thumb|upright=1.8|Območje Moheganov in sosednjih plemen okoli leta 1600
Mohegan (lastno ime Mu-he-con-neok, Ljudje iz območja, kjer vode nikoli ne mirujejo) spadajo v algonkinsko jezikovno skupino, govorili so pequotsko narečje in jih pogosto zamenjujejo z Mahicani. Skoraj vsakdo pozna roman in film Poslednji Mohikanec, vendar je avtor James Fenimore Cooper verjetno mislil na pleme Mahican, ki je živelo približno 150 km stran od Moheganov in se je v Cooperjevem času imenovalo Mohican.
V začetku 17. stoletja je Mohegane in Pequote skupaj vodil pequotski sačem Sassacus, dokler se pleme ni razdelilo in so Mohegani pod svojim sačemom Uncasom dosegli neodvisnost. Po uničujočem porazu v pequotski vojni leta 1637 s strani Angležev je večina preživelih Pequotov in njihova bivališča prišla pod nadzor Moheganov.
Lokacija Mohegan
Mohegan, prvotno del Pequotov, so prišli iz zgornje doline reke Hudson v New Yorku blizu jezera Champlain. Nekje okoli leta 1500 sta obe plemeni zapustili to območje in se preselili v dolino reke Temze v jugovzhodnem Connecticutu. Mohegan so svojo domovino imenovali Moheganeak in so zasedali zgornji in zahodni del doline Temze, medtem ko so Pequoti živeli bližje obali.
Prebivalstvo
Mohegan in Pequoti so skupaj leta 1620 šteli približno 6.000. Notranje delitve so se pojavile po letu 1633, Uncas in njegovi privrženci pa so se ločili od glavnine in postali Mohegan. Epidemija črnih koz pozimi 1634-35 je zmanjšala obe skupini za približno 30 odstotkov. Po vojni Pequot sta bili skupini prisilno ponovno združeni, ko je bilo 1.500 Pequotov in zahodnih Nianticov postavljenih pod nadzor Uncasa in Moheganov, kar je ustvarilo skupno populacijo približno 3.000. Druga epidemija črnih koz leta 1639 je to število zmanjšala na manj kot 2.500. Angleži so Pequote preselili v ločene rezervate leta 1655, kasnejše ocene prebivalstva pa so jih včasih vključevale kot del Moheganov in včasih ne. Kljub vključitvi Mattabesicov, Nipmucov in Narragansettov se je populacija Moheganov še naprej zmanjševala – predvsem zaradi bolezni. Črne koze so se pojavljale v rednih intervalih (1649, 1662, 1670, 1677, 1687, 1729, 1755) in so se skupaj z gripo (1647, 1675), davico (1659) in ošpicami (1687) združile, da bi zdesetkale domorodno prebivalstvo Connecticuta. Čeprav so kolonisti Mohegane imeli za zaveznike, je verjetno njihova tesna povezanost pospešila upad Moheganov zaradi izpostavljenosti okužbam.
Do leta 1675 je Moheganov bilo manj kot 1.200. Trideset let kasneje (1705) jih je bilo le 750. V naslednjih letih so se skupine začele ločevati od glavnine – predvsem 300 Moheganov, ki so med letoma 1775 in 1788 zapustili Connecticut z indijanci Brotherton, da bi živeli z indijanci Oneida in Stockbridge (Mahican) v severnem New Yorku. Brotherton, Oneida in Stockbridge so leta 1822 prodali svoja zemljišča v New Yorku in se do leta 1834 preselili v severni Wisconsin. Trenutno so potomci Moheganov v Wisconsinu med Stockbridge zahodno od Green Baya in Brotherton (ki niso zvezno priznani) vzhodno od jezera Winnebago. Po teh prebegih je bilo leta 1774 v Connecticutu le 206 Moheganov. Do leta 1809 se je to število zmanjšalo na 70. Leta 1832 je prišlo do nenadnega povečanja na 360 – rezultat bodisi neverjetne rodnosti bodisi štetja, ki je vključevalo tudi druga domorodna ljudstva, razen Moheganov. Popis leta 1850 je v Connecticutu zabeležil 125 Moheganov, večina katerih se je kasneje tiho zlila v splošno prebivalstvo. Popis leta 1910 je našel le 22 Moheganov. Nedavno reorganizirani kot pleme, imajo Mohegan skoraj 1.000 članov (600 jih živi v Connecticutu) in so leta 1994 prejeli zvezno priznanje.
