Smederevski sandžak (srbsko: Смедеревски санџак/Smederevski sandžak, turško: Semendire Sancağı), v zgodovinopisju znan tudi kot Beograjski pašaluk (srbsko: Београдски пашалук/Beogradski pašaluk, turško: Belgrad paşalığı), je bila osmanska upravna enota (sandžak) s središčem v Smederevu, ki je obstajala od 15. do začetka 19. stoletja. Sandžak je obsegal ozemlje današnje osrednje Srbije.

Uprava Pripadnost Sandžak je med letoma 1459 in 1541, nato med letoma 1716 in 1717, ponovno med letoma 1739 in 1817, uradno do leta 1830, spadal v Rumelski ejalet. Od leta 1541 in 1686 je spadal v Budimski ejalet in od leta 1686 do 1688 in ponovno od leta 1690 do 1716 v Temišvarski ejalet.

Meje Med guvernerstvom Hadži Mustafe Paše (1793–1801) se je sandžak razširil proti vzhodu in vključeval območje Kladova, ki je bilo do takrat del Vidinskega sandžaka.

15.–17. stoletje Smederevski sandžak je bil ustanovljen po padcu Srbske despotije leta 1459. Njegovo upravno središče je bilo Smederevo z mogočno Smederevsko trdnjavo. Osmanski viri omenjajo selitev pastirskih "Vlahov" v Smederevski sandžak in dele Kruševskega in Vidinskega sandžaka. Leta 1476 je bilo v sandžaku 7600 vlaških in 15.000 kmečkih gospodinjstev.

V sedemdesetih letih 15. stoletja so bila zaradi bojev z Madžari obširna območja v severni Srbiji zapuščena. Osmani so začeli ta območja kolonizirati z Vlahi kot vojaškim elementom. V kolonizacijo je bilo vključeno celotno ozemlje Smederevskega sandžaka in večina Kruševskega in Vidinskega sandžaka. Vlahi so na to območje prihajali iz Bosne, Hercegovine, Črne gore in iz pokrajine Stari Vlah (turško: İstari Eflak) v jugozahodni Srbiji.Vjeran Kursar; (2013) Being an Ottoman Vlach: On Vlach Identity (Ies), Role and Status in Western Parts of the Ottoman Balkans (15th-18th Centuries) str. 130; Journal of the Center for Ottoman Studies - Ankara University, 24, 34; 115-161 Nikolay Antov; (2013) The Ottoman State and Semi-Nomadic Groups Along The Ottoman Danubian Serhad (Frontier Zone) In The Late 15 th and The First Half of The 16 th Centuries: Challenges and Policies p. 224; Hungarian Studies, Budapest,

Po osmanski osvojitvi Beograda leta 1521 je bil upravni sedež sandžaka preseljen v Beograd, ime sandžaka pa je ostalo nespremenjeno. V obdobju, ko je potekala bitka pri Mohaču (1526), je bil smederevski sandžakbeg Kučuk Bali-beg. Med osmanskimi pohodi proti Ogrski v 16. stoletju se je število prebivalcev v sandžaku zmanjšalo zaradi selitev na osvojeno ogrsko ozemlje. Po podatkih v davčnih registrih iz let 1476 in 1516 je bilo zapuščenih približno 17 % vasi. Osmani so zapuščena zemljišča naselili s prebivalstvom iz sosednjih okrožij, večinoma polnomadskih Vlahov iz Bosne, Hercegovine, Črne gore in Starega Vlaha v Srbiji. Vlahi so leta 1516 predstavljali 15 % prebivalstva Smedereva.Nikolay Antov ( 2013). The Ottoman State and Semi-Nomadic Groups Along The Ottoman Danubian Serhad (Frontier Zone) In The Late 15 th and The First Half of The 16 th Centuries: Challenges and Policies http://real.mtak.hu/38980/1/hstud.27.2013.2.2.pdf #page=224,226Noel Malcolm; (1995), Povijest Bosne - kratki pregled str. 105; Erasmus Gilda, Novi Liber, Zagreb, Dani-Sarajevo, Benedikt Kuripešić je v 16. stoletju zapisal, da so se (pravoslavni) Srbi, "ki se imenujejo Vlahi", preselili iz Smedereva in Beograda v Bosno in skupaj z (muslimanskimi) Turki in (katoliškimi) starimi Bošnjaki postali eno od treh ljudstev, naseljenih v Bosni.Noel Malcolm; (1995). Povijest Bosne - kratki pregledstr. 97; Erasmus Gilda, Novi Liber, Zagreb, Dani-Sarajevo,

