Indonezija je otoška država v jugovzhodni Aziji, ki leži med Indijskim in Tihim oceanom. Je na strateški lokaciji, ki se razprostira vzdolž glavnih morskih poti, ki povezujejo Vzhodno Azijo, Južno Azijo in Oceanijo. Indonezija je največji arhipelag na svetu. Različne regionalne kulture Indonezije so oblikovale – čeprav ne posebej določene – stoletja kompleksnih interakcij z njenim fizičnim okoljem.

Pregled

Indonezija je otoška država, ki se razteza približno 5120 kilometrov od vzhoda proti zahodu in 1760 kilometrov od severa proti jugu. Velja za največjo otoško državo na svetu. Glede na geoprostorsko raziskavo, ki jo je med letoma 2007 in 2010 izvedla Nacionalna koordinacijska agencija za geodetske in kartografske raziskave (Bakosurtanal), ima Indonezija 17.500 otokov. Medtem ko je prejšnja raziskava, ki jo je leta 2002 izvedel Nacionalni inštitut za aeronavtiko in vesolje (LAPAN), navedla, da ima Indonezija 18.307 otokov, je po podatkih CIA World Factbook ta številka znašala 17.508 otokov. Razlika med raziskavami je verjetno posledica prejšnjih različnih metod raziskav, vključno s plimskimi otoki, peščenimi zalivi in ​​skalnatimi grebeni, ki se pojavijo na površju med oseko in se potopijo med plimo. Po ocenah indonezijske vlade je 8844 poimenovanih otokov, od tega jih je 922 stalnih. Sestavljajo jo pet glavnih otokov: Sumatra, Java, Borneo (v Indoneziji znan kot Kalimantan), Sulavezi in Nova Gvineja; dve večji otoški skupini (Nusa Tenggara in Moluki) in šestdeset manjših otoških skupin. Štiri otoke si delijo z drugimi državami: Borneo si deli z Malezijo in Brunejem; Sebatik, ki je ob severovzhodni obali Kalimantana, si deli z Malezijo; Timor si deli z Vzhodnim Timorjem; Nova Gvineja pa si deli s Papuansko Novo Gvinejo.

Indonezija ima skupno površino 1.904.569 kvadratnih kilometrov, vključno z 93.000 kvadratnimi kilometri celinskih morij (prelivi, zalivi in ​​druga vodna telesa). Zaradi tega je največja otoška država na svetu. Dodatna okoliška morska območja povečajo splošno priznano ozemlje Indonezije (kopno in morje) na približno 5 milijonov km2. Vlada trdi, da ima izključno ekonomsko cono velikosti 6.159.032 km2. S tem se skupna površina poveča na približno 7,9 milijona km2.

V pleistocenu so bili Veliki Sundski otoki povezani z azijsko celino, Nova Gvineja pa z Avstralijo. Preliv Karimata, Javansko morje in Arafursko morje so nastali, ko se je morska gladina dvignila ob koncu pleistocena.

Geologija

Glavni otoki Sumatra, Java, Madura in Kalimantan ležijo na Sundski plošči in geografi so jih (skupaj s Sulavezijem) običajno združili v Velike Sundske otoke. Na vzhodnem koncu Indonezije je zahodna Nova Gvineja, ki leži na Avstralski plošči. Globina morja na Sundski in Sahulski polici je v povprečju 300 metrov ali manj. Med tema dvema policama ležijo Sulavezi, Nusa Tenggara (znana tudi kot Mali Sundski otoki) in Moluki, ki tvorijo drugo otoško skupino z globokimi okoliškimi morji do 4500 metrov globine. Izraz Zunanji otoki različni pisci uporabljajo nedosledno, vendar se običajno razume, da pomeni druge otoke, razen Jave in Madure.

Sulavezi je otok, ki leži na treh ločenih ploščah: plošči Banda morja, plošči Moluškega morja in Sundski plošči. Seizmična in vulkanska aktivnost je na njegovem severovzhodnem delu visoka, kar dokazuje nastanek vulkanov na severnem Sulaveziju in otoških lokov, kot sta otoka Sangihe in Talaud, jugozahodno od Filipinskega jarka.

Nusa Tenggara ali Mali Sundski otoki so sestavljeni iz dveh nizov otokov, ki se raztezajo proti vzhodu od Balija proti južnim Molukom. Notranji lok Nusa Tenggara je nadaljevanje alpske verige gora in vulkanov, ki se razteza od Sumatre skozi Javo, Bali in Flores ter se konča z vulkanskimi otoki Banda, ki so skupaj z otoki Kai in Tanimbar ter drugimi majhnimi otoki v Banda morju tipični primeri mešanice azijskega in avstralazijskega rastlinstva in živalstva v slogu Wallacea.. Worldwildlife.org. Retrieved on 29 September 2010. Zunanji lok Nusa Tenggara je geološki podaljšek verige otokov zahodno od Sumatre, ki vključuje Nias, Mentawai in Enggano. Ta veriga se ponovno pojavi na Nusa Tenggari na razgibanih goratih otokih Sumba in Timor.

