose s Himarioti. Financiral je različna javna dela in cerkve ter zgradil veliko cerkev nasproti gradu Porto Palermo.

Po tem se je jeseni 1799 začel pohod proti Souliotom, vendar je ta domnevno propadel. Junija in julija 1800 je bil izveden še en pohod, v katerem je pašaluk zbral 11.500 mož. Vendar pa je neposreden napad na konfederacijo Souliotov propadel, zaradi česar je Ali oblegal osrednje vasi Souli z ločitvijo ozemelj Souli in Parasouli. Soulioti so se dve leti lahko upirali obleganju s tihotapljenjem zalog iz Parge, Paramitije in Margaritija. Soulioti so zaprosili tudi za pomoč Septinsularno republiko, vendar se je Ali odzval z grožnjo republiki, da bo zasegel Pargo. Pomoč je bila kasneje leta 1803 na skrivaj zagotovljena. Aprila 1802 je francoska korveta v Pargi Souliotom dobavljala hrano, orožje in strelivo, kar je bil izgovor za nov pohod Alija proti Souliotom.Pappas, 1982, p. 256 Drugi klani Souliotov so zapustili Souli in se vključili v red Alija Paše že v letih 1799–1800. Leta 1800 je George Botsaris (dedek Markosa Botsarisa) prejel veliko vsoto in položaj armatolosa Tzoumerke, klan Botsaris pa je zapustil Souli in se naselil v Vourgareliju v Arti. To je bil prvič, da je klan Souliot uradno postal del osmanskega političnega sistema. Odhod klana Botsaris je oslabil Souli, saj so bili pomemben del njegovih sil.