Med veliko turško vojno (1683–1699) so habsburške sile leta 1688 zavzele Beograd in velik del Smederevskega sandžaka in ustvarile Srbijo pod habsburško okupacijo. Osmani so že leta 1690 ponovno zavzeli Beograd in preostali del Smederevskega sandžaka.

18. stoletje Leta 1717 je sandžak ponovno zasedla Avstrija in ga uradno pridobila s Požarevskim mirom leta 1718. Smederevski sandžak je ostal pod avstrijsko oblastjo 20 let kot Kraljevina Srbija, dokler ga ni po avstrijsko-turški vojni (1737–1739) z Beograjskem miru ponovno dobilo Osmansko cesarstvo. Beograd, ki je bil pod avstrijsko oblastjo središče regije, je pod Osmani postal zanemarjen, medtem ko je Smederevo (turško: Semendire) ponovno pridobilo svojo nekdanjo vlogo upravnega središča. Beograd je sčasoma postal sedež paše z nazivom vezir.

Leta 1788 so med uporom v obmejni Kočevi krajini vzhodno Šumadijo zasedli srbski prostovoljci in hajduki. Od leta 1788 do 1791 je bil Beograd po uporu ponovno pod avstrijsko oblastjo. Leta 1791 so ga morali v skladu s Sistovskim sporazumom vrniti Osmanskemu cesarstvu.

1. marca 1793 je bila beograjska zakladnica priključena priključena novi reformirani zakladnici. Sredi leta 1793 je bilo odločeno, da bo beograjsko zakladnico upravljal muhasil, kar je bilo zaupano novemu beograjskemu muhafizu Hadži Mustafa Paši, ki je s tem dobil vso oblast v provinci.

Leta 1793 in 1796 je sultan Selim III. objavil več fermanov, ki so Srbom dali več pravic. Med drugim naj bi davke pobirali obor-knezi (vojvode). Srbom je bila podeljena svoboda trgovanja in veroizpovedi in zavladal je mir. Selim III. je odredil tudi to, da morajo nekateri nepriljubljeni janičarji zapustiti Beograjski pašaluk, saj je v njih videl grožnjo osrednji oblasti Hadži Mustafa Paše. Mnogo teh janičarjev je bilo v službi Osmana Pazvantoğluja, odpadniškega nasprotnika sultana Selima III. iz Vidinskega sandžaka ali pa so se k njemu zatekli. Osman Pazvantoğlu se je bal razpustitve janičarskega poveljstva v Smederevskem sandžaku in je brez dovoljenja sultana Selima III. sprožil vrsto napadov na Srbe, kar je v regiji povzročilo veliko nestabilnost in strah. Pazvantoğluja so Srbi leta 1793 premagali v bitki pri Kolarjih.

Poleti 1797 je sultan imenoval Mustafa Pašo za beglerbega Rumelijskega ejaleta. Mustafa Paša je odšel iz Srbije v Plovdiv, da bi se boril proti Pazvantoğlujevim vidinskim upornikom. Med njegovo odsotnostjo so Pazvantoğlujeve sile zavzele Požarevac in oblegale beograjsko trdnjavo. Konec novembra 1797 so obor-knezi Aleksa Nenadović, Ilija Birčanin in Nikola Grbović iz Valjeva pripeljali svoje vojske v Beograd in prisilili oblegajoče janičarske sile k umiku v Smederevo. 1799 se je janičarski korpus vrnil, saj ga je sultanov odlok pomilostil. Janičarji so takoj ukinil srbsko avtonomijo, drastično zvišali davke ter v Srbiji uvedli vojno stanje.

