Čigili (kitajsko: 炽俟 ali 熾俟, Chìqí) so bili zgodovinsko turško ljudstvo, ki je od 7. stoletja živela okoli jezera Isik Kul. Znani so bili po svoji izjemni verski predanosti. Zgodnji viri kažejo, da so bili sprva pod vplivom manihejstva in kasneje pod vplivom nestorijanskega krščanstva.
Ime Čigil se je prvič pojavi v Zgodovini dinastije Sui (581–680) kot Chji-i < tšįək-iət < chigil.Hamilton J. "Toquz-Oghuz et On-Uyghur." Journal Asiatique. No 250, 1962, str. 26
Sredi 7. stoletja so se Čigili (kitajsko: Čujue), Čumuli (kitajsko: Čumi) in Karluki (kitajsko: Gelolu) uprli dinastiji Tang. Upor je vodil jabgu Aru (kitajsko: Helu) iz Zahodnega turškega kaganata. Ime Aru izhaja iz turške manihejske besedi arïg. Izraz arïg dïntar pomeni čisti duhovnik.Ü. Zuev, "Early Türks: Sketches of history and ideology", Almaty, Daik-Press, 2002, str. 221, ISBN 9985-441-52-9
Čigili, Jagmi in druga turška plemena Hudud al-'Alam (Regije sveta) so se skupaj z ostanki orhonskih Turkov združila v Karluško plemensko zvezo, katere zgodovina sega še v 9. stoletje.S. G. Klyashtorny, T. I. Sultanov, “States And Peoples Of The Eurasian Steppe”, St. Petersburg, 2004, str. 117, ISBN 5-85803-255-9
Totemska žival Čigilov je bil lev.Türkistan’ın Büyük Türk Boylarından Çiğiller ve Anadolu’da İskân İzleri. Maj 2010. str. 103-136. Tarih Araştırmaları Dergisi
Zgodovina Hamilton (1962) in Zuev (2002) sta prvo omembo Čigilov prepoznala v zapisu 職乙 (Džiji), katerega izgovorjavo v srednji kitajščini je Zuev rekonstruiral kot tšįək-iət. Čigili so bili pleme iz Tjelejske plemenske zveze, omenjeno v Knjigi Suija (Sui Šu), ki jo je uredil Vej Dženg.Hamilton J. "Toquz-Oghuz et On-Uyghur." Journal Asiatique. No 250, 1962, str. 26Zuev, Yu.A. (2002). Early Turks: Essays on History and Ideology, Almaty Daik Press. str. 220 (v ruščini) Ker izvirni rokopis ne vsebuje ločil, si različni raziskovalci etnonime razlagajo in rekonstruirajo na različne načine. Zapis 薄落職乙咥 je na primer mogoče brati kot Boluodži ali Jidie.Cheng, Fanyi. "The Research on the Identification between the Tiele (鐵勒) and the Oğuric tribes" in Archivum Eurasiae Medii AeviARCHIVUM EURASIAE ed. Th. T. Allsen, P. B. Golden, R. K. Kovalev, A. P. Martinez. 19 (2012). Harrassowitz Verlag, Wiesbaden. str. 104-108
Po navedbah srednjeveških piscev je mesto Čigil ležalo na razdalji, "ki jo doseže človeški glas", od mesta Taraz.Volin, 1960, str. 81-82Zuev, "Early Turks: Essays of history and ideology", Almaty, Daik-Press, 2002, str. 191 Pripoved Mahmuda al-Kašgarija iz 11. stoletja ponuja ljudsko etimologijo imena Čigil, ki jo avtor povezuje z Aleksandrom Velikim (Zu-I-Karnein, iz Dhu al-Qarnayn, dobesedno "tisti z dvema rogovoma") v 4. stoletju pr. n. št.:
"Ko so vojske Zu-l-Karneina dosegle Talas v manihejski deželi Argu, je močan naliv ustvaril globoko blato. Cesta je postala neprehodna in razjarjeni Zu-l-Karnein je v perzijščini vzkliknil: "In chi gil ast?!" – "Kakšno blato je to?! Ne moremo se izvleči iz njega!" Ukazal je, naj na kraju, imenovanem Čigil, postavijo zgradbo. Turke na tem območju so imenovali Čigili. Tudi nomadske Turke, ki so prevzeli čigilski slog oblačenja [dolgih] oblačil – vse od reke Džejhun (Amu Darja) do Čina (Kitajska) – so imenovali Čigili.Zuev, "Early Turks: Essays of history and ideology", Almaty, Daik-Press, 2002, p. 191, ... Nomadski Čigili, pa tudi Tuhsiji, so živeli v bližini naselbine Kujas, ki je ležala onkraj Baršgana in jo namakale reke Kejkana, ki so se stekale v reko Ili.ibid., iii, 132, v.i., str. 301, op. 4.]] ... Druga skupina tega plemena je živela v naselbini Čigil blizu Taraza, tretja pa v istoimenskih vaseh blizu Kašgarja."
