Zunil

Zunil () je mesto in občina v departmaju Quetzaltenango v Gvatemali, ki obsega površino 80 kvadratnih kilometrov.Zunil at Inforpressca Mesto Zunil leži 9 kilometrov od mesta Quetzaltenango, ob bregu reke Salamá.Cattelan 2004, p.36. Nadmorska višina kraja Zunil znaša približno 2075 metrov. Ob popisu leta 2018 je občina štela 14.118 prebivalcev, ki v celoti pripadajo domorodnemu prebivalstvu. Prebivalci govorijo jezika kʼicheʼ in španščino. V okolici mesta so termalna kopališča z vulkansko vodo, na primer Fuentes Georginas in Almolonga.

Zgodovina Ni jasno, ali je naselje obstajalo že v predkolumbovskem obdobju; do danes niso odkrili nobenih ruševin ali drugih arheoloških najdb. V kolonialnem obdobju so v okoliškem gorovju odprli več rudnikov za pridobivanje žvepla, železove rude in živega srebra. To je kraju prineslo določeno blaginjo, kar se odraža v tamkajšnji cerkvi – razmeroma veliki stavbi z eno najlepših fasad v Gvatemali.

12. oktobra 2011 so zemeljski plazovi, ki jih je sprožilo večdnevno močno deževje, povzročili hudo škodo na stanovanjskih hišah, poslovnih objektih, vozilih in kmetijskih površinah na območju Zunila ter terjali več smrtnih žrtev.

Katoliška cerkev v kraju izvira iz obdobja španske kolonizacije in je obdana s hišami s strehami iz strešnikov, ki so zelo podobne tistim v nekaterih mestih v španski Andaluziji.

Geografija Zunil leži približno 10 km jugovzhodno od Quetzaltenanga, na nadmorski višini okoli 2000 metrov. Samo naselje se razprostira na pobočju, skozi dolino pod njim pa teče reka Salamá, ki omogoča namakanje polj ob svojih bregovih. V okolici se dvigajo trije vulkani: Santo Tomás, Santa María in Santiaguito. V neposredni bližini in širši okolici Zunila je mogoče najti številna termalna kopališča, ki jih napajajo vroči podzemni vrelci.

Religija V Zunilu je živo čaščenje San Simóna (znanega tudi kot Maximón); gre za lutko v naravni velikosti, ki predstavlja majevskega boga in sedi na lesenem prestolu. Lutko vsako leto prestavijo v drugo hišo, številni ljudje pa obiščejo njegovo svetišče in tam puščajo darove. Ustno izročilo o njegovem nastanku in namenu v teh skupnostih je zapleteno, raznoliko ter izvira iz starodavnih majevskih tradicij, starih več stoletij.

Maximón

Velja prepričanje, da se je čaščenje Maximóna začelo v času španskega osvajanja Majev. Njegovo dojemanje kot svetnika je posledica verskega sinkretizma.

Analitiki menijo, da je sodobna podoba Maximóna zmes več zgodovinskih, svetopisemskih in majevskih mitoloških likov. Mednje sodijo Pedro de Alvarado, Juda Iškarijot, sveti Peter in Mam.

Maximónov videz se od kraja do kraja močno razlikuje. Čeprav ga pogosto upodabljajo kot moškega v obleki in s klobukom, to ni pravilo. V kraju Santiago Atitlán nosi pisane vence in rute, medtem ko ima v Zunilu sončna očala in ruto, zavezano okoli glave.

Velja, da Maximón pooseblja tako svetlobo kot temo in da je prevarant. Je hkrati ženskar in zaščitnik parov.

Po nekaterih legendah je bil Maximón starešina, ki se je reinkarniral, da bi zaščitil svoje ljudstvo. V času španskega osvajanja je starešina po imenu Ri Laj Mam, ogorčen nad zlobnimi dejanji Špancev, svoje ljudstvo spodbudil k uporu. Naposled so ga usmrtili, a se je vrnil v življenje v podobi sodnika z imenom Don Ximon in se boril za vrnitev zemlje domorodnemu prebivalstvu Gvatemale.

