SRAAM

Short Range Air-to-Air Missile (raketa zrak-zrak kratkega dosega) ali SRAAM, sprva znana kot Taildog, je bila eksperimentalna britanska raketa zrak-zrak z infrardečim vodenjem, ki jo je med letoma 1968 in 1980 razvilo podjetje Hawker Siddeley Dynamics. Zasnovana je bila tako, da je bila zelo okretna za uporabo na kratkih razdaljah v primeru zračnega boja. SRAAM je bila nenavadna, saj je bila izstreljena iz izstrelitvene cevi namesto da bi bila pritrjena na izstrelitveno tirnico, kar je omogočilo nošenje dveh na eni pritrdilni točki.

Čeprav je bila sprva namenjena zamenjavi rakete AIM-9 Sidewinder, je bila leta 1974 degradirana na program tehnološkega demonstratorja. Med letoma 1974 in 1977 je bilo v testnih izstrelitvah izstreljenih več raket SRAAM. Leta 1980 je bilo znanje, pridobljeno pri projektu SRAAM, uporabljeno v projektu rakete ASRAAM.

Zgodovina

Ozadje Zgodnje infrardeče vodene rakete so imele dve omejitvi, zaradi katerih jih je bilo težko uporabljati v bojnih situacijah. Prva je bila, da je bil iskalnik relativno neobčutljiv in je za zanesljivo sledenje cilju potreboval velike, vroče vire. V praksi je to pomenilo, da je moral motor sovražnega letala ostati viden raketi skozi celoten let. Druga je bila, da je imel iskalnik omejeno vidno polje (FOV), kar je pomenilo, da je lahko cilj videl le, če je bil pred raketo. To je pomenilo, da je lahko cilj pobegnil tako, da je letel pravokotno na raketo, s čimer je povečal svojo kotno hitrost glede na iskalnik.

Te omejitve so postale jasne med vietnamsko vojno, ko so imele zgodnje rakete, kot sta AIM-4 Falcon in AIM-9 Sidewinder, stopnjo uspešnosti približno 9 % oziroma 14 %. Velik del tega je bil posledica dejstva, da so bili piloti usposobljeni za približevanje z uporabo radarja ali prestrezanja s tal, kar je sovražno letalo postavilo nekje prednje, vendar ne nujno v isto smer. V takih situacijah je iskalnik morda videl motor cilja in poslal rjoveč signal, ki je kazal na zaklep, vendar ob izstrelitvi ni sledil cilju, ker se je v času, ko je raketa letela z nosilne tirnice, cilj premaknil iz vidnega polja.

Soočeni s temi slabimi rezultati sta ameriška mornarica in nato še ameriško vojno letalstvo uvedli nova učna načrta, ki sta veliko bolj poudarjala manevriranje pred izstrelitvijo, tako da bi bilo izstrelitveno letalo za ciljem in bi letelo v isti splošni smeri. To bi povečalo možnost, da bi bil cilj po izstrelitvi še vedno viden raketi. Žal je bilo takšno manevriranje zamudno in potencialno težko organizirati, v boju pa je bilo veliko situacij, ko je bil cilj pred lovcem le za trenutek. Da bi v teh situacijah zagotovili nekaj zmogljivosti, so lovcem, ki jih niso imeli, na hitro dodali avtomatske topove.

Taildog Glede na to težavo so se oblikovalci pri Hawker Siddeley Dynamics, Hawkerjevi diviziji za rakete, odločili, da bi bilo bolje, da bi raketa delovala tako, kot so želeli piloti, kot pa da bi piloti delovali tako, kot je želela raketa. Začeli so snovati raketo, ki bi uspešno sledila cilju v vsaki situaciji, ko bi kazala zaklep. Da bi se to zgodilo, bi morala imeti zelo široko vidno polje (FOV) oziroma zmožnost delovanja zunaj vidnega polja, da bi še naprej videla cilj, tudi če bi ta hitro letel mimo. Imeti bi morala tudi izjemno visoko manevrsko sposobnost, da bi lahko v teh situacijah uspešno sledila letalu.

Podjetje je leta 1968 začelo z razvojem takega orožja na nižji ravni kot zasebno podjetje pod imenom "Taildog" Cilj je bil nizkocenovni izstrelek kratkega dosega, ki bi zapolnil vrzel med topovi in takratnimi izstrelki, kot sta bili Firestreak in Red Top. Pri Hawker so ga opisali kot "top, ki strelja okoli vogalov". Začetna zasnova je bila 2 m dolga, imel je premer 16,5 cm, tehtala pa je 50 kg. Zmožna je bil napadati cilje med 250 m in 2 km, v primerjavi z morda 12 km v najboljšem primeru za Red Top. Prve fotografije maket so bile prikazane v začetku leta 1970 in kasneje istega leta na sejmu v Hannovru .

