Medina Sfax je medina - četrt tunizijskega mesta Sfax. Zgradil jo je aglabidski princ Abu Abas Mohamed med letoma 849 in 851. V medini živi približno 113.000 prebivalcev, v njej pa dominira Velika mošeja, Sfax.

Tunizijska vlada je 12. februarja 2012 vložila nominacijo za vpis na seznam svetovne dediščine UNESCO. Velja za eno redkih srednjeveških mest v Severni Afriki, ki je ohranilo svojo prvotno podobo kljub vsem spremembam svojih stavb skozi desetletja. Predstavlja tudi najboljši primer najbolj ohranjenega arabsko-muslimanskega urbanističnega načrtovanja v celotnem sredozemskem bazenu. Njeni spomeniki so od leta 1912 uvrščeni med nacionalne zgodovinske spomenike.

Zgodovina

Zgodovinski viri govorijo o obstoju rimskega mesta okoli območja, kjer danes stoji Sfax, imenovanega Taparura. Odsotnost mogočnih spomenikov, ki so nekoč odlikovali rimska mesta, je omogočila domnevo, da je bil Sfax bodisi zgrajen povsem nad Taparuro bodisi da Taparura ni bila kaj dosti več kot stražna stolpnica, kot njeno ime natančno pomeni v grščini in enako velja za Ksar-Esfakez, izvirno obliko imena Sfax v berbersko-punskem jeziku."سر تسمية صفاقس". تاريخ صفاقس (in Arabic). Retrieved 2020-10-15. Vendar je zelo verjetno, da je nekdanja Taparura povezana s Kazbo iz arabske dobe.

Glede na napise na pročelju Velike mošeje je bila medina Sfaxa ustanovljena po ukazu aglabidskega emirja (princa) iz Kairouana Abu Abasa Mohameda leta 849 s strani Alija Ibn Salema, kadija Sfaxa. Pravzaprav so se sredi 9. stoletja Aglabidi, ki so nekoč vladali Ifrikiji, dogovorili, da bodo mestne obale podprli z utrdbami in rešetkami. Takrat je bila kot ena od utrdb zgrajena Bordž Sfax ali Kazba Sfax, toda sčasoma in z razvojem življenja okoli nje so se Aglabidi odločili zgraditi mesto Sfax.

Fatimidska doba Ko je večina Aglabidske države padla v roke Fatimidov, je Sfax doživel svojo prvo krizo od svoje ustanovitve, ko ga je leta 914 med drugim napadel vladar Sicilije Ahmed bin Gharb, močan podpornik Abasidov, da bi si povrnil mesta na afriški obali, ki so jih imeli Fatimidi. Ta spopad se je končal z zmago sicilijske vojske in uničenjem mesta kot kazen za njegove prebivalce, čeprav so Fatimidi nato hitro prevzeli nadzor nad mestom. Vendar domačini niso sprejeli ismailskega obreda, ki ga je prinesla nova država in so ostali zvesti svoji malikitski doktrini zahvaljujoč podpori velikega učenjaka Abu Išaka Aldžbinjanija.

Ziridska doba Po prenosu središča fatimidske oblasti v Kairo so se ziridski guvernerji odločili ločiti od fatimidske oblasti in se vrniti k sunitizmu, kar je spodbudilo Fatimide k maščevanju tako, da so poslali arabska plemena z juga, da bi uničila Ifrikijo.

Kljub vsem tem motnjam je Sfax v času vladavine Ziridov doživel pomembno kulturno renesanso, zlasti arhitekturno. Ena najpomembnejših sprememb, ki so se zgodile v mestu v tem obdobju, je izjemna izboljšava, ki jo je Velika mošeja doživela pod vladavino sanhajskega princa Abija Al-Fotuha Al-Mansourja leta 988.

Leta 977 je popotnik Ibn Havkal mesto opisal kot: »obdano s čudovitim oljčnim nasadom. Olje, ki se tukaj prideluje, se izvaža v Egipt, Magreb, Sicilijo in Evropo (Roum) [...] Kerkennah vsebuje nekaj ostankov starih stavb in več cistern. Ker je ta otok zelo rodoviten, prebivalci Sfaxa tja pošiljajo svojo živino na pašo.«

V tem času je mesto doživelo tudi svojo prvo invazijo, ko je od leta 1067 do 1099 prešlo pod nadzor Ibn Melila s podporo Hilalisa in Banu Sulajma.

Normanska invazija Ob koncu vladavine dinastije Ziridov, med letoma 1148 in 1156, so mesto zasedli Normani iz Sicilije, kar je predstavljalo prvo neislamsko okupacijo Sfaxa od njegove ustanovitve. Ta konflikt se je končal z usmrtitvijo šejka Abu El Hasana El Ferianija s strani Normanov, po drugi strani pa je Sfax dobil svojo neodvisnost z Omarjem Ferianijem, sinom šejka, vse do prihoda Almohadov iz Maroka.

