Messerschmitt Me 410 Hornisse (sršen) je težko lovsko letalo in Schnellbomber (»hitri bombnik«), ki ga je zasnoval in izdelal nemški proizvajalec letal Messerschmitt. V drugi polovici druge svetovne vojne je bil v uporabi pri Luftwaffe.
Dela za izdelavo naslednika Bf 110 so se začela leta 1937, vendar se je nastali Me 210 izkazal za nezadovoljivega, zaradi česar je bila proizvodnja aprila 1942 ustavljena. Obravnavali so različne možnosti, vključno z ambiciozno različico Me 310. Uradniki so se zavzemali za postopno izboljšavo, ki jo je predstavljal Me 410. Čeprav so bila letala vizualno podobna predhodniku Me 210 in so imela dovolj oblikovnih podobnosti, da bi lahko nedokončane Me 210 predelali v Me 410, sta imeli letali ključne razlike. Me 410 so poganjali predvsem večji motorji Daimler-Benz DB 603, imel je podaljšan trup in samodejna predkrilca na sprednjem robu.
Konec leta 1942 je program dovolj prepričal Reichsluftfahrtministerium (RLM), da se je nadaljevalo s serijsko proizvodnjo tega tipa, prvi Me 410 pa so bili dobavljeni januarja 1943. Izdelani so bili različni modeli, vključno z lahkim bombnikom Me 410 A-1, zračnim izvidniškim letalom A-1/U1, bombniškim rušilcem A-1/U2 in nočnim lovcem A-2/U4. Po začetku uporabe so letala tega tipa takoj uporabili za nočne bombne napade na Britanskem otočju, kjer so jih nočni lovci Kraljevega letalstva (RAF) običajno težko prestrezali. Me 410 so uporabljali tudi kot bombni rušilec proti dnevnim bombniškim formacijam ameriških zračnih sil (USAAF); do leta 1943 je bil zmerno uspešen proti bombnikom brez spremstva, vendar se v zračnem boju z lažjimi zavezniškimi enomotornimi lovci, kot sta bila North American P-51 Mustang in Supermarine Spitfire, ni mogel kosati. Po izkrcanju v Normandiji so bili Me 410 med številnimi letali osi, poslanimi proti prihajajočim zavezniškim silam.
Od sredine leta 1944 so bili vsi Me 410 umaknjeni iz obrambe rajha, proizvodnja pa je bila postopno opuščena v korist težko oboroženih enomotornih lovcev kot namenskih bombnikov in rušilcev. Končna vloga Me 410 je bila zračno izvidništvo. Do enaindvajsetega stoletja sta se ohranili le dve letali Me 410.
Oblikovanje in razvoj
Ozadje sličica| Osnovna primerjava tlorisov kril Me 210 in Me 410 Izvor letala Me 410 je tesno povezan s predhodnikom Me 210. Razvoj tega letala je bil načrtovan že leta 1937 kot večnamenski naslednik Bf 110, ki je imel že pred začetkom bojne uporabe nekatere ugotovljene pomanjkljivosti. Zaupanje v Me 210 je bilo na začetku veliko, do te mere, da so takoj naročili 1000 letal, vendar je bil program težaven. Letalski testi so pokazali slabo vzdolžno stabilnost in so bili kljub modifikacijam ocenjeni kot nezadovoljivi. Medtem ko se je serijska proizvodnja tega tipa nadaljevala, so imela letala Me 210 relativno visoko stopnjo nesreč. To je močno prispevalo k zaustavitvi proizvodnje 14. aprila 1942. Uradniki so si želeli odpraviti težave z letalom Me 210 in ga vrniti v proizvodnjo, da bi čim bolj zmanjšali nastalo gospodarsko izgubo.
Raziskane so bile modifikacije zasnove, vključno z Me 310, radikalno različico za visoke višine, ki je vključevala kabino pod pritiskom in zmogljivejše motorje. Ta možnost ni bila naklonjena mnogim uradnikom, ki so si prizadevali za manj ambiciozno sanacijo Me 210. Prav ta preferenca je privedla do nastanka letala Me 410, ki je bilo vizualno skoraj identično letalu Me 210.
Oblikovanje sličica| Letalo Me 410 v muzeju RAF z odprtimi vrati nosnega bombnega prostora, 2016 desno|sličica| Me 410 z odstranjenimi motorji in zunanjimi krili Glavna razlika med Me 210 in Me 410 je bila uporaba večjih in zmogljivejših motorjev Daimler-Benz DB 603A. Vsak od teh motorjev je imel v primerjavi s motorjev DB 605, ki se uporabljajo v letalu Me 210C. Dodatna moč je povečala največjo hitrost Me 410 na 625 km/h, močno izboljšala hitrost vzpenjanja, servisno zgornjo meja in potovalno hitrost; slednja se je povečala na 579 km/h.
