Ana Gligić (rojena Filipović), srbska virologinja, * 6. avgust 1934, Čeralije, Kraljevina Jugoslavija (danes Hrvaška), † 4. januar 2025, Beograd, Srbija.
Bila je specialistka medicinske mikrobiologije in raziskovalka na Medicinski fakulteti v Beogradu, ki je pomembno prispevala k razumevanju virusnih hemoragičnih mrzlic, predvsem tistih, ki jih povzročajo filovirusi. Imela je ključno vlogo pri zamejitvi izbruha črnih koz v Jugoslaviji leta 1972.
Življenje in delo Njeno zgodnje življenje je zaznamovala druga svetovna vojna, med katero je izgubila večino družinskih članov. Po končani gimnaziji v Virovitici je vpisala študij biologije na takratni Fakulteti za naravoslovje in matematiko Univerze v Beogradu, kjer je diplomirala leta 1959.
Po diplomi je postala pripravnica virologinja na Zavodu za varovanje zdravja »Dr. Milan Jovanović Batut«, leta 1961 pa je bil njen oddelek preoblikovan v samostojni Inštitut za imunologijo in virologijo »Torlak«. Po opravljenem specialističnem izpitu iz medicinske mikrobiologije je bila leta 1966 imenovana za vodjo državnega laboratorija za črne koze in virusne hemoragične vročice na inštitutu. Izpopolnjevala se je tudi v laboratorijih v Londonu in Münchnu.
Že naslednje leto po imenovanju za vodjo je bila udeležena pri uspešnem zamejevanju izbruha izjemno kužnega virusa Marburg, ki povzroča virusno mrzlico s skoraj gotovo smrtnostjo. Kot ena prvih je izolirala omenjeni virus, za katerega se je izkazalo, da izvira iz okuženih zelenih zamorskih mačk (Chlorocebus aethiops), ki jih je prejel njen inštitut za izdelavo cepiva proti virusu otroške ohromelosti, in je ušel iz laboratorija.
V naslednjih letih je vodila diagnostično službo za črne koze, ukvarjala pa se je tudi z raziskavami hantavirusov, virusa Zahodnega Nila in rikecij. Njen največji izziv je bil zadnji evropski izbruh črnih koz, ki se je zgodil leta 1972 v Črni Gori in Srbiji. Vodila je ekipo, ki je hitro izolirala in potrdila povzročitelja ter kljub birokratskim oviram in omahovanju oblasti uspela prepričati odgovorne, da po nujnem postopku odredijo množično karanteno, zaprtje mej in cepljenje po vsej Jugoslaviji. Učinkovit odziv je bil takrat deležen pohval mednarodne javnosti.
Leta 1988 je bil pod njenim vodstvom prvič izoliran nov hantavirus iz človeških vzorcev. Prvotno so ga poimenovali virus Beograd. Kasneje je ekipa Tatjane Avšič Županc odkrila zelo podoben sev še v vzorcih iz glodavcev v okolici Dobrave pri Žužemberku, tako da je odtlej znan kot virus Dobrava-Beograd ali samo virus Dobrava.
Skupno je izdala več kot 60 znanstvenih del s področja virologije. Aktivna je ostala tudi po upokojitvi in je med drugim svetovala srbskim zdravstvenim oblastem glede ukrepov ob izbruhu pandemije covida-19 ter pomagala širiti zavedanje o resnosti bolezni.
Opombe
Sklici
Kategorija:Srbski biologi Kategorija:Virologi Kategorija:Diplomiranci Univerze v Beogradu