Druga legenda pravi, da so Maximóna najeli potujoči ribiči, da bi varoval krepost njihovih žena. Namesto tega se je Maximón preoblekel in spal z vsemi njimi.

V kraju Santiago Atitlán kroži drugačna zgodba, po kateri Maximón nikoli ni bil človek, temveč lesena figura, ki so jo izdelali šamani za obrambo vasi pred čarovnicami. Vendar pa je Maximón s prevarami škodoval vaščanom, zato so mu šamani obrnili glavo in mu zlomili noge, da bi ga ustavili. Nato je svojo nalogo opravljal, kot je treba, in prebivalce mesta varoval pred zlom.

Maximóna častijo v obliki podobe ali kultnega kipa. Način čaščenja se od kraja do kraja močno razlikuje. V kraju Santiago Atitlán Maximónov kip vsako leto prebiva v drugem gospodinjstvu. Običajno ga iz hiše prinesejo na plano le med velikim tednom, nakar se preseli v drugo gospodinjstvo, vendar je zaradi priljubljenosti romanj na ogled vse leto. Za kip skrbijo posebni varuhi, ki so vse leto navzoči ob oltarju ter ob njem pijejo in kadijo. Vernikom pomagajo pri darovanju darov tej podobi. Med pogostimi darovi so denar, tobak in domače žganje.

Znamenitosti thumb|Cerkev Santa Catalina v Zunilu Beljena fasada cerkve Santa Catalina – ki jo obdajata dva stranska stolpa, namenjena strukturni opori – je bogato okrašena in vključuje štiri pare dvonadstropnih zavitih stebrov (t. i. »salomonskih stebrov«, značilnih za španski kolonialni barok v Srednji in Južni Ameriki); tu so ti dodatno okrašeni z motivi vinske trte. Med njimi so v nišah postavljeni kipi svetnikov – domnevno pripadnikov frančiškanskega reda; povsem na levi strani spodnjega pasu stoji sv. Frančišek Asiški, na čigar glavi počiva ptica. Zavetnik cerkve je upodobljen tudi v zgornjem delu. V nasprotju s tem so stranska stolpa – kot je značilno za slog kolonialnega baroka – v spodnjih delih povsem neokrašena; šele na vrhu, kjer so v strukturo vrezana okna, se pojavi abstraktna, rastlinska ornamentika v slogu arabeske, ki odseva zasnovo osrednjega dela. Fasado krona tridimenzionalni zvonik v obliki zatrepa, obdan z baročnimi volutama. Podolgovata enoladijska notranjost se zaključi s korom, nad katerim se dviga kupola.

Obisk svetišča lokalnega ljudskega svetnika Maximóna je doživetje, ki ga ne gre zamuditi, čeprav morajo turisti za vstop in fotografiranje plačati pristojbino.

Običaji in tradicija Na ulicah zlahka prepoznamo pripadnice domorodnih ljudstev po vpadljivih, pisanih oblačilih, značilnih za posamezne regije. Ta oblačila so ročno tkana na statvah in pogosto dosegajo visoke cene zaradi zahtevnega postopka izdelave. Uporabo teh tradicionalnih oblačil so v kolonialnem obdobju prvotno odredili španski kolonizatorji (encomenderos) in misijonarji, da bi tako označili pripadnost domorodcev določeni naselbini oziroma reducciónu. Po osamosvojitvi Srednje Amerike pa so ta oblačila postala značilna za domorodno prebivalstvo v različnih delih države.

Tradicionalna moška oprava je sestavljena iz belih oblačil s škrlatnimi in oranžnimi črtami; vključuje kratke hlače in srajco, ki spominja na ogrinjalo in je izdelana iz tkanine tipa huipil.

Poimenovanja Po vasi je poimenovan krater na Marsu, ki bi lahko bil izvor [fMarsov meteorit|marsovskih meteoritov]]..

Galerija

Sklici

Zunanje povezave

Zunil at Inforpressca Fuentes Georginas Zunil und Maximón – Fotos + Infos (englisch)

Kategorija:Mesta v Gvatemali