Obdobje Almohadov Almohadi so vladali Sfaxu od leta 1159 do 1198. V teh 39 letih je mesto doživelo več kriz. Šele leta 1204 so se razmere stabilizirale zahvaljujoč posredovanju emirja Mohameda al-Nasirja, ki je odpravil Banu Ghania, ki so bili za številnimi lokalnimi konflikti. V tem obdobju stabilnosti so v bližini medine izkopali 366 vodnjakov, ki so kasneje dobili ime Al Nasirija, poimenovano po emirju.

Hafsidsko obdobje Od leta 1207 do 16. stoletja so člani dinastije Hafsid nasledili prestol Ifrikiie in si za prestolnico izbrali Tunis. Sfax se je po nekaj odpora hitro pridružil novemu kraljestvu in v tem obdobju so bili njegovi spomeniki obnovljeni ter se je razvilo trgovsko gibanje. Sfaxijski izdelki so se izvažali v številne destinacije, kot so Konstantinopel, Damask in Orient, pa tudi Marseille in Genovo. Ker so Hafsidi izgubili velik del Andaluzije, so se številne družine iz regije naselile v mestih kraljestva, kot je Sfax. Navedemo lahko primer družine Charfi, znane svojim znanstvenikom, družine Mnif, ki je pomembna referenca, ko gre za lokalna arhitekturna dela ali družine Zghal iz časa emirja Mohameda XIII. az-Zaghala.

Osmansko obdobje Leta 1551 je Sfax po osvojitvi pod vodstvom Draguta prešel v roke Osmanov. Šele 37 let pozneje so se v mestu trajno naselili, vse do leta 1864.

Vladavina Muradidov V času dinastije Muradidov je Sfax doživel pomemben intelektualni preporod: pojavilo se je več učenjakov, med njimi Abu El Hassan El Karray in Ali Ennouri, ki sta vodila džihadistično gibanje proti okupaciji reda svetega Janeza na Malti. Ta dva učenjaka sta ustanovila svoji medresi, kjer sta v mestu promovirala znanost, dokler ni postalo ena najpomembnejših destinacij za študente.

Kraljestvo Husainidov Sfax je s prihodom dinastije Husainidov na oblast doživel pomemben urbani razvoj. Pravzaprav so se prve stavbe zunaj zidov pojavile šele v 17. stoletju. Proti 18. stoletju so se pojavili vrtovi, ki so tvorili pas okoli medine, ob morski strani pa se je začelo razvijati predmestje. V tem obdobju je Mahmoud Megdiche objavil svojo knjigo Nuzhat Al Anthar fi Ajaibi Tawarikh wa Al Akhbar, ki je še danes pomemben vir o zgodovini Sfaxa.

Poleg tega se je mesto soočilo z več bitkami, kot je bila bitka pri Rass El Makhbezu leta 1747 proti Beneški republiki.

Francoski protektorat Z ustanovitvijo Francoskega protektorata leta 1881 se je več mest v Tuniziji odločilo za pot odpora. Med temi mesti je Sfax, katerega prebivalci še naprej protestirajo in se branijo, tudi več kot dva meseca po podpisu pogodbe iz Barda.

Medtem ko Ali Ben Khelifa El Naffati vodi vojsko, da brani mesto od zunaj, se prebivalci pod vodstvom Mohameda Kammouna borijo od znotraj. Šele 16. julija 1881 so francoski vojaki uspeli premagati protestante in vstopili v medino, kjer so se naselili za 75 let. Kazbo so postavili za svoj sedež, dvorišče velike mošeje pa so uporabljali kot hlev za svoje konje.

Postopoma je medina izgubila svojo vlogo na račun novega evropskega mesta, ki so ga zgradili Francozi in postala središče vseh transakcij in celo velik del lokalnega gospodarstva.

Moderna doba 17. februarja 2012 je tunizijska vlada predstavila medino Sfax kot kandidatko za uvrstitev na seznam svetovne dediščine UNESCO.

Arhitektura

Medina Sfax ima v osnovi obliko 24 hektarjev rahlo deformiranega štirikotnika, omejenega z obzidjem, ki meri 600 metrov od zahoda proti vzhodu in 400 do 450 metrov od severa proti jugu. Obzidje je utrjeno s 67 stolpi različnih oblik: polkrožnimi, osmerokotnimi, šesterokotnimi, stolpi ali poševnimi.

Velika mošeja zaseda središče mesta. Stoji na presečišču dveh glavnih arterij: tiste, ki povezuje Bab Džebli z Bab Divanom, in srednje arterije, ki poteka od zahoda proti vzhodu. Prva predstavlja glavno os, ki s poldnevnikom sever-jug tvori kot 22 stopinj, kar ustreza orientaciji večine mihrabov v Sfaxu. Zaradi te značilnosti je medina Sfax edinstveno mesto, ki spominja na urbano organizacijo Kufe, prvega arabsko-muslimanskega mesta.

