Železniška proga Trbiž–Videm je italijanska železniška proga, ki povezuje Videm in Trbiž. V italijanščini se imenuje tudi ferrovia Pontebbana po mestu Pontebba, ki je bila v prvih tridesetih letih delovanja v bližini nekdanje meje med Italijo in Avstro-Ogrsko.

Zgodovina V 1850-ih so v Avstrijskem cesarstvu predlagali gradnjo železniške proge iz Bruck an der Mur, ki bi bila na Avstrijski južni železnici () in bi potekala skozi Beljak, Trbiž in Videm, da bi olajšala povezave med Dunajem in Benetkami. V okviru tega načrta je bila zgrajena tudi železniška proga Benetke–Videm, dokončana leta 1860.

Beljak je bil leta 1864 povezan z Južno železnico z železniško progo Innichen–Maribor (Drautalbahn). Načrtovano je bilo, da se ta proga podaljša do Franzensfesta (Fortezza) na Brennerski železnici, načrtovana pa je bila tudi povezava Beljaka z Leobnom in Bruck an der Mur prek načrtovane Rudolfove železnice (Rudolfsbahn). V tem kontekstu so preučevali možnost vzpostavitve povezave med Dunajem in Trstom kot alternativo progi Semmering, ki bi se lahko uporabila tudi za pot med Innsbruckom in pristaniščem Trst. Razvita sta bila dva projekta:

videmska proga (), ki bi prečkala alpsko porečje pri sedlu Camporosso in se nato spustila do Vidma ter se z novo železnico, ki bi potekala skozi Cervignano, povezala z Monfalconejem; proga Predil (), ki bi prečkala porečje pri prelazu Predil in bi se pri Gorici povezala z železnico Videm–Trst.

S prehodom pokrajin Benečija in Videm k Italiji po tretji vojni za neodvisnost je bil projekt videmske proge začasno opuščen v korist proge Predil. Odsek OdprtVidem/Udine–Humin/Gemona del Friuli15. november 1875Humin/Gemona del Friuli–Pušja vas/Venzone|Carnia18. december 1876Carnia–Na Bili/Resiutta7. maj 1877Na Bili/Resiutta–Kluže/Chiusaforte12. september 1878Kluže/Chiusaforte–Tablja/Pontebba25. julij 1879Tablja/Pontebba–Trbiž/Tarvisio11. oktober 1879

Gradnja Na pobudo Društva za železnice Alta Italia (SFAI), ki je imelo iste delničarje kot Južna železnica (ki je upravljala avstrijski del železnice Videm–Trst), sta se Italija in Avstro-Ogrska dogovorili o gradnji železniške proge med Videmom in Trbižem. Ta železnica bi sledila Videmski trasi in prečkala Humin/Gemona del Friuli in Tabljo/Pontebbo, v bližini katere bi bil mejni prehod.

Gradnja italijanskega odseka proge je bila zaupana SFAI, avstrijskega odseka pa k.k.p. Kronprinz Rudolf Bahn (KRB), ki je že upravljala Rudolfovo železnico.

Celotna proga je bila odprta 30. oktobra 1879. Med letoma 1875 in 1879 je bilo zaporedno odprtih več odsekov. Odsek med Vidmom in Huminom je bil odprt 15. novembra 1875, postaja Carnia pa je bila dosežena 18. decembra naslednjega leta. Nato je bila na vrsti Na Bili/Resiutta, ki je bila dosežena 17. maja 1877, in Kluže/Chiusaforte, ki je bil dosežen 14. marca 1878. Odsek Chiusaforte–Pontebba je bil odprt 25. julija 1879, medtem ko je bil 24,7 km dolg avstrijski odsek odprt 11. oktobra istega leta.

Prva leta obratovanja Leta 1884 je Avstro-Ogrska nacionalizirala proge KRB, tako da je upravljanje avstrijskega dela železnice prešlo na Cesarske kraljeve avstrijske državne železnice (Kaiserlich-königliche österreichische Staatsbahnen, KkStb).

Naslednje leto je po Železniški konvenciji iz leta 1885Law of 27 April 1885, no. 3048 3048 "for the operation of the Mediterranean, Adriatic and Sicilian networks and for the operation of complementary railways". italijanski odsek postal del Rete Adriatica (Jadranskega omrežja), ki ga je upravljala Società Italiana per le Strade Ferrate Meridionali. Leta 1905 je upravljanje proge prevzela družba Ferrovie dello Stato.

Po prvi svetovni vojni Leta 1919 je senžermenska mirovna pogodba določila mejo med Italijo in Avstrijo onkraj alpskega povodja, blizu Trbiža. Lokalna postaja, ki se je sprva imenovala Tarvisio Sobborghi in nato Tarvisio Centrale, je postala mejna postaja, nadzor nad odsekom Pontafel ()–Tarbiž pa je prešel na družbo Ferrovie dello Stato.

