thumb|Pripadniki sionističnih oboroženih skupin v Deir Jasinu aprila 1948.
Pokol v Deir Jasinu (arabsko مذبحة دير ياسين) je bil pokol palestinskih Arabcev, ki so ga 9. aprila 1948 v palestinski vasi Deir Jasin zahodno od Jeruzalema izvedli pripadniki radikalno sionističnih terorističnih organizacij Irgun in Lehi, ob neposredni podpori Hagane in enot Palmacha.Julie M. Norman, »Terrorism in Israel/Palestine«, v: Richard English (ur.), The Cambridge History of Terrorism, Cambridge University Press, Cambridge, 2021, str. 149–172, doi:10.1017/9781108556248.007. Napadalci so ubili najmanj okoli sto prebivalcev, med njimi številne ženske, otroke in starejše.
Raziskava Univerze Birzeit, ki je temeljila na pričevanjih preživelih, je poimensko identificirala 107 mrtvih, od katerih je bilo le 11 oboroženih. Zgodovinar Benny Morris ocenjuje število mrtvih na približno 100–110, Matthew Hogan pa na 110–140.
Deir Jasin je imel pred napadom sklenjen sporazum o nenapadanju z bližnjo judovsko skupnostjo Giv'at Šaul. Prebivalci so zavračali poskuse zunanjih arabskih oboroženih skupin, da bi vas uporabile kot oporišče, in so svoje judovske sosede obveščali o pojavu takšnih enot. Kljub temu je jeruzalemski poveljnik Hagane David Shaltiel napad Irguna in Lehija vnaprej odobril. Hagana je napadalcem med bojem priskrbela okoli 3000 nabojev in zagotavljala kritni ogenj, dve enoti Palmacha pa sta vstopili v vas kot okrepitev.
Vaški branilci so ob začetku napada nudili oborožen odpor, vendar se je pobijanje nadaljevalo tudi po zlomu glavnega odpora. Priče so opisale streljanje neoboroženih prebivalcev v hišah, pobijanje celih družin ter usmrtitve ujetnikov. Skupino ujetih moških so napadalci razkazovali po zahodnem Jeruzalemu, nato pa jih je bilo približno 25 ustreljenih. Pokolu je sledilo obsežno ropanje. Do konca operacije so bili vsi preživeli palestinski prebivalci pregnani iz vasi.
Pokol v Deir Jasinu je postal eden najbolj znanih in posledičnih pokolov med nakbo. Novice o pobijanju so med palestinskim prebivalstvom povzročile strah in paniko ter pomembno pospešile množični beg in izgon Palestincev iz drugih krajev. Vodja Irguna Menahem Begin je pozneje poudarjal, da je strah, povezan z Deir Jasinom, olajšal zavzemanje drugih palestinskih mest in vasi, poveljnik napada Ben-Zion Cohen pa je pozneje izjavil, da bi več podobnih dogodkov povzročilo odhod praktično celotnega arabskega prebivalstva.
Vodstvo Hagane in Judovske agencije sta po dogodku pokol javno obsodila, čeprav je Hagana napad predhodno odobrila in ga med izvedbo neposredno podpirala. Leta 1969 je izraelsko zunanje ministrstvo izdalo propagandno publikacijo, ki je obstoj pokola zanikala. Več nekdanjih voditeljev Hagane je zahtevalo njen umik zaradi neresničnih navedb, ministrstvo pa jo je pozneje prenehalo razširjati. Del izraelskega vojaškega arhivskega gradiva o Deir Jasinu, vključno s poročili in fotografijami, je ostal tajen tudi desetletja po izteku prvotne roka za njegovo odprtje.
Ozadje
thumb|Deir Jasin pred letom 1948.
Deir Jasin je bila palestinska arabska vas nekaj kilometrov zahodno od Jeruzalema. Ležala je na vzpetini v bližini judovskih sosesk in naselij, med njimi Giv'at Šaula in Beit HaKerema. Prebivalstvo je bilo muslimansko, glavni gospodarski dejavnosti pa sta bili kamnoseštvo in kmetijstvo. Pred letom 1948 je bila vas razmeroma premožna v primerjavi s številnimi drugimi okoliškimi vasmi.
Po sprejetju načrta Združenih narodov za delitev Palestine novembra 1947 je v mandatni Palestini izbruhnila državljanska vojna. Do pomladi 1948 so se spopadi močno stopnjevali, posebej na območju Jeruzalema in prometnih povezav med mestom in obalnim delom Palestine.
Sporazum o nenapadanju
Prebivalci Deir Jasina in sosednjega Giv'at Šaula so 20. januarja 1948 sklenili sporazum o nenapadanju. Vaščani so se zavezali, da bodo judovske sosede obvestili, če bi v vas prišle zunanje palestinske oborožene skupine, prebivalcem Deir Jasina pa je bil v zameno zagotovljen varen prehod skozi Giv'at Šaul na poti proti Jeruzalemu.
