Zelenogradsk ( ), (), ; litovsko in staroprusko: Krantas, je mesto in upravno središče Zelenogradskega rajona v Kaliningrajski oblasti v današnji Rusiji. Nahaja se približno 34 km severno od Kaliningrada na obali Baltskega morja, blizu Kurske kose. Mesto je bilo v Vzhodni Prusiji priljubljeno letovišče (med leti 1816 in 1895 je bil Cranz znan kot kraljevo kopališče - das königliche Bad), danes pa je Zelenogradsk znan kot mesto mačk ().
Zgodovina Arheologija sličica|Načrt okolice današnjega Zelenogradska v obdobju Vikingov V okolici danšnjega Zelenogradska so bila odkrita zgodnjesrednjeveška naselja in pruski obrambni nasipi. Najbližje znano prusko svetišče iz zgodnjega srednjega veka je »Gradišče Puškajtisa« (, dobesedno »Bog podzemnega sveta«. Tri kilometre južno od mesta leži največji arheološki kompleks iz obdobja Vikingov, znan na Jantarjevi poti — Kaup (dobesedno »Tržnica«).
Nastanek naselja Na območju današnjega Zelenogradska je nastala vas pruskih ribičev (dobesedno »Obalno gradišče«), na mestu katere se je leta 1282 pojavilo naselje (mešani prusko-nemški izraz za »Gostilna na obali«). Naselje je služilo povezavi med predhodnikom Königsberga in Klaipėdo. Kasneje so območje prevzeli križarji in območje poselili z Nemci. Leta 1283 so na območju današnjega predela Zaton zgradili grad (»Nova hiša«).
Nastanek in razvoj zdravilišča Leta 1816 je bilo v Cranzu po odločitvi grofa Theodorja von Schöna odprto morsko letovišče. Takrat je bila ustvarjena prva zdraviliška infrastruktura: moško in žensko kopališče. Priljubljenost letovišča je postopoma rasla in leta 1844 je Cranz dobil status kraljevega zdravilišča. Pojavile so se številne nastanitvene zmogljivosti in zasebne vile. Razvoju je pripomoglo tudi odprtje železniške povezave s Königsbergom leta 1885.
Naselje je imelo proti koncu 19. stoletja več kot 1000 prebivalcev, ki so živeli predvsem od turizma, ribištvo pa je ostalo močno razvito. Trgovali so z iverko in lososom, dimljena iverka pa je bila regionalna posebnost. Čeprav je imel Cranz ob začetku druge svetovne vojne več kot 6000 prebivalcev, še ni prejel mestnih pravic.
Območje je med drugo svetovno vojno zavzela Rdeča armada in ga pripojila k RSFSR, pri čemer je utrpelo minimalno škodo. Nemško prebivalstvo je bilo v skladu s Potsdamskim sporazumom izseljeno. Leta 1947 je bil Cranz preimenovan v Zelenogradsk.Указ Президиума Верховного Совета РСФСР от 17 июня 1947 года «Об образовании сельских Советов, городов и рабочих посёлков в Калининградской области» Istega leta je dobil status mesta.
Upravni in občinski status V okviru upravne delitve Zelenogradsk služi kot upravno središče Zelenogradskega rajona. Kot upravna enota je vključen v Zelenogradski rajon kot mesto rajonskega pomena. V okviru občinske delitve je bil od 15. maja 2015 ozemlje mesta in štirih ruralnih okrožij združenih v Mestni okrug Zelenogradsk.
Neuradni grb je bil razdeljen na dva dela: v zgornjem delu so bili prikazani rogovi losa na zlati podlagi, v spodnjem pa srebrna iverka na modri podlagi.Архитектурные памятники Кранца. Издательство «БалтПромо Плюс». Серия «Достопримечательности Калининградской области». Стр 7 Sodobni grb mesta (avtor G. Lerman) je bil potrjen 22. aprila 2011 in v veliki meri ponavlja starega, vendar so rogove nadomestili hrastovi listi.
Podnebje Podnebje je zmerno, prehodno med oceanskim in celinskim. Zime so mile (povprečna januarska temperatura −3 °C), poletja zmerno topla (povprečna julijska temperatura +17 °C). Povprečna temperatura morja poleti znaša od 16,5 do 17 °C, lahko pa doseže tudi 21–22 °C. Letno pade okoli 800 mm padavin, predvsem poleti. Število sončnih ur znaša približno 2000 letno.Калининградская область. Очерки природы. — Калининград: Калининградское книжное издательство, 1969. с. 86—98.
