thumb|Obiranje pomaranč v Palestini okoli leta 1920. Fotografija Khalila Raada.
Jafska pomaranča (tudi pomaranča Jaffa) je sladka, skoraj brezsemenska sorta pomaranče (Citrus × sinensis), ki so jo sredi 19. stoletja razvili palestinski arabski kmetje v okolici mesta Jafa v Palestini. Nastala je kot mutacija lokalne sorte baladi, njen debel olupek, majhno število pešk in dobra obstojnost pa so omogočili prevoz na velike razdalje.
Ime je dobila po Jafi, glavnem pristanišču, skozi katero so jo izvažali. V drugi polovici 19. stoletja je pridelovanje citrusov postalo ena najpomembnejših gospodarskih dejavnosti obalnega dela Palestine, jafska pomaranča pa eden najbolj prepoznavnih palestinskih izvoznih proizvodov. Palestinska industrija citrusov se je razvila več desetletij pred začetkom množičnejšega sionističnega priseljevanja v Palestino; judovski priseljenci in evropske kolonije so pozneje prevzeli pridelovanje iste sorte ter postali pomemben del hitro rastočega sektorja.
V obdobju britanskega mandata so arabski in judovski pridelovalci kljub političnemu konfliktu pri gojenju, izvozu in trženju citrusov tudi sodelovali. Oznako Jaffa Oranges so pri izvozu uporabljala tako palestinsko-arabska kot judovska podjetja; ni bila registrirana blagovna znamka posameznega podjetja, temveč je delovala kot skupna oznaka porekla in kakovosti.
thumb|Zaboji pomaranč na pomolu v Jafi okoli leta 1900.
Zgodovina
Nastanek sorte in palestinska citrusna industrija
Gojenje citrusov je bilo v Palestini uveljavljeno že pred 19. stoletjem, toda nova sorta šamuti je močno spremenila obseg in gospodarski pomen panoge. Sredi 19. stoletja se je kot spontana mutacija sorte baladi pojavila v sadovnjaku v bližini Jafe. Lokalni arabski pridelovalci so jo začeli razmnoževati zaradi sladkega okusa, skoraj popolne odsotnosti semen in predvsem debelega olupka, zaradi katerega se je sadje pri dolgem pomorskem transportu manj poškodovalo.
Razvoj sorte je sovpadal z vključevanjem Palestine v širše sredozemske in evropske trgovske mreže. Britanski konzularni dokumenti iz 1850. let že omenjajo izvoz jafskih pomaranč v Evropo, širitev parnikov pa je omogočila, da je sadje evropske trge doseglo v nekaj dneh namesto tednih. Med letoma 1850 in 1880 se je površina nasadov citrusov na območju Jafe približno početverila, ob koncu stoletja pa so bili pomarančni nasadi med najdonosnejšimi naložbami v mestu.
Nasadi so bili zaradi velikih začetnih stroškov, kopanja vodnjakov, namakalnih sistemov in večletnega čakanja na prvi pridelek večinoma v lasti premožnejših palestinskih trgovcev, veleposestnikov in mestnih veljakov. Industrija je kljub temu zaposlovala širok sloj palestinskega prebivalstva, od kmetijskih delavcev in prevoznikov do delavcev v pakirnicah, pristanišču in trgovini.
Palestinski način pridelave so evropski in sionistični opazovalci pogosto označevali za »primitiven«. Primerjalne raziskave stroškov pa so pokazale, da so bile tradicionalne arabske metode v številnih primerih gospodarsko učinkovitejše od kapitalsko intenzivnejših evropskih in zgodnjih sionističnih nasadov, ki so se razvili pozneje.
Evropski in sionistični pridelovalci
Uspeh palestinske citrusne industrije je v drugi polovici 19. stoletja privabil evropske naseljence in pozneje judovske priseljence. Nemški templarji, ki so ustanovili kmetijske kolonije v Palestini, so prav tako gojili šamuti in svoje pomaranče prodajali pod imenom Jaffa.
Z začetkom sionističnega priseljevanja so novo ustanovljena judovska naselja prevzela že uveljavljeno sorto in vstopila v obstoječo panogo. Britansko poročilo Hope Simpson Enquiry iz leta 1930 je ugotavljalo, da so pomaranče v Palestino kot komercialno kulturo uvedli Arabci pred začetkom judovske naselitve, hkrati pa je poudarilo poznejši prispevek judovskih pridelovalcev k razvoju nekaterih sodobnih kmetijskih tehnik.
Odnos obeh sektorjev ni bil zgolj konkurenčen. Palestinski arabski in judovski sionistični pridelovalci so bili gospodarsko medsebojno odvisni zaradi skupne potrebe po pristaniščih, ladijskem prometu, embalaži, izvoznem trženju in britanski upravni politiki. Kabha in Karlinsky opisujeta odnos kot kombinacijo konkurence in obsežnega sodelovanja.
Ob začetku druge svetovne vojne so predstavniki obeh sektorjev oblikovali skupno arabsko-judovsko organizacijo citrusne industrije. Palestinski in judovski pridelovalci so si enakopravno delili upravljanje in trženje pridelka, organizacija pa je kljub vse ostrejšemu nacionalnemu konfliktu delovala do aprila 1948.
Znamka »Jaffa Oranges«
Izraz Jaffa Oranges se je uveljavil kot mednarodno prepoznavna trgovska oznaka za pomaranče, ki so jih iz Palestine izvažali predvsem skozi pristanišče Jafa. Med britanskim mandatom ni šlo za registrirano blagovno znamko v lasti ene družbe. Palestinska zakonodaja geografskih imen praviloma ni dopuščala kot izključnih blagovnih znamk, zato so napis uporabljali številni proizvajalci in izvozniki.