Od januarja 1944 so bile vse neposredne železniške proge med Italijo in Nemčijo bombardirane, razen železnice Trbiž–Videm, saj je bilo nekatere ključne mostove (Dogna in Muro) na njej težko ciljati. Od 8. septembra 1944 je bila mejna postaja ukinjena in proga je postala edina povezava med Italijo in Nemčijo, ki so jo uporabljali vsi vlaki, ki so prevažali zapornike v uničevalna taborišča, ter oskrbovalni vlaki.

Po drugi svetovni vojni V 1960-ih je bila na progi izvedena nadgradnja; zlasti so bile na postajah Tarvisio Centrale in Pontebba zgrajene nove potniške stavbe, v slednji pa so podvojili zmogljivost tovornih objektov. Nova dela so bila odprta novembra 1969.

V zadnji četrtini 20. stoletja je bila celotna proga obnovljena, stara enotirna in vijugasta proga pa je bila nadomeščena z dvotirno progo z boljšimi krivinami. Nova proga je bila odprta po fazah od leta 1985 do 2000. Večina nove proge severno od Carnie, odprte leta 2000, poteka skozi dolge predore.

Značilnosti Železniško infrastrukturo upravlja Rete Ferroviaria Italiana, ki jo uvršča med svoje glavne proge. Ta pomen je posledica vloge povezave med Italijo in Avstrijo, saj se navezuje na Rudolfovo železnico v Trbižu (Tarvisio Boscoverde) in omogoča povezave z Beljakom, Celovcem, Dunajem in Linzom.

Proga je od zanke pri prehodu Vat (Posto di Movimento Vat, PM Vat) do Trbiža (Tarvisio Boscoverde) dvotirna, medtem ko je na kratkem začetnem odseku enotirna. Elektrifikacija je na 3000 voltov enosmernega toka. Tirna širina je 1435 mm standardne tirne širine.

Od leta 2000 je bila bistveno obnovljena z odprtjem novega odseka od Carnije do Trbiža, večinoma v predoru. Kasneje so razstavili staro enotirno in vijugasto progo ter vse njene postaje. Edini ohranjeni del stare proge je na postaji Pontebba.

Odsek PM Vat–Tarvisio Boscoverde je opremljen s Sistema di Comando e Controllo (»sistem vodenja in nadzora«, italijanska oblika centraliziranega nadzora prometa), zato promet ureja vodja operativnega centra v Venezia Mestre. Odsek P.M. Vat–Udine prav tako ureja vodja operativnega centra v Venezia Mestre.

Proga se na obeh koncih povezuje z drugimi progami (Trbiž in Videm), proga do Sacile pa se odcepi v Humin/Gemoni del Friuli.

Potek

Od Vidma do Carnije proga v bistvu sledi isti trasi, ki je obstajala pred letom 1995, medtem ko je bila od Carnije do Trbiža popolnoma obnovljena in se ujema s staro progo le na postaji Pontebba.

Na prvem od teh odsekov je bila leta 1985 zgrajena deviacija na območju Taržizem/Tricesima, zaradi česar je bila postaja Tricesimo opuščena v korist najbližje postaje Tricesimo-San Pelagio. Podvojitev tira na severnem delu te deviacije je med drugim vključevala rušenje nadvoza električne tramvajske proge Videm–Tarcento. Leta 1992 je bila zgrajena deviacija med Huminom in Carnio, ki je nadomestil postaji Gemona-Ospedaletto (že zaprta leta 1962) in Venzone, ki ju je nadomestila nova postaja Pušja vas/Venzone.

Iz Carnije železnica poteka po kratkem ravnem viaduktu, nato pa vstopi v predor Campiolo-Palis, na izhodu katerega sledi zelo kratek viadukt in drugi predor, ki se nahaja pod goro Zuc dal Bor in se konča v bližini Tablje/Pontebbe.

Na tovornem dvorišču Tablja/Pontebba so ostanki stavb velike carinarnice, ki so bile uporabljene do uveljavitve enotnega evropskega trga leta 1993. Sistem tirov se je zmanjšal na štiri tire, od katerih so tri rezervirane za potniški promet.

Iz Tablje/Pontebbe proga vstopi v drug predor in se izstopi na postajališču Bagni Santa Caterina, ki je bilo opuščeno leta 2003. Železnica vstopi v predor do postaje Ukve/Ugovizza - Ovčja vas/Valbruna, ki nadomešča nekdanji postaji Ukve/Ugovizza in Ovčja vas/Valbruna, vendar je daleč od obeh vasi. Trasa predora med Tabljo/Pontebbo in Ugovizza-Valbruno sledi nekakšni črki M, ki se na odprto izkaže le na sredini črke M, v bližini Bagni S. Caterina.