Moluki so geološko med najbolj kompleksnimi indonezijskimi otoki, sestavljeni iz štirih različnih tektonskih plošč. So v severovzhodnem delu arhipelaga, ki ga na severu omejuje Filipinsko morje, na vzhodu Papua in na jugozahodu Nusa Tenggara. Med največjimi od teh otokov so Halmahera, Seram in Buru, ki se vsi strmo dvigajo iz zelo globokih morij in imajo edinstveno vegetacijo Wallacea.. Worldwildlife.org. Retrieved on 29 September 2010. Ta nenaden reliefni vzorec od morja do visokih gora pomeni, da je zelo malo ravnih obalnih ravnic. Na jugu leži Bandsko morje. Zbliževanje plošče Bandskega morja in Avstralske plošče je ustvarilo verigo vulkanskih otokov, imenovano Bandski lok.Carter, D. J., Audley-Charles, M. G. & Barber, A. J. Stratigraphical analysis of island arc-continental margin collision in eastern Indonesia. J. Geol. Soc. Lond. 132, 179-189 (1976).Hamilton, W. Tectonics of the Indonesian Region Vol. 1078 (US Geol. Soc. Prof. Pap., 1979). Morje vsebuje tudi Weberjevo brezno, eno najglobljih točk v Indoneziji.

Geomorfologi verjamejo, da je otok Nova Gvineja del avstralske celine, saj leži na Sahulski polici in je bil nekoč povezan s kopenskim mostom v zadnji ledeniški dobi. Tektonsko gibanje Avstralske plošče je ustvarilo visoke, zasnežene gorske vrhove, ki obdajajo osrednji vzhodno-zahodni hrbet otoka, in vroče, vlažne aluvialne ravnice vzdolž obal. Novogvinejsko višavje se razteza približno 650 kilometrov od vzhoda proti zahodu vzdolž otoka in tvori gorato hrbtenico med severnim in južnim delom otoka. Zaradi tektonskega gibanja je Nova Gvineja doživela številne potrese in cunamije, zlasti v svojem severnem in zahodnem delu.MG Audley-Charles, 1986, "Timor–Tanimbar Trough: the foreland basin of the evolving Banda orogen", Spec. Publs int. Ass. Sediment, 8:91–102

Tektonstvo in vulkanizem

Večina večjih otokov je goratih, z vrhovi, ki se gibljejo med 2000 in 3800 metri nadmorske višine na Sumatri, Javi, Baliju, Lomboku, Sulaveziju in Seramu. Najvišje gore v državi so v gorovju Jayavijaya in gorovju Sudirman v Papui. Najvišji vrh, Puncak Jaya (4884 metrov), je v gorovju Sudirman. Niz vulkanov se razteza od Sumatre do Nusa Tenggara, nato pa se vije skozi otoke Banda na Molukih do severovzhodnega Sulavezija. Od 400 vulkanov jih je približno 150 aktivnih. Dva najsilnejša vulkanska izbruha v sodobnem času sta se zgodila v Indoneziji; leta 1815 je izbruhnil vulkan Tambora na Sumbavi in ubil 92.000 ljudi, leta 1883 pa je izbruhnil vulkan Krakatav, ki je terjal 36.000 življenj. Čeprav ima vulkanski pepel, ki je nastal zaradi izbruha, pozitivne učinke na rodovitnost okoliških tal, pa na nekaterih območjih povzroča tudi nepredvidljive kmetijske razmere.

Indonezija ima relativno visoko tektonsko in vulkansko aktivnost. Leži na stičišču Evrazijske, Indo-avstralske, Pacifiške in Filipinske plošče. Sundski meganariv je 5500 km dolg prelom, ki je ob južnih obalah Sumatre, Jave in Malih Sundskih otokov, kjer se Indo-avstralska plošča pomika proti severovzhodu proti podrivajoči se Sundski plošči. Tektonsko gibanje v tem prelomu je odgovorno za nastanek Sundskega jarka in gorskih verig čez Sumatro, Javo in Male Sundske otoke. V bližini preloma se je zgodilo veliko velikih potresov, kot je bil potres v Indijskem oceanu leta 2004. Gora Merapi, ki je v javanskem delu megatrusta, je najaktivnejši vulkan v Indoneziji in je zaradi nevarnosti, ki jo predstavlja za okoliška naseljena območja, označena kot eden od svetovnih vulkanov desetletja. Potres in cunami v Indijskem oceanu leta 2004 sta opustošila indonezijski provinci Aceh in Severna Sumatra, kar je povzročilo približno 225.000 smrtnih žrtev in več kot 425.000 ljudi brez domov. Nesreča je povzročila znatno škodo na infrastrukturi, domovih in lokalni industriji. Indonezijska vlada je v sodelovanju z mednarodnimi organizacijami, kot so MDS, Svetovna banka in ADB, usklajevala prizadevanja za pomoč in obnovo. Predhodne ocene so stroške obnove ocenile na 4–5 milijard dolarjev v petih letih. Na srečanju donatorjev januarja 2005 je bilo za obnovo obljubljenih skoraj 4 milijarde dolarjev pomoči, s poudarkom na preglednosti in učinkovitem upravljanju sredstev. Kljub hudemu lokalnemu vplivu je bil skupni učinek na indonezijski nacionalni BDP omejen, saj je regija Aceh prispevala le približno 2 % nacionalne proizvodnje. Pariški klub je ponudil tudi začasni moratorij na dolg, kar je pomagalo financirati obnovo brez preusmerjanja domačih finančnih sredstev.

