Sanstefanski mirovni sporazum (rusko: Сан-Стефанский мир, latinizirano: Sanstefanskij mir ali Сан-Стефанский мирный договор, latinizirano: San-Stefanskij mirnij dogovor, turško: Ayastefanos Muahedesi or Ayastefanos Antlaşması) je bil dvostranski sporazum med Ruskim in Osmanskim cesarstvom ob koncu rusko-turške vojne 1877–1878. Sporazum sta v San Stefanu, takrat vasi zahodno od Konstantinopla, današnjega Istanbula, 3. marca [19. februarja] 1878 podpisala grof Nikolaj Pavlovič Ignatjev in Aleksander Ivanovič Nelidov v imenu Ruskega cesarstva ter zunanji minister Safet Paša in veleposlanik v Nemčiji Saadullah Paša v imenu Osmanskega cesarstva. Za rusko stran je bil sporazum zgolj začasni osnutek, ki bi ji omogočil končno rešitev nesporazumov z drugimi velikimi silami.
Sporazum je predvideval ustanovitev avtonomne kneževine Bolgarije po skoraj 500 letih osmanske vladavine na bolgarskem ozemlju. Bolgari praznujejo dan podpisa sporazuma 3. marec (19. februar) kot dan osvoboditve. Ustanovitev razširjene Bolgarije, ki jo je predvideval sporazum, je vznemirila sosednje države, pa tudi Francijo in Združeno kraljestvo. Posledično širitev ni bila nikoli izvedena. Sanstefanski sporazum je nadomestil Berlinski sporazum, poimenovan po tamkajšnjem kongresu, ki je potekal tri mesece pozneje.
Posledice Bolgarija right|thumb|300px|Meje Bolgarije po preliminarnem Sanstefanskem sporazumu in Berlinskem sporazumu thumb|300px|Bolgarija po Konstantinopelski konferenci leta 1876 thumb|300px| Bolgarija po Sanstefanskem sporazumu leta 1878
Sporazum je ustanovil avtonomno samoupravno Kneževino Bolgarijo s krščansko vlado in pravico do lastne vojske. Kneževina je bila de iure še vedno podrejena Osmanskemu cesarstvu, vendar je de facto delovala kot neodvisna država. Njeno ozemlje je vključevalo ravnino med Donavo in Balkanskim gorovjem (Stara planina), območje Sofije, Pirota in Vranja v dolini Morave, severno Trakijo, dele vzhodne Trakije in skoraj vso Makedonijo (6. člen).
Bolgarija bi tako imela neposreden dostop do Sredozemlja, kar je pomenilo, da bi ruske ladje lahko sčasoma uporabljale bolgarska sredozemska pristanišča kot pomorske baze, česar druge velike sile niso želele.
Krmilo države naj bi prevzel knez, ki bi ga izvolilo ljudstvo. Odobrilo bi ga Osmansko cesarstvo in priznale velike sile (7. člen). Svet bolgarskih plemičev naj bi pripravil osnutek ustave (tudi 7. člen), čemur je sledila Trnovska ustava. Osmanska vojska naj bi se umaknila iz Bolgarije, ruske čete pa naj bi tam ostale še dve leti (8. člen).
Sanstefanski sporazum je preoblikovala bolgarski nacionalizem in ga iz neenotnega gibanja spremenil v enotnega.
Črna gora, Srbija in Romunija Črna gora je v skladu s sporazumom več kot podvojila svoje ozemlje in pridobila prej osmanska območja, vključno z mesti Nikšić, Podgorica in Bar (1. člen). Osmansko cesarstvo je priznalo njeno neodvisnost (2. člen).
Srbija je v Moravski Srbiji pridobila mesti Niš in Leskovac ter postala neodvisna (3. člen).
Osmansko cesarstvo je priznalo neodvisnost Romunije (5. člen). Romunija je od Rusije dobila severno Dobrudžo, ki jo je sama pred tem dobila od Osmanskega cesarstva, in v prisilni zamenjavi odstopila južno Besarabijo.
Rusija in Osmansko cesarstvo right|250px|thumb|Sanstefanskio sporazum je bil podpisan v hiši družine Simenoğlu in Yeşilköyu right|250px|thumb|Podpisovanje sporazuma (leserez)
Visoka porta je Rusiji v zameno za vojno odškodnino odstopila armenska in gruzijska ozemlja na Kavkazu, vključno z Ardahanom, Artvinom, Batumijem, Karsom, Oltijem, Bejazitom in Alaškertom. Odstopilo je tudi severno Dobrudžo, ki jo je Rusija izročila Romuniji v zameno za Južno Besarabijo (19. člen).
21. člen je prebivalstvu, ki je živelo na območjih, ki jih je osvojila Rusija, dovoljeval prodajo premoženja in selitev v Turčijo. Berlinski sporazum je vseboval podobno določbo. Mnogi Adžari so v tem času zapustili Adžarijo.
Druge regije Bosanski vilajet (Bosna in Hercegovina) naj bi postal avtonomna pokrajina (14. člen). Kreta, Epir in Tesalija naj bi dobili omejeno obliko lokalne samouprave (15. člen). Osmansko cesarstvo je obljubilo jamstvo za svoje prej dane obljube, da bodo v Armeniji izvedli reforme, ki bodo Armence zaščitile pred zlorabami (16. člen). Ožini Bospor in Dardanele sta bili razglašeni za odprti za vse nevtralne ladje v vojni in miru (24. člen).
Čerkezi z novo osvobojenih balkanskih ozemelj, ki so se tja naselili leta 1864 po čerkeškem genocidu in so med vojno zagrešili več grozodejstev nad krščanskim prebivalstvom regije, naj bi bili izgnani. Čerkeška manjšina v Dobrudži je izginila.
Odzivi thumb|350px|Zemljevid Balkana po podpisu Sanstefanskega sporazuma in Berlinskem kongresu leta 1878
Velike sile, zlasti britanski premier Benjamin Disraeli, niso bile zadovoljne s širitvijo ruske moči, Srbija pa se je bala, da bi ustanovitev Velike Bolgarije škodovala njenim interesom na nekdanjih in preostalih osmanskih ozemljih. Ti razlogi so velike sile spodbudili, da so na Berlinskem kongresu dosegle revizijo sporazuma in ga nadomestile z Berlinskim sporazumom.
Romunija, ki je pomembno prispevala k ruski zmagi v vojni, je bila nad pogodbo izjemno razočarana. Romunska javnost je nekatere določbe sporazuma dojemala kot kršitev rusko-romunskih predvojnih sporazumov, ki so zagotavljale celovitost romunskega ozemlja.
Avstro-Ogrska je bila razočarana, ker ni uspela razširiti svojega vpliva v Bosni in Hercegovini.
Albanci, ki so živeli v provincah pod osmansko oblastjo, so sporazumu nasprotovali, saj so izgubili znaten del svojega ozemlja v korist Srbije, Bolgarije in Črne gore, in spoznali, da se bodo morali nacionalno organizirati, da bi pritegnili pomoč tujih sil, ki so želele nevtralizirati ruski vpliv v regiji. Posledica sporazuma je bila ustanobitev Prizrenske lige.Gawrych, George. The Crescent and the Eagle. London: I.B. Tauris, 2006, str. 44–49
Sklici
Kategorija:Sporazumi Kategorija:Leto 1878 Kategorija:Ruski imperij Kategorija:Osmansko cesarstvo