Imena
V njihovem jeziku "Mohegan" pomeni volk – popolnoma enako kot "Mahican" iz jezika Mahican, vendar se ti nekoliko različni imeni nanašata na dve zelo različni algonkinski plemeni na različnih lokacijah. Zelo pogosto je, da se Mohegane iz reke Temze v vzhodnem Connecticutu zamenjuje z Mahicani iz doline Hudson v New Yorku (razdalja približno sto milj). Celo James Fenimore Cooper je zadeve zamešal, ko je leta 1826 napisal "Zadnji Mohikanec". Ker je Cooper živel v Cooperstownu v New Yorku in je bila lokacija njegove zgodbe zgornja dolina Hudsona, se lahko domneva, da je pisal o Mahicanih iz reke Hudson, vendar sta izbrana različica črkovanja (Mohican) in uporaba Uncasa, imena moheganskega sachema, zadeve zameglili. K zmedi so prispevali tudi drugi dejavniki, med katerimi ni bil najmanjši ta, da so bili Mohegan največja skupina indijancev Brotherton v Connecticutu. Ko so se Brotherton leta 1788 preselili v rezervat Oneida v severnem New Yorku, so se pomešali z indijanci Stockbridge (Mahican) iz zahodnega Massachusettsa. Zaradi tega bi današnje pleme Stockbridge moralo vsebovati potomce tako Mahicanov kot Moheganov.
Črkovne različice, uporabljene za Mohegane v Connecticutu in Mahicane iz New Yorka in zahodnega Massachusettsa (Mohiggan, Monahegan, Morihican itd.), se pogosto prekrivajo in so bile enako uporabljene za obe plemeni. Alternativna imena samo za Mohegane so bila: Ljudje ob morju, Indijanci Uncas, Unkas in Indijanci iz višavja.
Jezik
Mohegani so govorili algonkinski jezik in sicer Y-narečje kot Pequot, Narragansett, Niantic in Montauk. Treba je opozoriti, da so Mahicani iz New Yorka govorili N-narečje.
Vasi
Ashowat, Catantaquck, Checapscaddock, Groton, Kitemaug, Mamaquaog, Mashantackack, Massapeag, Mohegan, Moosup, Moraigan, Nawhesetuck, Pachaug, Paugwonk, Pautexet, Pigscomsuck, Poquechanneeg, Poquechanock, Poquetanuck, Shantuck, Shecomeco, Shetucket (Showtucket), Wabaquasset, Wanungatuck (Waunungtatuck, Wongattuck), Wauregan in Willimantic (Weammantuck).
Zgodovina
thumb|Ta del zemljevida "Nova Belgija in Anglija Nova" Nizozemca Joana Blaeuja, ki je nastal okoli leta 1634, prikazuje območje okoli reke Hudson. Prevelike upodobitve vider in bobrov naj bi poudarile obilje krzna v regiji. Vendar pa so Mohegani živeli približno 100 km vzhodneje.
Tradicije tako Moheganov kot Pequotov se strinjajo, da so prvotno prišli iz zgornje doline reke Hudson. Čas te migracije je nejasen, vendar se zdi, da je bil nekje okoli leta 1500. Nizozemski zapisi iz leta 1614 omenjajo njihovo srečanje s Sequini na spodnji reki Connecticut. Čeprav je to morda bilo drugo pleme, se zdi, da je bilo ime pozneje spremenjeno v Pequin, kar je bilo eno od imen, ki so jih Nizozemci uporabljali za Pequote. V naslednjih nekaj letih so Nizozemci povečali svojo trgovino s krznom vzdolž spodnjega Connecticuta in leta 1622 zgradili stalno trgovsko postajo blizu Hartforda ter ustanovili kolonijo Nova Nizozemska. Čeprav so Nizozemci želeli trgovati z vsemi, so bili Pequoti odločeni, da bodo prevladovali nad manjšimi plemeni Nipmuc in Mattabesic na tem območju in nadzorovali njihov dostop do Nizozemcev. Po nasilnem spopadu in skorajšnji vojni leta 1622 so se Nizozemci odločili, da bodo Pequotom pustili po svoje, in rezultat je bil donosen tako za Nizozemce kot za Pequote. V naslednjih desetih letih so Pequoti pobirali cestnine od drugih plemen za pravico do prehoda skozi njihove dežele ali so služili kot posredniki v trgovini s krznom in wampumom z Nizozemci vzdolž reke Connecticut.
Ta udobna ureditev se je končala leta 1633, ko so angleški trgovci iz Bostona zgradili trgovsko postajo v Windsorju, tik gorvodno od Nizozemcev. S te lokacije so Angleži lahko prestregli krzno, ki je prihajalo iz notranjosti, preden je lahko doseglo Pequote ali Nizozemce. Nizozemci so se odzvali z nakupom zemlje od Pequotov in izgradnjo utrjene trgovske postaje (Hiša dobrega upanja), medtem ko so upali, da bo sovražnost Pequotov prisilila Angleže k odhodu. Razlogi, zakaj so bili Nizozemci razburjeni zaradi te angleške konkurence so očitni, vendar so bili razlogi Pequotov bolj zapleteni. Poleg izgube cestnin in davkov od drugih plemen je bil tudi (morda še pomembneje) neposreden izziv njihovi avtoriteti nad plemeni na tem območju, kar je prizadelo samo srce moči Pequotov. Drugi je bil wampum, vir bogastva Pequotov. Angleški kolonisti so začeli izdelovati wampum z jeklenimi svedri in so preplavljali trg, kar je znižalo njegovo vrednost.