Severni del Sulavezija in Molukov leži na stiku Sundske plošče in plošče Moluško morje, zaradi česar je aktivno tektonsko območje z vulkanskimi verigami, kot sta otoka Sangihe in Talaud. Severni Moluki in zahodna Nova Gvineja sta na stiku plošč Bird's Head, Filipinskega morja in Karoline. Je tudi seizmično aktivno območje, saj je bil potres z magnitudo 7,6 Mw v Papui leta 2009 zadnji veliki potres v regiji doslej.

Ekologija

Borneo je tretji največji otok na svetu, avtohtona vegetacija pa je bila večinoma nižinski deževni gozdovi Bornea, čeprav je bil velik del tega izkrčen, saj so se divje živali umaknile v gorske deževne gozdove Bornea v notranjost. Otoki Severni Moluki so prvotni Otoki začimb, posebna ekoregija deževnega gozda.. Worldwildlife.org. Retrieved on 29 September 2010. Številni otoki ob obali Nove Gvineje imajo svoje značilne biogeografske značilnosti, vključno z apnenčastimi otoki Biak, na vhodu v velik zaliv Cenderawasih Bay na severozahodnem koncu otoka.. Worldwildlife.org. Retrieved on 29 September 2010.. Worldwildlife.org. Retrieved on 29 September 2010.

Nedavna globalna analiza daljinskega zaznavanja je pokazala, da je v Indoneziji 14.416 km2 plimskih ravnic, kar jo uvršča na 1. mesto na svetu glede na to, koliko plimskih ravnic se tam pojavlja. Druga globalna analiza je prav tako ocenila, da je Indonezija med letoma 1999 in 2019 doživela največjo skupno spremembo plimovanja mokrišč (36 % svetovne neto spremembe, vključno z mangrovami, plimskimi ravnicami in plimskimi močvirji), z neto izgubo 1426 km².

Časovni pasovi Indonezija je razdeljena na tri časovne pasove: Zahodni indonezijski čas/WIT (indonezijščina ) (UTC+7) WIB se opazuje na otokih Sumatra, Java, v provincah Zahodni Kalimantan in Osrednji Kalimantan. Osrednji indonezijski čas/CIT (indonezijščina ) (UTC+8) WITA se opazuje na otokih Sulavezi, Mali Sundski otoki, v provincah Vzhodni Kalimantan, Južni Kalimantan in Severni Kalimantan. Vzhodni indonezijski čas/EIT (indonezijščina ) (UTC+9). WIT opazimo v provincah Moluki, Severni Moluki, Papua, Zahodna Papua, Jugozahodna Papua, Osrednja Papua, Južna Papua in Visoka Papua.

Podnebje

Indonezija leži vzdolž ekvatorja in ima razmeroma enakomerno podnebje skozi vse leto. Indonezija ima dva letna časa – deževno obdobje in sušno obdobje – brez ekstremov poletja ali zime. Za večino Indonezije sušno obdobje traja med majem in oktobrom, deževno obdobje pa med novembrom in aprilom.

V nekaterih regijah, kot sta Kalimantan in Sumatra, se med letnimi časi pojavljajo le majhne razlike v količini padavin in temperaturi, medtem ko se v drugih, kot je Nusa Tenggara, pojavljajo veliko bolj izrazite razlike s sušo v sušnem obdobju in poplavami v deževnem. Padavin v Indoneziji je veliko, zlasti v zahodni Sumatri, severozahodnem Kalimantanu, zahodni Javi in ​​zahodni Novi Gvineji.

Deli Sulavezija in nekateri otoki bližje Avstraliji, kot sta Sumba in Timor, so bolj suhi, vendar so to izjeme. Skoraj enakomerno tople vode, ki predstavljajo 81 % površine Indonezije, zagotavljajo, da temperature na kopnem ostajajo dokaj konstantne. Obalne ravnice imajo povprečno temperaturo 28 °C, celinska in gorska območja 26 °C, višjegorska območja pa 23 °C. Relativna vlažnost območja se giblje med 70 in 90 %.