Po postaji Ugovizza - Valbruna proga ponovno vstopi v predor, obide mesti Žabnice/Camporosso in Trbiž ter se konča na novi postaji Tarvisio Boscoverde. Ta postaja deluje od leta 2000 in je nadomestila nekdanjo postajo Tarvisio Centrale, s katero leži vzporedno, približno 500 metrov stran. Prvotna postaja Trbiž, ki je bila na boljšem položaju za oskrbo mesta, ni bila obnovljena, saj železnica poteka na območju Trbiža skozi predor. Po postaji Tarvisio Boscoverde se proga na avstrijski meji poveže z Rudolfovo železnico, ki nadaljuje do Beljaka.

Stara proga pa je sledila toku reke Fella (Bela). Opremljena je bila s številnimi viadukti in mostovi velikega slikovitega pomena ter je potekala skozi vsa mesta ob reki. Zamenjali so jo, ker je bila nagnjena k zemeljskim plazovom in poplavam ter ker zaradi enotirnosti ni bila več primerna za tovorni promet, ki se je razvijal.

Med postajo Videm/Udine in zanko za prehod Vat je ostal le še en, približno dva kilometra dolg enotirni odsek; od slednje se proti jugu odcepi videmska železniška proga, ki omogoča prehod tovornih vlakov do Cervignana in Gorice brez vstopa na postajo Videm.

Promet Tovorni Tovorni promet je intenziven; zlasti vlaki iz Avstrije nadaljujejo pot proti pristaniščema Trst ali Benetke.

Potniški Regionalna storitev sestavljajo nekatere linije Trenitalia med Trbižem, Boscoverdejem in Vidmom, ter dva para linij na čezmejni progi Videm–Beljak, ki jih izvajata Società Ferrovie Udine-Cividale, ki dobavlja lokomotive, in ÖBB, ki dobavlja vagone, kot del storitve Micotra.

Obstajajo tudi različne mednarodne povezave, ki jih ÖBB upravlja z lastnim voznim parkom, medtem ko vozniško in vlečno osebje na italijanskem ozemlju zagotavlja Trenord za vlake EC/EN in Trenitalia za vlake EN 234/235:

dva para vlakov Eurocity, ki obratujeta z garniturami Railjet (131-130 in 133-132) med Benetkami in Dunajem, ki ne prevažata potniškega prometa znotraj italijanskega ozemlja, temveč le v/iz Avstrije; en par linij EuroNight (236/237) med Benetkami in Dunajem; en par linij Euronight med Livornom/Firencami in Dunajem, s podaljšanjem do Münchna; en par linij Euronight (234/235) med Rimom/Milanom in Dunajem.

Poleg tega ÖBB vzdržujejo tudi avtobusno linijo Intercitybus, ki povezuje postajo Venezia Mestre in Videm s Celovcem in Beljakom. Linija do Beljaka je povezana z vlaki do Salzburga in Dunaja.

Prej je bilo število mednarodnih povezav večje: Eurocity Allegro Johann Strauss, ki je povezoval Venezia Santa Lucio z Dunajsko južno železnico in je bil zadnja dnevna povezava med Italijo in Avstrijo z uporabo Pontebbane, je bil leta 2009 ukinjen. Da bi ponovno vzpostavili dnevno linijo med Furlanijo - Julijsko krajino in Koroško, sta lokalni upravi leta 2012 aktivirali poskusno linijo med Vidmom in Beljakom, imenovano Miglioramento dei collegamenti transfrontalieri di trasporto pubblico (Micotra, 'izboljšanje čezmejnih povezav javnega prevoza'). Nato je ÖBB s spremembo voznega reda 15. decembra 2013 ponovno vzpostavil dve liniji EuroCity na progi Benetke–Dunaj. Drugi par linij EuroCity med Benetkami in Dunajem je bil ponovno uveden s spremembo voznega reda 10. decembra 2017.

Stara železniška proga thumb|Novo zgrajena kolesarska steza na stari progi pri nekdanjem postajališču Trbiž

Po odprtju nove železniške proge je bila stara železniška proga v Kanalski dolini in Val di Fiori ob reki Beli/Fella ukinjena. Odseki stare železniške proge se postopoma preurejajo v kolesarske steze. Vendar pa je bila kolesarska steza med mejnim prehodom Vrata - Megvarje/Thörl-Maglern in nekdanjo glavno železniško postajo Trbiž zaradi prenove predorov zgrajena nekoliko severneje in delno uporablja obstoječe ceste.Ciclovia Alpe Adria (italienisch, abgerufen am 19. Juli 2009)

Opombe

Sklici

Viri

Atlante ferroviario d'Italia e Slovenia [Railway atlas of Italy and Slovenia] (in Italian). Cologne: Schweers + Wall. 2010. ISBN 978-3-89494-129-1.

Zunanje povezave

Kategorija:Železniške proge v Italiji Kategorija:Zgradbe in objekti, zgrajeni leta 1875