Raketa Taildog je bila zelo okretna zaradi uporabe usmerjevalika postiska za celotno krmiljenje leta. Vektorsko krmiljenje je bilo doseženo z vrtenjem majhnih krilc v izpuhu rakete. Šest teh krilc je bilo razporejenih kot segmenti kroga na repu telesa rakete, kjer so bila zaščitena pred izpuhom rakete. Vsak segment je bil na enem koncu zasukan, kar je omogočilo njegovo vrtenje tako, da se je drugi konec premaknil v izpuh. Krmilni sistem je aktiviral segment, ki je bil najbližje zahtevani spremembi smeri. Zunanje aerodinamične površine so bile zmanjšane na rudimentarne površine blizu zadnjega dela rakete in so bile nepremične.

Pri Hawker niso bili edini, ki so se domislili te osnovne zasnove; približno v istem času sta ameriška mornarica in letalstvo iz podobnih razlogov začeli podobne programe in na koncu združili svoja prizadevanja v projektu AIM-95 Agile. Taildog in Agile sta se razlikovali predvsem po dosegu; Taildog je bila namenjena kot orožje za zračni boj kratkega dosega, medtem ko je bila Agile nadomestilo za Sidewinder in je imela vsaj tako dobre zahteve glede dosega kot ta raketa, kar je privedlo do veliko večje zasnove.

SRAAM Leta 1970 je britansko ministrstvo za obrambo prišlo do zaključka, da je potrebna boljša raketa kratkega dosega, in pripravilo poziv za ponudbe AST 1218. AST 1218 je vključeval tudi zahtevo, da lahko raketo nosijo letala, ki nimajo radarskih sistemov za zaznavanje ciljev, kot jih imata Phantom in Lightning.

Taildog je postala odgovor podjetja Hawker Siddeley na standard AST 1218, ki je ob podelitvi pogodbe postal ASR 1222. Hawkerjev predlog je bil ugodno sprejet in leta 1972 je ministrstvo za obrambo podelilo razvojno pogodbo (Air Staff Requirement 1222). Preučevani sta bili dve različici, napredni SRAAM-100 in osnovna različica z imenom SRAAM-75. Obe sta uporabljali isto ogrodje, vendar različno elektronsko nastavitev. SRAAM je bila nekoliko daljši od Taildoga, z dolžino 2.75 m. Premer je ostal enak. Sistem usmerjevalnika potiska je bil nadomeščen s premičnim kupolastim deflektorjem, ki je bil sestavljen iz stožčastega deflektorja, nameščenega v izpuhu, ki se je premikal na stranice, da se je spremeni potisk. Rebra so bila premaknjena nazaj in so bila preoblikovana.

Raketa SRAAM je bila zasnovana za nošenje v izstrelitveni cevi za zaščito rakete. Rebra na raketi so bila zgibna in zasnovana tako, da so se po izstrelitvi iztegnila. Izstrelišče je bilo sestavljeno iz dveh cevi in neobveznega sistema za radarsko vodenje, kar je omogočilo, da je raketo z malo spremembami lahko nosilo skoraj vsako letalo. Raketa se je lahko izstrelila samodejno, ko je cilj prišel v vidno polje iskalnika, za razliko od na primer Firestreaka, kateri je moral podatke o ciljanju posredovati radar letala. desno|sličica|Izstrelilnik SRAAM v zbirki Bristol Aero Pogodba je bila leta 1974 preklicana zaradi obrambnih rezov v korist dela na Skyflash, vendar je bila ohranjena kot program za demonstracijo tehnologije. Leta 1977 je bilo s tal in iz letala Hawker Hunter F.6 (RAF serijska številka XG210) izstreljenih osem testnih raket. Preizkusi so bili uspešni, en znan incident pa je pokazal manevrske sposobnosti rakete, ko se je takoj po izstrelitvi obrnila na pot leta Hunterja in skoraj trčila vanj. Istega leta je britansko ministrstvo za obrambo izbralo AIM-9L Sidewinder za svojo naslednjo raketo kratkega dosega, vendar je bil projekt SRAAM ohranjen, da bi zagotovil osnovo za prihodnjo zasnovo rakete.

Leta 1980 je delo SRAAM postala izhodišče za ASRAAM.

Med ohranjenimi artefakti sta maketa rakete v muzeju Kraljevih letalskih sil v Cosfordu in izstrelitvena naprava v zbirki Bristol Aero.

Sklici

Viri

Zunanje povezave

British Aerospace SRAAM Zbirka Bristol Aero: Rakete, Kategorija:Rakete zrak-zrak