Močnejši motorji so izboljšali tudi nosilnost do te mere, da je letalo lahko dvignilo večji bojni tovor, kot se je lahko prilegal v bombni prostor pod nosom. Posledično so pod krila dodali okove za štiri 50 kg bombe. Spremembe so dodale dodatnih 680 kg v primerjavi z Me 210, vendar je dodatna moč motorja več kot nadomestila razliko. Tako kot pri Me 210 je tudi pri Me 410 zadnji strelec uporabljal isti par topovskih kupol Ferngerichtete Drehringseitenlafette FDSL 131/1B, nameščenih na vsaki strani letala, izmed katerih je bila vsaka oborožena s 13 mm mitraljezom MG 131, ki je ohranil enak vrtljiv ročaj, sprožilec in merilnik kot pri Me 210. Archived at Ghostarchive and the :
Nova različica je vključevala podaljšan trup in nova, avtomatska predkrilca na sprednjem robu. Obe funkciji sta bili preizkušeni na letalih Me 210 in ugotovljeno je bilo, da dramatično izboljšujeta vodljivost. Predkrilca so bila prvotno nameščena na najzgodnejših modelih Me 210, vendar so jih pri serijskih modelih zaradi slabega upravljanja odstranili. Pri vstopu v strm zavoj so se predkrilca zaradi velikega vpadnega kota nagibala k odpiranju. Ta težava je bila prvič opažena pri prototipih Bf 109V14 in V15 za Bf 109 E, kar je še dodatno otežilo nemoteno letenje letala. Ko so bile težave s splošno bočno nestabilnostjo odpravljene, to ni bil več resničen problem. Čeprav je Me 410 veljal za relativno stabilno letalo, je imelo slabšo stopnjo obračanja kot Bf 110, katerega naj bi ga nadomestil.
Krilne plošče starejšega Me 210 so bile zasnovane z geometrijo tlorisa, ki je aerodinamično središče postavila dlje nazaj v primerjavi s starejšim Bf 110, kar je zunanjim delom tlorisa krila za vsako gondolo motorja dalo nekoliko večji kot nagiba sprednjega roba nazaj, 12,6°, kot pa kot nagiba sprednjega roba notranjih plošč, ki znaša 6,0°. To je povzročilo neprimerne letne lastnosti pri originalni zasnovi Me 210. Nove zunanje plošče kril Me 410 so imele spremenjeno geometrijo tlorisa, tako da je aerodinamično središče v primerjavi z Me 210 pomaknjeno dlje naprej, zaradi česar je bil sprednji rob zunanjih plošč enak notranjim ploščam kril, pri čemer sta imela oba enak kot 5,5° nagiba, kar je izboljšalo upravljanje.
Prvi leti Konec leta 1942 je bilo s tekočega traku umaknjenih šest letal Me 210 A za predelavo v standard Me 410. Proti koncu istega leta je prototip Me 410 V1 opravil svoj prvi polet. Kmalu zatem so se pri Reichsluftfahrtministerium (RLM) zaradi njegove uspešnosti odločili, da oddajo znatno proizvodno naročilo za Me 410.
Dobave Me 410 so se začele januarja 1943, z dveletno zamudo, in so trajale do septembra 1944, do takrat pa je bilo v Messerschmittovem obratu v Augsburgu in tovarni Dornier v Münchnu izdelanih skupno 1160 letal vseh različic. Izdelani so bili modeli za različne vloge, vključno z lahkim bombnikom Me 410 A-1, izvidniško platformo A-1/U1, bombniškim rušilcem A-1/U2 in nočnim lovcem A-2/U4. Ko je Me 410 prispel, so ga posadke običajno cenile, čeprav izboljšana zmogljivost ni bila dovolj, da bi ga zaščitila pred valovi visokozmogljivih zavezniških lovcev, s katerimi se je v tej fazi konflikta rutinsko soočal.
Zgodovina delovanja sličica| Me 410A-1/U4 s topom BK 5 se umakne med napadom na letala USAAF B-17 sličica| Messerschmitt Me 410 A-1/U2 (št. letala 420428, 9K+AM), ki ga je letel Obfw. Hermann Bolten iz 4. /KG 51, sestreljen 6. junija 1944 Pri izvajanju nočnih bombnih napadov na Britansko otočje se je Me 410 A-1 izkazal za nedosegljivo tarčo za nasprotne nočne lovce Kraljevega letalstva (RAF). Prva enota, ki je delovala nad Združenim kraljestvom, je bila V./KG 2, ki je v noči s 13. na 14. julij 1943 izgubila svoj prvi Me 410, ko ga je sestrelil de Havilland Mosquito iz 85. eskadrilje. Kljub temu je Me 410 igral pomembno vlogo pri bombardiranju Londona v začetku leta 1944.