Turistične znamenitosti
Po drugi svetovni vojni je turistični primat prevzel bližji Svetlogorsk. Kljub temu ima Zelenogorsk slikovito morsko promenado, obsežno plažo, 150-metrski pomol in velik park, ki prehaja v borov gozd. Na obrobju mesta se začne narodni park Kurska kosa, vpisan na Unescov seznam naravne dediščine.
Zelenogradsk je priljubljen kraj za kratkotrajni oddih prebivalcev Kaliningrada.В 1980-е годы летом сюда прибывали до ста тысяч отдыхающих ежедневно. См. География Калининградской области. — Калининград: Калининградское книжное издательство, 1989, с.122. Plaža je prekrita z drobnim svetlim peskom, ki prehaja v manjše obalne sipine. Relief morskega dna ob obali je blag in raven. V Zelenogradsku, za razliko od drugega zdravilišča Svetlogorska, ni strmih vzponov in spustov, kar ustreza ljudem z boleznimi srca, dihal in mišično-skeletnega sistema. Mesto ima tudi svojo mineralno vodo, ki se imenuje »Zelenogradska«. V Zelenogradsku ohranila mreža otroških zdravstvenih taborov. V mestu deluje športno-rekreacijski kompleks, odprt leta 2014, ki vključuje dvorane za ekipne in močnostne športe, borilne veščine, aerobiko, koreografijo in fitnes ter dva bazena: enega za izkušene plavalce in drugega za začetnike.
Arhitektura
Arhitekturna podoba mesta se je oblikovala v drugi polovici 19. in prvi polovici 20. stoletja. Večina stavb je v secesijskem slogu, z elementi neogotike in neoklasicizma.
Mačje mesto
Po uspehu muzeja »Murarium« v starem vodnem stolpu so mestne oblasti v 2010-ih začele uporabljati temo mačk za ustvarjanje podobe mesta in povečanje turistične privlačnosti. Mačke so postale neuradni simbol Zelenogradska. V mestu je veliko muralov in urbanega pohištva na temo mačk.
Muzej hrani največjo zbirko umetnosti na temo mačk v Rusiji. Uvedli so položaj »kotošefa« (mačjega šefa), ki skrbi za mestne mačke v parku. Postavljene so bile mačje hišice, semaforji z mačjimi motivi in različni umetniški objekti. Vendar pa je ta podoba privabila tudi zapuščene mačke, kar je ustvarilo težave s prevelikim številom potepuških živali.
Verski objekti
V mestu delujeta dve pravoslavni cerkvi. Prva, posvečen svetemu Andreju, je v nekdanji katoliški kapeli. Kasneje je bila v nekdanji luteranski cerkvi sv. Adalberta odprta Preobraženska stolnica.
Spomeniki
Spomenik na skupnem grobu sovjetskih vojakov, padlih med zavzetjem mesta januarja in februarja 1945, je bil v Zelenogradsku postavljen leta 1950 (Moskovska ulica 51). Obnovitvena in restavratorska dela so potekala v letih 1975 in 2004. V središču pravokotnega prostora na visokem podstavku, v katerega je vklesan napis »Vojakom, padlim za domovino. 1945« (), stoji 2,5 metra visok kip vojaka. Na desni rami mu visi avtomatska puška, z levo roko pa ob bok pritiska čelado. Ob straneh memoriala je nameščenih po šest nagrobnih plošč s spominskimi tablami. Pred spomenikom je nagrobnik s tremi spominskimi ploščami, za njim pa dve pravokotni cvetlični gredi z modrimi smrekami. Z odlokom Vlade Kaliningrajske oblasti št. 132 z dne 23. marca 2007 je spomeniški kompleks na skupnem grobu sovjetskih vojakov dobil status objekta kulturne dediščine lokalnega pomena.
Promet V Zelenogradsku se nahaja železniška postaja Zelenogradsk-Novi na progi Kaliningrad — Zelenogradsk — Svetlogorsk.
Avtobusi povezujejo mesto s Kaliningradom, Kursko koso in drugimi kraji regije.
Sklici
Zunanje povezave
Uradna spletna stran Zelenogradska (v ruščini)
Kategorija:Kaliningrajska oblast Kategorija:Mesta v Rusiji