V morski geologiji je gujot (), imenovan tudi podvodna mizasta gora, izolirana podvodna vulkanska gora (seamount) z ravnim vrhom več kot 200 m pod gladino morja. Premeri teh ravnih vrhov lahko presežejo 10 km. Gujote najpogosteje najdemo v Tihem oceanu, vendar so jih identificirali v vseh oceanih razen v Arktičnem oceanu. So analogne mizastim goram (kot so mesa) na kopnem.
Zgodovina Gujote je leta 1945 prvič odkril Harry Hammond Hess, ki je zbiral podatke z ehosondo na ladji, ki ji je poveljeval med drugo svetovno vojno. Njegovi podatki so pokazali, da imajo nekatere podvodne gore ravne vrhove. Hess je te podvodne gore poimenoval gujoti, po stavbi Oddelka za geoznanosti v Princetonu. Hess je domneval, da so bili nekoč vulkanski otoki, ki so jih valovi obrezali, vendar so zdaj globoko pod morsko gladino. Ta ideja je bila uporabljena za okrepitev teorije tektonike plošč.
Nastanek Gujoti kažejo dokaze, da so bili nekoč nad površjem, s postopnim posedanjem skozi stopnje od obrobljene grebenske gore, koralnega atola in končno potopljene gore z ravnim vrhom. Podmorske gore nastanejo z iztisom lave, ki se postopoma dviga iz virov v Zemljinem plašču, običajno vročih točk, do odprtin na morskem dnu. Vulkanizem se po določenem času vedno ustavi in prevladajo drugi procesi. Ko podmorski vulkan zraste dovolj visoko, da je blizu oceanske površine ali jo prebije, delovanje valov ali rast koralnih grebenov po navadi ustvarita strukturo z ravnim vrhom. Vendar pa vsa oceanska skorja in gajoti nastanejo iz vroče magme ali kamnine, ki se sčasoma ohladi. Ko se litosfera, na kateri pluje bodoči gajot, počasi ohlaja, postane gostejša in se s procesom izostazije pogrezne nižje v Zemljin plašč. Poleg tega se erozijski učinki valov in tokov večinoma pojavljajo blizu površine: vrhovi gajotov običajno ležijo pod tem območjem višje erozije.
To je isti proces, ki povzroča višjo topografijo morskega dna na oceanskih grebenih, kot je Srednjeatlantski hrbet v Atlantskem oceanu in globlji ocean na abisalnih ravninah in oceanskih jarkih, kot je Marijanski jarek. Tako se otok ali plitvina, ki bo sčasoma postala gajot, počasi pogreza v milijonih let. V pravih podnebnih območjih lahko rast koral včasih sledi posedanju, kar povzroči nastanek koralnih atolov, vendar se korale sčasoma pogreznejo pregloboko, da bi rasle, in otok postane gajot. Več časa kot mine, globlji postajajo gajoti.
Podmorske gore zagotavljajo podatke o premikih tektonskih plošč, na katerih so, in o reologiji spodnje litosfere. Trend verige podmorskih gora sledi smeri gibanja litosferske plošče nad bolj ali manj fiksnim virom toplote v spodnji astenosferi, delu Zemljinega plašča pod litosfero.Podmorske gore nastanejo z iztiskanjem lave, ki se postopoma dviga iz virov v Zemljinem plašču do odprtin na morskem dnu. Podmorske gore zagotavljajo podatke o premikih tektonskih plošč, na katerih so, in o reologiji spodnje litosfere. Trend verige podmorskih gora sledi smeri gibanja litosferske plošče nad bolj ali manj fiksnim virom toplote v spodnjem astenosfernem delu Zemljinega plašča. Domneva se, da je v pacifiškem bazenu do približno 50.000 podmorskih gora. Havajsko-cesarska veriga podmorskih gora je odličen primer celotne vulkanske verige, ki je v tem procesu, od aktivnega vulkanizma, rasti koralnih grebenov, nastanka atolov, posedanja otokov in nastanka gajotov.
Značilnosti Naklon večine gajotov je približno 20 stopinj. Da bi jih tehnično šteli za gujote ali podmorske gore, morajo biti visoki vsaj 900 m. En gujot, podmorska gora Great Meteor v severovzhodnem Atlantskem oceanu, je visoka več kot 4000 m, s premerom 110 km. Vendar pa obstaja veliko podvodnih gora, ki se lahko raztezajo od nekaj manj kot 90 m do približno 900 m. Zelo velike oceanske vulkanske strukture, široke več sto kilometrov, se imenujejo oceanske planote. Gujoti imajo povprečno površino 3313 km2, kar je veliko več kot tipične podmorske gore, ki imajo povprečno površino 790 km2.
V svetovnih oceanih je znanih 283 gujotov, od tega jih ima severni Tihi ocean 119, južni Tihi ocean 77, južni Atlantski ocean 43, Indijski ocean 28, severni Atlantski ocean 8, južni ocean 6 in Sredozemsko morje 2; v Arktičnem oceanu ni znanega nobenega, čeprav enega najdemo vzdolž Framinega preliva (ime po ladji Fram ob severovzhodni Grenlandiji. Gujoti so povezani tudi s specifičnimi življenjskimi oblikami in različnimi količinami organske snovi. Lokalno povečanje klorofila, povečane stopnje vključevanja ogljika in spremembe v sestavi vrst fitoplanktona so povezane z gujoti in drugimi podvodnimi gorami.
Sklici
Literatura Wolfgang Frisch, Martin Meschede, Ronald C. Blakey: Plate Tectonics: Continental Drift and Mountain Building. Springer, Berlin 2011, ISBN 978-3-540-76503-5, S. 82
Zunanje povezave
NOAA: What is a guyot? Great-Meteor-Tablemount
Kategorija:Fizična oceanografija Kategorija:Oceanografska terminologija Kategorija:Tektonika plošč Kategorija:Reliefne oblike Kategorija:Geološki procesi