Me 410 so uporabljali tudi kot bombniški rušilec proti dnevnim bombnim formacijam zračnih sil ameriške vojske (USAAF), nadgrajen pa je bil s tovarniškimi kompleti za predelavo Umrüst-Bausätze, vsi s pripono /U za zasnovo – pomen teh pripon se je lahko razlikoval med podtipi. Na primer, prejšnja oznaka Me 410 A-1/U1 je pomenila namestitev kamere v predal za strelivo pod nosom za izvidniško uporabo (kot je bil A-3 predviden že od samega začetka), medtem ko je oznaka Me 410 B-2/U1 pomenila namestitev para dolgocevnih topov MK 103 kalibra 30 mm v spodnjem strelnem prostoru.
Pripona /U2 je označevala namestitev dveh dodatnih 20 mm topov MG 151/20 v prednjem delu za orožje – podtip A-1/U4 je imel masivni, 540 kilogramski, 50 mm Bordkanone top BK 5, naložen z 21 naboji v istem predalu za strelivo pod nosom namesto kamer ali MK 103 na /U1 ali dodanega para avtomatskih topov MG 151/20 na /U2. Za razbijanje bombnih formacij so imeli številni Me 410 tudi štiri cevne izstrelke pod krili, dva na krilo, ki so izstreljevali pretvorjene 21 cm Werfer-Granate 21 pehotne baražne rakete. Dva Geschwaderja, Zerstörergeschwader 26 in 76, sta bila tako do konca leta 1943 opremljena z Me 410.
Tip je bil do leta 1943 zmerno uspešen proti nespremljanim bombnikom in je dosegel precejšnje število sestrelitev dnevnih bombnih formacij USAAF, vendar se je izkazalo, da Me 410 v zračnem boju z lažjimi zavezniškimi enomotornimi lovci, kot sta bila North American P-51 Mustang in Supermarine Spitfire, tem ni bil kos. V začetku leta 1944 so se formacije Me 410 srečale z roji zavezniških lovcev, ki so varovali tokove bombnikov. Običajno so leteli daleč pred formacijami bojnih okvirjev, da bi si zagotovili prevlado v zraku in očistili nebo morebitnega nasprotnika - Luftwaffe. Zaradi tega so bili prejšnji uspehi Me 410 proti spremljevalnim bombnikom pogosto odtehtani z njihovimi izgubami. Primer tega – del kampanje, ki jo je dva dni prej začelo ameriško letalstvo – je bil 6. marec 1944 med napadom 750 težkih bombnikov 8. letalskega polka na Berlin, ko je bilo sestreljenih 16 letal Me 410 v zameno za osem Flying Fortress B-17 in štiri letala P-51, ki so jih uničili lovci Bf 109 in Fw 190, ki so spremljali letala Me 410.
11. aprila so z napadi 8. AF na Sorau, Rostock in Oschersleben II. letala Me 410 iz enote /ZG 26 dosegla redek jasen uspeh, saj so sprva brez izgub sestrelila 10 bombnikov B-17. Med istim napadom so njihov drugi boj prestregli lovci P-51, ki so uničili osem Me 410 in tri Bf 110. Šestnajst članov posadke je bilo ubitih, trije pa ranjeni.
Aprila 1944 so bili dobavljeni prvi Me 410 B. Kot odgovor na izkrcanje v Normandiji so bili Me 410 večkrat poslani proti prihajajočim zavezniškim silam.
Od sredine leta 1944 so bili Me 410, kljub temu da so bili znani kot najljubši bombniški rušilec Adolfa Hitlerja, umaknjeni iz obrambe rajha, proizvodnja pa je bila postopno opuščena v korist težko oboroženih enomotornih lovcev kot namenskih bombniških rušilcev, Me 410 pa so ostali v uporabi le za izvidniške naloge.
Različice Letala serije A so bila oborožena z dvema mitraljezoma MG 17 kalibra 7.92 mm in dvema 20 mm topovoma MG 151/20 v nosu in dobavljena kot lahki bombnik Me 410 A-1. Težko lovsko letalo Me 410 A-2 je bilo odpovedano zaradi dvojnega 30 mm nosilca topa MK 103, ki ni bil pravočasno pripravljen. Ta je bil do leta 1944 na voljo tudi za kasnejši podtip Me 410 B-2, kot tovarniški komplet Umrüst-Bausatz /U1.
Me 410 A je imel bombni prostor za prenašanje bomb. Z vgradnjo kompletov za predelavo bi to lahko uporabili za drugo opremo. Sprva so bili na voljo trije Umrüst-Bausätze (tovarniški kompleti za predelavo): U1 s kamerami za fotoizvidnico, U2 z dvema 20 mm topovoma MG 151/20 z 250 naboji na top in U4 s 50 mm Bordkanone topom BK-5 z 22 naboji (21 nabojev za polnjenje in 1 dodaten naboj v zaklepu). Namen tega je bil predelati letalo serije Me 410 A ali B v bombniški rušilec.