Al-KašgariKāshgharī, i, 330 navaja, da so Oguški Turki z imenom Čigili označevali vse Turke na ozemlju od Amu Darje do severne Kitajske.Minorsky, V. Hudud al-'Ālam. "Regions of the world. A Persian Geography 372 A. H. – 982 A. D." London, 1937, str. 298–299
Če so bili Čujueji iz kitajskih virov dejansko Čigili, so bili Šatuoji veja, ki se je odcepila od Čujuejev, se pravi Čigilov. Šatuojski plemič Li Kejong je pripadal šatuojskemu plemenu Zmaj in imel sprva priimek Džuje ali Džušje. Kasneje mu je kitajski cesar iz dinastije Tang podelil priimek Li, ki je pripadal vladarjem dinastije Tang.Malyavkin, 1974, str. 100; Li Fan, Ch. 425, str. 3458-3459 Priimek je bil že pred njim podeljen njegovemu očetu Džušje Čišinu (Li Guočang). Li Kejongov sin Li Cunšu je na severu Kitajske ustanovil Kasnejši Tang (923–936) in s tem Šatuoje povzdignil v vladarsko ljudstvo. Med Šatuoji je prevladovalo čaščenje zmaja. V kronikah je zapisano, da so Šatuoji svoje molitve opravljali v skladu s "starodavno tradicijo severnih običajev" v bližini Gromovite gore pri Zmajevih vratih.Xue Zongzheng, Ch. 32, str. 225, f. 4bZuev, "Early Turks: Essays of history and ideology", Almaty, Daik-Press, 2002, str. 145Ouyang Xiu. Historical Records of the Five Dynasties|Xin Wudaishi. Vol. 4
Čigili in Jagmi ter Tuhsiji, eno od plemen Turgešev,Gumilyov, L. Searches for an Imaginary Kingdom: The trefoil of the Bird's Eye View Ch. 5: The Shattered Silence (961-1100)Pylypchuk, Ya. "Turks and Muslims: From Confrontation to Conversion to Islam (End of VII century - Beginning of XI Century)" in UDK 94 (4): 95 (4) (v ukrajinščini) in ostanek Orhonskih Turkov so se združili v plemensko zvezo Karlukov. Zgodovina teh plemen je vsaj od 9. stoletja dalje neločljivo povezana.S. G. Klyashtorny, T.I. Sultanov, "States And Peoples of the Eurasian Steppe", St. Petersburg, 2004,str.117, Delo Hudud al-Alam, napisano v letih 982–983, opisuje Čigile kot pripadnike države Karluškega jabguja, naseljene v Sedmerorečju in okolici jezera Isik Kul severno in vzhodno od Karlukov. Delo navaja, da so bili zelo bogati in da je bil njihov kralj "eden izmed njih". Zapisano je tudi, da "nekateri med njimi častijo Sonce in zvezde".Minorsky, V. Hudud al-'Ālam. "Regions of the world. A Persian Geography 372 A. H. – 982 A. D." London, 1937, str. 98–99
Čigili so imeli pomembno vlogo v Karahanidskem kanatu, v katerem so tvorili jedro oboroženih sil.Vasily Bartold, Turkestan, str. 317. Oblast v karahanidski državi si je delilo plemstvo Čigilov in Jagmov. V 9. stoletju so Čigili in Jagmi ter Mouluoji, Tašili in Suofuji tvorili jedro plemenske zveza Karlukov. Kaganat, v katerem se je govorilo karluško, je bil razdeljen na vzhodni in zahodni del. Vsak del je imel svojega kagana. Vzhodni kagan je bil po rangu višji in je imel dvor v Kašgarju ter Balasagunu v sedanjem Kirgizistanu. Izhajal je iz plemena Čigilov in nosil naziv arslan karakagan. Zahodni kagan je bil po rangu nižji. Izhajal je iz plemena Jagma in imel naziv bogra karakagan, njegov dvor pa je bil v Tarazu in pozneje v Samarkandu.S. G. Klyashtorny, T. I. Sultanov, "States And Peoples of the Eurasian Steppe", St. Petersburg, 2004, str. 118,
V 11. stoletju so Čigili postali neodvisni. Al-Kašgari piše, da so se razdelili na tri veje.Faruk Sumer, "Oguzlar", Ankara, 1967, str. 27
Po mongolski invaziji na Turkestan so morala vsa turška ljudstva v severnem Turkestanu in na območju gorovja Tjanšan, tudi Čigili, svoja ozemlja prepustiti vzhodnim nomadom, sami pa so se preselili v Transoksanijo in Kašgarijo.Z. V. Togan, "Turkistan Tarihi", Istanbul, 1947, str. 60, op. 80
V Turčiji še danes obstajajo štiri vasi z imenom Čigil, kar kaže na to, da se je del Čigilov po mongolski invaziji preselil v Anatolijo.Faruk Sumer, "Oguzlar", Ankara, 1967, str. 27
Religija Čigili so bili znani po svoji verski predanosti. Prvi zapisi jih opisujejo kot manihejce, kasnejši pa kot nestorijanske kristjane. Območje Sedmerorečja, nekdaj ozemlja Čigilov, je bogato s krščanskimi in predkrščanskimi arheološkimi ostanki. Z verskimi spomeniki in zgodovinskimi sporočili je zlasti bogato območje Talasa. Gagauzi, posebno pontsko turško pleme, znano po svoji neomajni pripadnosti grškemu pravoslavnemu krščanstvu, ohranjajo legendo, ki povezuje njihov izvor s Čigili.