thumb|300px|Smederevski sandžak in prva srbska vstaja (1804–1815)

15. decembra 1801 je Kučuk Alija umoril priljubljenega beograjskega vezirja Hadži Mustafa Pašo, zaupanja vrednega zaveznika Selima III. Alija je bil eden od štirih vodilnih dahij, janičarskih poveljnikov, ki so nasprotovali sultanovim reformam. Po vezirjevi smrti so v Smederevskem sandžaku neodvisno od osmanske vlade vladali ti odpadniški janičarji. V pokolu knezov januarja in februarja 1804 so odpadniški janičarji umorili več kot sto okrožnih načelnikov. Vse to je sprožilo prvo srbsko vstajo (1804–1813), prvo fazo srbskefa osamosvajanja. Ko je Beograjski pašaluk po vstaji spet prišel pod osmansko oblast, so se dogajala različna nasilna povračilna dejanja in zaplembe premoženja zasebnikov. V teh dejanjih so sodelovali zlasti islamizirani Srbi in Albanci. Po zatrtju prve srbske vstaje leta 1813 in Hadži Prodanovem uporu leta 1814 je v drugi srbski vstaji pod vodstvom vojvode Miloša Obrenovića Srbom leta 1817 uspelo ustanoviti delno neodvisno Kneževino Srbijo, ki jo je s fermanom leta 1830 potrdil sultan Mahmud II. Leta 1878 je kneževina s Sanstefanskim mirom pridobila neodvisnost in se leta 1882 razvila v Kraljevino Srbijo. Ustanovitev kraljevine je pomenila konec obdobja sandžaka.

Demografija Prebivalstvo Smederevskega sandžaka so sestavljali kristjani, imenovani raja, in muslimani. Slednji so bili razdeljeni v dve kategoriji – erlije in spahije. Erlije so bili južnoslovanski muslimani, po poreklu lokalni spreobrnjenci, Bošnjaki, Albanci in muslimani drugega porekla. V drugo kategorijo so spadali spahije, ki so igrali ključno vlogo v osmanskem sistemu timarjev. Muslimansko prebivalstvo sandžaka so tvorili večinoma vaščani, pa tudi fevdalci, vojaki in uradniki. Nekateri so pripadali najvišjemu družbenemu sloju in službovali v sandžaški upravi.

Delež muslimanov se je znatno zmanjšal konec 17. stoletja in v prvi polovici 18. stoletja po velikem prilivu Srbov (kristjanov) z oddaljenih ozemelj, večinoma iz dinarskih območij.

Gospodarstvo Smederevski sandžak je bil eden od šestih osmanskih sandžakov z najbolj razvitim ladjedelništvom. Drugi so bili Vidinski, Nikopolski, Požeški, Zvorniški in Mohaški sandžak.

Guvernerji Ali Beg Mihaloğlu (1462–1507) Hadım Sinan Paša (1507–1513) Jahjapašazade Bali Beg (1513–1518) Jahjapašazade Bali Beg (15. september 1521–1523) Jahjapašazade Bali Beg (1524–1527) Jahjapašazade Mehmed Paša (1527–) Abdi Paša (1787) Osman Paša (1789) Ebubekir Paša (avgust 1791–julij 1792) Mehmed Pekmezci Paša (julij 1792–januar 1793) Topal Ahmed Paša (januar 1793–julij 1793) Hadži Mustafa Paša (julij 1793–27. december 1801) Aga Hasan Paša (1804–avgust 1804) Muhasil Sulejman Aga (sredina avgusta 1804–24. april 1805) Hafiz Mustafa Aga]] (24. april–18. avgust 1805) Sulejman Paša (september 1805–23. februar 1807) Derendeli Ali Paša (1813), kethüda Huršid Paše Sulejman Paša Skopljak (1813–1815) Marašli Ali Paša (1815–1817)

Opomba

Sklici

Viri

Kategorija:Zgodovina Srbije Kategorija:Zgodovina Osmanskega cesarstva