Dogovor ni bil zgolj neformalen. Zanj je vedela tudi Hagana. Po zavzetju vasi je poveljnik Hagane v Giv'at Šaulu Yoma Ben-Sasson povedal, da pred napadom med Deir Jasinom in judovskimi sosedi ni bilo incidentov. Tudi tajno poročilo Hagane je prebivalce Deir Jasina opisovalo kot zveste zaveznikom oziroma sporazumu na zahodnem območju Jeruzalema.
Vaški starešine so hkrati večkrat nasprotovali nastanitvi zunanjih arabskih borcev. Ko so oborožene skupine poskušale Deir Jasin uporabiti kot izhodišče za napade na Giv'at Šaul, so jim prebivalci to preprečili. Februarja 1948 so arabski neregularni borci zaradi tega pobili vaško drobnico. Marca in ponovno 4. aprila so vaščani zavrnili tudi zahtevo po nastanitvi iraških in sirskih borcev.
Morris opozarja, da Begin v času napada ni trdil, da so v vasi nameščene tuje arabske enote; takšne trditve so se pojavile pozneje. Oboroženi vaščani so sicer sodelovali pri lokalni samoobrambi, nekateri prebivalci Deir Jasina pa so dan pred pokolom pomagali braniti bližnjo palestinsko vas Al-Kastal pred sionističnimi silami.
Načrtovanje napada
Aprila 1948 sta Irgun in Lehi iskala samostojno operacijo na območju Jeruzalema. Izbrala sta Deir Jasin, čeprav je bilo njunemu vodstvu znano, da ima vas sporazum o nenapadanju z Giv'at Šaulom.
Jeruzalemski poveljnik Hagane David Shaltiel je bil o načrtovanem napadu vnaprej obveščen. Irgunu in Lehiju je pisno sporočil, da zavzetju Deir Jasina ne nasprotuje, če imata dovolj sil, da vas po osvojitvi tudi obdržita. Zavzetje vasi je opisal kot del širšega vojaškega načrta na območju Jeruzalema.
Znotraj Hagane so obstajali tudi pomisleki zaradi sporazuma o nenapadanju. Obveščevalni častnik Palmacha Meir Pa'il je nasprotoval kršitvi dogovora, vendar napad ni bil preprečen.
Na pripravljalnih sestankih Irguna in Lehija so razpravljali tudi o ravnanju s prebivalci in ujetniki. Po poznejšem pričevanju operativnega poveljnika Ben-Ziona Cohena je večina podprla pobijanje vseh moških v vasi in vsakogar, ki bi napadalcem nudil odpor, tudi če bi šlo za starejše ljudi, ženske ali otroke. Morris navaja, da je bilo že med načrtovanjem dogovorjeno, da bodo prebivalci po zavzetju vasi izgnani; Lehi je zagovarjal tudi pobijanje tistih, ki ne bi pobegnili, da bi s tem prestrašili palestinsko prebivalstvo drugod po državi.
Za napad je bilo zbranih približno 120–130 pripadnikov Irguna in Lehija. Številni so bili mladi in vojaško neizkušeni.
Napad in pokol
Začetek napada
Napad se je začel pred zoro 9. aprila 1948. Irgun in Lehi sta v vas prodirala iz različnih smeri. Ena od enot je uporabljala oklepno vozilo z zvočnikom, prek katerega naj bi prebivalce pozvala k umiku, vendar viri niso enotni glede tega, kdo je opozorilo dejansko slišal in kdaj je bilo predvajano.
Vaška straža in drugi oboroženi prebivalci so napadalcem nudili odpor iz hiš in utrjenih položajev. Napadalci so zaradi odpora utrpeli več ranjenih in jim je začelo primanjkovati streliva.
Lehi je zato zaprosil Hagano za pomoč. Hagana je napadalcem iz svojega tabora Schneller izročila okoli 3000 nabojev. Njene enote so zagotavljale tudi kritni ogenj in streljale v smeri vaščanov, ki so proti jugu bežali proti Ein Karemu, s čimer so hkrati preprečevale prihod arabskih okrepitev.
Ko Irgunu in Lehiju ni uspelo hitro premagati odpora, sta v vas vstopili tudi dve manjši enoti Palmacha. Pripadniki Palmacha so napredovali od hiše do hiše in z granatami ter avtomatskim orožjem hitro zlomili preostali organizirani odpor.
Pobijanje prebivalcev
Glavni oboroženi odpor je bil do poznega dopoldneva zlomljen. Pobijanje prebivalcev pa se s tem ni končalo.
Meir Pa'il, pripadnik obveščevalne službe Palmacha, ki je spremljal operacijo, je opisal ponovno streljanje po koncu glavnih bojev. V hišah je videl skupine mrtvih, med katerimi so prevladovali starejši ljudje, ženske in otroci. Po njegovem pričevanju so bili nekateri prebivalci postavljeni ob stene ali v kote hiš in ustreljeni.