V manihejstvu je osrednja podoba lev, mogočen in neusmiljen kralj živali. Lev kaže na uvoženo ideologijo, saj lev ni avtohtona žival Srednje Azije in zato prvotno ni mogel imeti simbolnega pomena za tamkajšnje prebivalstvo. Stavba, ki so jo našli arheologi in ne kaže nobenih sledov gospodarske dejavnosti, je služila kot kapela prebivalcev, upodobljenih v dolgih oblačilih Čigilov, katerih simbol je bil lev (turškko: arslan, bars).Yu. Zuev, "Early Türks: Essays of history and ideology", Almaty, Daik-Press, 2002, str. 193,
Arabski pisec Abu Dulaf al-Idžli (umrl 840) je poročal, da je med Čigili našel le nekaj kristjanov in da večina njih časti zvezde, zlasti Sirij.
Povezava med Talasom, manihejstvom in levom je zapisana v turško-manihejski Sveti knjigi dveh temeljev (Iki jïltïz nom), katere fragmente je leta 1907 v oazi Kara-hodža v Turpanu našel Albert von Le Coq. Knjiga je bila posvečena vladarju (begu) plemena Čigil-Arslan z imenom Il Tirgug Ap Burgučan Alp Tarhan.Henning, 1977, str. 552 Postskriptum v rokopisu omenja Arslana Menguja, ki je uporabljal omenjeno knjigo.Zuev, "Early Turks: Essays of history and ideology", Almaty, Daik-Press, 2002, str. 203 V Talasu so bili štirje manihejski samostani: v Čigil-baliku, Kašu, Ordu-kentu in Jigjan-kentu.Yu. Zuev, "Early Türks: Essays of history and ideology", Almaty, Daik-Press, 2002, str. 207,
Sredi 7. stoletja je Čigile, Čumule in Karluke združil zahodnoturški jabgu Ašina Helu v svojem uporu proti dinastiji Tang. Zuev je rekonstruiral Helujevo staroturško ime kot *Aru in je po njegovem mnenju identično s turško-manihejskim izrazom arïg (kot arïg dïntar - čisti duhovnik).Zuev, "Early Turks: Essays of history and ideology", Almaty, Daik-Press, 2002, str. 221,
Krajevna imena Številna krajevna imena, zabeležena v srednjeveških virih, so etničnega izvora. Takšna so na primer imena Čigilkand, Čigil-balikAncient Türkic dictionary, L.: Science LO, 1969. (DTL). in UjgureḤamd-Allāh ibn Abī Bakr Qazvīnī Mustawfi, The geograpghical part of the Nujat al-Qulub (Nuzhat-al-qulūb) (composed in 740/1340), ed. by G. le Strange (GMS), Leiden-London, 1915. str. 10, 256, 260. v vzhodnem Turkestanu ter Argu, Jagma, Čigil, Baršan (Barsgan) in Jemek v Sedmerorečju, ki so turškega etničnega izvora. V deželi Čigilov je zabeleženo tudi mesto z imenom Sikul.Hudud al-Alam, str. 99. V preteklosti so turška plemena naseljevala tudi vzhodni Pamir, zato je večina imen tamkajšnjih jezer, kot so Kara-kul, Rang-kul, Zor-kul, Šor-kul, Jašil-kul, Gas-kul itd., turškega izvora.I. D. Edelman, place name of the Pamir . SNV, issue 16. М. 1975, str. 47.
Znani vladarji Alp Il Tirgug Arslan Kan (Il Tirgug) (𐰀𐰞𐰯 𐰃𐰞𐱃𐰄𐰺𐰏𐰈𐰏 𐰀𐰺𐰽𐰞𐰀𐰣 𐰚𐰎𐰀𐰣) Alp Burgučan Arslan Kan (Ap Burgučan) (𐰀𐰯𐰉𐰆𐰺𐰏𐰆𐰕𐰎𐰀𐰣 𐰀𐰺𐰽𐰞𐰀𐰣 𐰚𐰎𐰀𐰣) Alp Tarhan Arslan Kan (𐰀𐰞𐰯-𐱃𐰀𐰺𐰎𐰀𐰣 𐰀𐰅𐰽𐰞𐰀𐰣 𐰚𐰎𐰀𐰣)
Sklici
Viri
Yu. A. Zuev, Early Turks: Essays of history and ideology Chavannes, Édouard (1900), Documents sur les Tou-kiue (Turcs) occidentaux. Paris, Librairie d’Amérique et d’Orient. Reprint: Taipei. Cheng Wen Publishing Co. 1969. Findley, Carter Vaughn, The Turks in World History. Oxford University Press, (2005). ; 0-19-517726-6 (pbk.)
Kategorija:Turška ljudstva