Zaradi tega so bili Nizozemci prepričani, da bodo Pequoti prisilili Angleže k odhodu, vendar se stvari niso izšle tako. Ko so pridobivali bogastvo in moč, so se znotraj Pequotov začele pojavljati resne delitve. Pequoti v notranjosti ob zgornji Temzi niso imeli enakega dostopa do nizozemskih trgovcev kot njihovi obalni rojaki. Po njihovem mnenju je bila angleška postojanka v Windsorju bolj dostopna z boljšimi cenami in niso videli razloga, zakaj Pequoti ne bi smeli vzpostaviti monopola z Angleži, podobnega tistemu z Nizozemci. K temu se je pridružilo še osebno rivalstvo med Sassacusom in Uncasom. Ko je leta 1631 umrl veliki poglavar Pequotov Wopigwooit, sta ga oba, Uncas in Sassacus, pričakovala naslediti. Svet pa je izbral Sassacusa in kljub dejstvu, da je bil poročen s Sassacusovo hčerko, Uncas nikoli ni sprejel te odločitve. Njuni prepiri v svetu so postajali vse bolj grenki, saj je Sassacus favoriziral trgovanje Pequotov samo z Nizozemci, medtem ko je Uncas želel trgovati z Angleži.
thumb|Obala nizozemske kolonije in nekaj naselij prikazanih v primerjavi z današnjimi mejami
Spor se je sprevrgel v nasilje, pri čemer so različne frakcije včasih izražale svoje preference z ubijanjem in ropanjem nizozemskih ali angleških trgovcev, ki so imeli nesrečo, da so prekrižali pot z napačno skupino Pequotov. Kar se je začelo kot družinski prepir, se je hitro stopnjevalo v popolno ločitev. Medtem ko je večja pro-nizozemska frakcija podpirala Sassacusa, se je pro-angleška skupina zbrala okoli Uncasa. Po prepirih v svetu je Uncas zavrnil sprejetje Sassacusove avtoritete in trikrat zapustil vasi Pequotov. Dvakrat se je vrnil in mu je bilo odpuščeno, tretjič pa je s seboj vzel 50 bojevnikov in njihove družine ter se naselil v novi vasi ob reki Connecticut severno od Lymeja. Prekinitev je postala trajna, ko se je Uncasova majhna skupina povezala z angleškimi trgovci. Pridružili so se jim drugi Pequoti, zainteresirani za trgovanje z Angleži in skupine Mattabesic, ki so se želele osvoboditi prevlade Pequotov, tako da je uporniška frakcija hitro rasla in je kmalu postala dovolj močna, da Sassacus ni mogel prisiliti njene vrnitve. Prevzeli so ime Uncasovega klana (volk) in se začeli imenovati Mohegan.
Ločitev ni bila sporazumna in je Pequote ohromila v ključnem trenutku. Leta 1634 so Zahodni Niantici (zavezniki Pequotov) ubili bostonskega trgovca blizu ustja reke Connecticut. Kljub dejstvu, da je moški poskušal ugrabiti domorodne ženske in otroke, da bi jih prodal kot sužnje, so bili kolonisti besni. Sassacus je imel že dovolj težav z nedavno prebegom Moheganov, vendar je opravil dolgo pot v Massachusetts, da bi "pokril mrtve". Puritanci niso bili zadovoljni z njegovimi ponudbami krzna in wampuma ter so zahtevali, naj preda morilce. Sassacus je zavrnil in pogovori so se končali, obe strani pa sta ostali jezni. Tisto zimo je epidemija črnih koz prizadela tako vasi Moheganov kot Pequotov, vendar so do takrat razlike med njimi postale tako velike, da sta Uncas in Sassacus spomladi najbolj obžalovala, da je drugi preživel epidemijo. Poleti 1635 so Angleži zgradili novo utrdbo v Saybrooku ob ustju Connecticuta. Ker je bil njihov dostop blokiran, so Nizozemci zaprli svojo trgovsko postajo v Hartfordu in se umaknili iz doline Connecticuta, kar je Pequote pustilo brez podpore. Medtem, ko so Moheganci stali ob strani in niso hoteli pomagati svojim nekdanjim rojakom, so Narragansetti izkoristili priložnost za napad na oslabljene Pequote in si povrnili lovsko ozemlje na jugozahodu Rhode Islanda, ki so ga bili prisiljeni predati po vojni leta 1622.