(Suki (ali tržnice) obkrožajo veliko mošejo, ki je hkrati prostor čaščenja, kulture in druženja, od njene severozahodne fasade do Bab Džeblija s hierarhično razporeditvijo, preostali del območja pa zasedajo stanovanjski prostori.

Obzidje in vrata

Razen Bordž Ennarja in treh drugih stolpov, ki so izginili, je obzidje medine ohranilo enako prvotno arhitekturo od leta 1306. Dolgo je 2750 metrov in ima 34 ječ. Njihova višina se giblje med sedmimi in enajstimi metri.

Prvotno je imela medina le dvoje vrat: Bab Džebli, znana tudi kot Bab Dhahraoui (severna vrata), in Bab Divan ali Bab Bhar (morska vrata). Vendar pa je bilo treba v 20. stoletju zaradi gospodarskega razvoja in ogromnega povečanja prebivalstva zgraditi nova vrata, da bi zmanjšali pretok skozi ta dva glavna vrata, kot sta Bab El Ksar in Bab Džebli Džedid.

Vsakim novozgrajenim vratom je bilo začasno dodeljeno ime Bab Džedid (Nova vrata), medtem ko so čakali na ustrezno končno ime.

Kazba

Kot večina drugih medin v Tuniziji ima tudi Sfax svojo kazbo. To je puščavska trdnjava, ki stoji v jugozahodnem kotu medine. Skozi zgodovino je bila uporabljena za različne namene, najprej kot kontrolni stolp, ki so ga na obali zgradili Aglabidi, nato kot sedež občinske vlade in nato kot glavna vojašnica. Pred njeno gradnjo je bila postavljena stena in medinska četrt. Danes služi kot muzej tradicionalne arhitekture.

Suki Suki (ali tržnice) so v medini organizirani glede na svoje posebnosti ali dejavnosti. Vsi so severno od Velike mošeje in ustvarjajo gospodarsko središče mesta.

Od 18. stoletja so ti suki začeli dobivati ​​imena. Trenutno ima medina Sfaxa približno 30 različnih sukov. Souk Erbaa, glavni trg za trgovanje z blagom in volnenimi tkaninami, predstavlja najpomembnejšega. Sestavljen je iz glavne arterije, ki poteka od severa proti jugu in ki jo prečka sredinska ulica, ki poteka od vzhoda proti zahodu. Danes je Souk Erbaa bolj usmerjen v prodajo tradicionalnih oblačil.

Med drugimi suki v medini Sfax so: Souk Kriaa Souk Kamour Souk Haddadine Souk El Kach Souk El Touma Souk El Jomaa

Mavzoleji Kot vsa druga islamska mesta v arabskem svetu je imela tudi medina Sfax svoje svetnike, ki so jim meščani, v nekaterih primerih pa tudi sami, zgradili mavzoleje, da bi jih spoštovali.

Med temi mavzoleji so: Mavzolej Sidi Amar Kammoun Mavzolej Sidi Ali Ennouri Mavzolej Sidi Belhassen Karray Mavzolej Sidi Saada Mavzolej Sidi Ali Karray Mavzolej Sidi Lakhmi (zunaj obzidja medine, blizu Bab Jebli)

Mošeje Medina Sfax ima številne mošeje in molilnice (nominacija je odvisna od tega, ali stavba lahko gosti petkovo molitev ali ne), večinoma maliki. Arhitektura teh stavb odraža dinastije, ki so vladale mestu.

Velika mošeja, Sfax, najstarejša in najpomembnejša mošeja v mestu, predstavlja njegovo središče. Obdajajo jo ostale mošeje, ki so za mnoge del večjega verskega kompleksa, vključno z mavzolejem in medreso.

Med temi še vedno stoječimi mošejami lahko naštejemo: Mošeja El Ajouzine Mošeja Bouchouaicha Mošeja Driba Mošeja Sidi Elyes

Stanovanjska arhitektura

Hiše medine v Sfaxu imajo skupno arhitekturo, imenovano El Dar. Sestavljena je iz preddverja (skifa), ki omogoča dostop skozi stransko ulico (bortal) do osrednje dvorane ali terase. Okras in dimenzije terase pogosto odražajo družbeni status in bogastvo družine. V večini primerov je do kuhinje mogoče dostopati iz bortala, medtem ko se ostale sobe odpirajo na teraso. Sobe imajo vedno pravokotno obliko in so značilne po visoki strehi, ki zagotavlja naravno klimatizacijo. V nekaterih hišah imajo sobe obliko črke T z dodatnim osrednjim prostorom v vsaki sobi, imenovanim kbou, ki se uporablja za sprejem gostov in dvema dodatnima stranskima celicama, imenovanima maksoura, za otroke. Od 18. stoletja naprej in z pomembnim razvojem lokalnega prebivalstva se je v domači arhitekturi začel pojavljati nov element: prvo nadstropje (Ali v tunizijskem narečju). Slednje je lahko podaljšek pritličja ali pa bivališče, popolnoma ločeno od glavnega, z vhodom, ki je lahko ločen na ulici ali v Skifi.