Ohranjeni registri blagovnih znamk kažejo, da so izraz Jaffa Oranges uporabljala tako arabska kot judovska podjetja. Arabski izvozniki so na embalaži uporabljali arabske in evropske jezike ter podobe, namenjene predvsem kupcem na tujih trgih.
V 1930. letih je proizvodnja citrusov postala ena osrednjih gospodarskih panog mandatne Palestine. Arabski in judovski nasadi so skupaj obsegali približno 75.000 akrov (okoli 300 km²), v panogi pa je bilo neposredno ali posredno zaposlenih več deset tisoč ljudi. Jafa je zaradi trgovine s citrusi doživela hitro gospodarsko in urbano rast, industrija pa je palestinskim kmetom, trgovcem in podjetnikom omogočala pomembno družbeno mobilnost.
Nakba in obdobje po letu 1948
Nakba in vojna leta 1948 sta palestinski del citrusne industrije skoraj povsem uničili. Jafa, ki je bila njeno gospodarsko središče in eno največjih palestinskih mest, je med vojno izgubila veliko večino arabskega prebivalstva. Lastniki številnih sadovnjakov so postali begunci in se po ustanovitvi Izraela niso smeli vrniti na svoje posesti.
Kabha in Karlinsky sta na podlagi popisa, ki ga je nova izraelska vlada izvedla v letih 1948 in 1949, identificirala približno 3.800 palestinskih pridelovalcev citrusov, ki so postali begunci, ter njihove posamezne nasade, ki jih je prevzela oziroma zaplenila izraelska država.
S tem je bila prekinjena več kot stoletna zgodovina palestinsko-arabskega sektorja citrusne industrije. Številni nasadi, pakirnice in druga sredstva beguncev so prišli pod izraelski nadzor, del proizvodnje pa je bil po letu 1948 vključen v izraelsko citrusno industrijo.
Po ugotovitvah Kabhe in Karlinskega je bila palestinska zgodovina panoge v naslednjih desetletjih v izraelskem kolektivnem spominu večinoma izbrisana. Jafska pomaranča je bila predstavljena predvsem kot dosežek sionističnega kmetijstva in je postala eden najbolj prepoznavnih simbolov mlade izraelske države ter njenega izvoza, čeprav je sorta in njena izvozna industrija nastala v palestinski arabski družbi več desetletij pred sionističnim naseljevanjem.
Ime Jaffa se je po letu 1948 še naprej uporabljalo kot mednarodna blagovna znamka. V poznejšem obdobju je bilo trženje znamke oddano oziroma licencirano podjetjem, ki so citruse prodajala tudi na trgih daleč zunaj Palestine in Izraela.
Gospodarski pomen
Jafska pomaranča je bila posebej primerna za izvoz zaradi debele in razmeroma lahko odstranljive lupine, skoraj popolne odsotnosti semen ter sposobnosti dolgotrajnejšega skladiščenja. Njena slabost je manjša vsebnost soka, zato je primernejša za neposredno uživanje kot za industrijsko proizvodnjo pomarančnega soka.
Pred letom 1948 je bila citrusna industrija eden glavnih nosilcev palestinskega izvoza. Desettisoče Palestincev so zaposlovali sadovnjaki, pakirnice, trgovska podjetja, prevozniki in pristanišče v Jafi, dohodki iz citrusov pa so pomembno vplivali na gospodarsko rast mesta in oblikovanje palestinskega mestnega srednjega razreda.
Šamuti se je pozneje razširil tudi zunaj Palestine in se goji oziroma se je zgodovinsko gojil v drugih delih vzhodnega Sredozemlja in Bližnjega vzhoda, med drugim v Libanonu, Siriji, Jordaniji, Iraku, Turčiji in na Cipru.
Simbolni pomen
thumb|Obiranje jafskih pomaranč okoli leta 1900.
Jafska pomaranča ima pomembno mesto v palestinskem kolektivnem spominu. Zaradi nekdanjega gospodarskega pomena Jafe in citrusnih nasadov je postala simbol prednakbovske Palestine, povezanosti z zemljo, izgubljenega doma in razlastitve leta 1948.
Med najbolj znanimi literarnimi upodobitvami tega simbola je kratka zgodba palestinskega pisatelja Ghassana Kanafanija Dežela žalostnih pomaranč (arabsko أرض البرتقال الحزين, Arḍ al-burtuqāl al-ḥazīn). Zgodba prikazuje beg palestinske družine med nakbo, pomaranče pa predstavljajo izgubljeno zemljo in prekinjeno življenje beguncev.
Nasprotno je jafska pomaranča po ustanovitvi Izraela postala tudi pomemben izraelski nacionalni in oglaševalski simbol. Podobe bujnih nasadov in sadežev so bile uporabljene za predstavljanje kmetijskega razvoja nove države, pri čemer je bila palestinska predzgodovina sorte pogosto izpuščena.
To nasprotje je osrednja tema dokumentarnega filma izraelskega režiserja Eyala Sivana Jaffa, the Orange's Clockwork iz leta 2009. Film skozi arhivske fotografije, filme, propagandne plakate, intervjuje in oglaševanje spremlja preobrazbo pomaranče iz palestinskega izvoznega proizvoda v izraelski nacionalni simbol ter njen sočasni pomen izgube domovine za Palestince.
Glej tudi Jafa Pomaranča Nakba
Sklici
Nadaljnje branje
Zunanje povezave
Okusi Jaffe – Slovenski etnografski muzej
Kategorija:Agrumi Kategorija:Palestina