Preživeli so podali podobna pričevanja. Opisovali so napadalce, ki so vstopali v hiše, iz njih odvajali prebivalce ter streljali ljudi pred njihovimi družinami. Notranji obveščevalni dokument Hagane je prav tako poročal o pobitih celih družinah, vključno z ženskami, starejšimi in otroki, ter o ujetnikih, ki so bili umorjeni po zajetju.
Hogan ugotavlja, da je bilo približno dve tretjini ubitih žensk, otrok in moških, starejših od 60 let. Opozarja tudi na izjemno nizko razmerje med številom ranjenih in mrtvih: ob približno 110–140 mrtvih je bilo le okoli 50–70 ranjenih, kar je v nasprotju z običajnim razmerjem žrtev v kopenskih bojih in je po njegovi presoji značilnost sistematičnega pobijanja.
Ujetniki in usmrtitve
Del prebivalcev so Irgun in Lehi zajeli. Nekatere ženske, otroke in moške so naložili na vozila in jih z dvignjenimi rokami vozili po judovskih predelih zahodnega Jeruzalema kot del zmagoslavnega razkazovanja ujetnikov.
Po Pa'ilovem pričevanju je bilo po razkazovanju približno 25 ujetih moških odpeljanih iz vozil in ustreljenih. Njegov zapis se ujema z drugimi pričevanji o usmrtitvah ujetnikov po zavzetju vasi.
Poročilo Hagane z 12. aprila je opisovalo tudi ujetnike, ki jih je Lehi odpeljal v svoj sedež v Šejk Badru. Med njimi sta bila mlada ženska in dojenček; po poročilu so stražarji najprej ubili otroka pred materjo in nato tudi njo.
Ropanje
Po zavzetju vasi je prišlo do obsežnega ropanja hiš in osebnega premoženja prebivalcev. Pričevanja pripadnikov sionističnih sil in poznejše zgodovinske raziskave omenjajo krajo denarja, nakita, hrane, živine in drugega premoženja.
Ropanje ni bilo omejeno na zaloge, ki bi jih bilo mogoče razlagati kot vojaško rekvizicijo. Hogan posebej razlikuje med odvzemom hrane in živine ter neposrednim ropanjem osebnih predmetov prebivalcev.
Žrtve
thumb|Palestinske deklice iz Deir Jasina, ki so v pokolu izgubile starše.
Neposredno po pokolu je Irgun javnosti sporočil, da je bilo ubitih 254 oziroma 245 Palestincev. Ta številka se je nato desetletja ponavljala v časopisih, političnih izjavah in zgodnjih zgodovinskih prikazih, vendar je sodobne raziskave ne potrjujejo.
Sharif Kananah in Nihad Zaytuni sta v raziskavi Univerze Birzeit iz leta 1988 na podlagi imen žrtev in pričevanj preživelih identificirala 107 mrtvih. Od teh je bilo po njunih ugotovitvah 11 oboroženih; navedla sta tudi 12 ranjenih.
Benny Morris ocenjuje, da je umrlo približno 100–110 prebivalcev. Matthew Hogan je po pregledu pričevanj in zgodnjih dokumentov ocenil, da je bilo mrtvih med 110 in 140, ranjenih pa med 50 in 70.
Nižje sodobne ocene v primerjavi s prvotno številko 254 ne pomenijo, da novejše raziskave zavračajo pokol. Nasprotno, Morris in Hogan dogodek izrecno obravnavata kot pokol; raziskave popravljajo predvsem prvotno močno pretirano število mrtvih in natančneje rekonstruirajo sestavo žrtev.
Velik delež žrtev so bili neoboroženi prebivalci. Hogan ocenjuje, da so ženske, otroci in moški, starejši od 60 let, predstavljali približno dve tretjini vseh ubitih.
Spolno nasilje in pohabljanje
Ohranjena pričevanja in britanski preiskovalni dokumenti vsebujejo tudi navedbe o posilstvih, spolnih napadih in drugih oblikah nasilja nad ženskami iz Deir Jasina.
Britanska kriminalistična policija je v dneh po pokolu zaslišala preživele ženske, ki so se zatekle v Silvan. Policijski preiskovalec je poročal, da so bile številne ženske zaradi travme in družbene stigme zelo zadržane pri opisovanju spolnega nasilja, vendar je na podlagi njihovih izjav zapisal, da je prišlo do več spolnih napadov.
Palestinski zgodovinar Nafez Nazzal in poznejše raziskave so opozarjali na težave pri dokumentiranju spolnega nasilja zaradi stigme, ki je preživele odvračala od javnega govorjenja. Morani Kornberg ob sklicevanju na delo palestinskega zgodovinarja Saleha Abdel Jawada navaja, da so ženske iz Deir Jasina britanskim preiskovalcem govorile o posilstvih in jih opisovale kot posebej travmatičen del dogodkov.