Cerkev sv. Janeza Krstnika je podružnična cerkev na Malem Vinjem vrhu, ki spada pod Župnijo Bela Cerkev.

Zgodovina Vinji vrh, , se prvič omenja leta 1074, v listini, v kateri se je freisinški škof zavezal Ellenhard zavezal, da bo zgradil pri svojih kmetijah cerkev po navodilih oglejskega patriarha Siegeharda. Po mnenju Janeza Höflerja bi lahko glede na patrocinij in zgodovinske okoliščine nastanek cerkve sega še v 11. stoletje, in pa da bi lahko na Mali Vinji Vrh lahko postavili celo prvotno krstno kapelo za pražupnijo Bela Cerkev, čeprav srednjeveške listine cerkve ne omenjajo. Die Urpfarre in Leskovec zerfiel im 11. Jahrhundert in drei Pfarren, diejenige in Leskovec sowie in Bela Cerkev/Weißenkirchen und Mirna Peč/Hönigstein. Die Pfarre in Bela Cerkev wurde durch den Patriarchen nach 1074 gebildet, als er dem Freisinger Bischof erlaubte, eine Kirche in Vinji vrh, die Vorgängerin der Pfarrkirche, zu errichten. Prvotna župnija v Leskovcu se je v 11. stoletju razdelila na tri župnije: tisto v Leskovcu ter župniji v Beli Cerkvi/Weißenkirchnu in Mirni Peči/Hönigsteinu. Župnijo v Beli Cerkvi je ustanovil patriarh po letu 1074, ko je freisinškemu škofu dovolil zgraditi cerkev na Vinjem vrhu, predhodniku župnijske cerkve. Za odkritje njenih morebitnih ostankov na prostoru današnje baročne cerkve bi bile potrebne obsežne arheološke raziskave.

Cerkev sv. Janeza Krstnika se v virih prvič omenja šele v 17. stoletju, leta 1667 kot kapela sv. Janeza (S. Joannis Kapeln in Weinberg), enako 10 let kasneje. Zanimivo je, da cerkev ni omenjena v Valvasorjevi Slavi vojvodine Kranjske iz leta 1689. Zabeležena pa je v zapisnikih goriškega arhiva, leta 1752 in pa 1757, iz opisa k jožefinskemu vojaškemu zemljevidu, ki je nastajal med leti 1763-1787. V njem je navedeno, da je od:...cerkve sv. Janeza proti vzhodu pregled čez daljno okolico v razdalji nekaj milj.

Dokumenti iz 19. stoletja razkrivajo več podatkov. Leta 1867 je zaradi strele, ki je treščila v zvonik, pogorela streha cerkve. Zaradi vročine sta se stopila zvonova v zvoniku, nova so nabavili leto kasneje. Podobar Anton Kušlan je leta 1874 popravil ter prenovil glavni oltar. Župnik Žnidaršič, ki je bil v Beli Cerkvi med letoma 1902 in 1912, je zapisal, da je bil Šentjanž najrevnejša belocerkovska podružnica, saj je navezana samo na miloščino vernikov. Podprta je bila tudi z darovi v naturalijah (in-nature), ko so obrodili vinogradi, zlasti z vinskim pridelkom, zato je bila cerkev revnejša v primeru slabe letine. In ravno ob slabih letinah, na začetku 20. stoletja, je bilo treba prekriti streho na zvoniku. Za to opravilo je bilo potrebno najeti nekaj sto kron v posojilnici v Škocjanu. Leta 1917 sta bila zvonova, težka 163 in 302 kilograma, odvzeta za vojne potrebe. Zanju so dobili 1860 kron odškodnine. Leto kasneje so že kupili nov, veliki zvon, težak 424 kilogramov, 1919 pa še mali zvon, težak 350 kilogramov ter v vrednosti 1770 kron. Leta 1929 je cerkvena ladja dobila nov lesen strop, cerkev je bila od znotraj in od zunaj tudi prebeljena. Stroški, v višini 1945 dinarjev, so bili takrat pokriti s prostovoljnimi prispevki. Notranjost in oprema cerkve sta bili nazadnje obnovljeni leta 1996. Takrat so pomagali tudi tržaški zamejski Slovenci.

Arhitektura Cerkev sestavljajo tristrano zaključen prezbiterij, podolžna pravokotna ladja, pred njeno zahodno fasado prislonjen stoji zvonik ter zakristija ob severni strani prezbiterija. Zunanjost prezbiterija je členjena z ogelnimi lizenami, vogali ladje pa s slikanimi ogelniki. Zvonik ima razgibano, baročno streho, njen vrhnji del je bil leta 1970 pokrit s skodlami. Glavni kamniti portal ima sklepnik z motivom diamanta, podboji pa so razčlenjeni z motivi okvirjev. Notranjščina prezbiterija je pokrita z banjo s sosvodnicami, cerkvena ladja pa ima raven strop.

Oprema Glavni oltar je nastal približno leta 1700, njegov nastavek z motivom akantovega listja a krilih je prilagojen prostoru prezbiterija. V osrednji niši je kompozicija Krst v Jordanu. Levo od nje je kip sv. Janeza evangelista, desno pa kip sv. Jakoba. V atiki je nameščena podoba Obglavljenje sv. Janeza Krstnika, ki je delo dolenjskega baročnega slikarja Antona Postla. Leta 1995 jo je restavriral Rado Zoubek. Ob sliki sta kip sv. Jere, odete v redovniška oblačila, po obnovi je ta kip dobil v roke napačne atribute, in pa kip starozaveznega preroka Zaharije. Na hrbtni strani oltarja je napis Anton Kušlan / podobar in pozlatar / je prenovil ta altar (oltar) 1874 / Novo mesto. Ob tej priliki naj bi Kušlan tudi naredil nov kip sv. Janeza Krstnika.

Prižnica je delo iz druge polovice 18. stoletja. Na njenih stranicah sta Marijin in Kristusov monogram. Leta 1996 je Miha Legan iz Žužemberka obnovil pozlato, Martin Blatnik iz Srednjega Lipovca pa marmorino. V Komeljevih terenskih zapiskih iz leta 1970 je navedeno, da so na lesenem pevskem koru stale tudi orgle z enim manualom od katerih danes ni ohranjenega ničesar več. Na cerkvenem pročelju je vzidana spominska plošča Jožetu Peterlinu, tržaškemu kulturnemu delavcu, katerega pobočje Vinjega vrha je rojstni kraj. Na njej je napisano:V tem kraškem kamnuin v našem hvaležnem spominuje zapisanprof. Jože Peterlin1911-1976Pomagal je ohranjati slovenstvona mejah domovine.Naša miselse bo spoštljivo vračala v ta hram molitve,na njegov rodni Vinji vrh,med drage ljudi zelene Dolenjske.Tržaški Slovenciv spominskem letu 1996

Viri

Sklici

Kategorija:Župnija Bela Cerkev Kategorija:Cerkve svetega Janeza Krstnika