Turgeši ali Turgiši (staroturško: 𐱅𐰇𐰼𐰏𐰾:𐰉𐰆𐰑, Türügeš budun, dobesedno 'Türgeško ljudstvo', poenostavljeno kitajsko: 突骑施, tradicionalno kitajsko: 突騎施, pinjin: Tūqíshī, Wade–Giles: T'u-ch'i-shih) Bilge kagan’s Memorial Complex, TÜRIK BITIKVenturi, Federica (2008). "An Old Tibetan document on the Uighurs: A new translation and interpretation". Journal of Asian History. 1 (42): 30. . so bili plemenska zveza turških plemen. Turgeši, ki so nekoč pripadali duolujskemu krilu zahodnoturških elit On Ok, so se po propadu Zahodnega turškega kaganata pojavili kot neodvisna sila in leta 699 ustanovili svoj kaganat. Turgeški kaganat je trajal do leta 766, ko so ga uničili Karluki. Turgeši so bili prek vzajemnih zakonskih zvez tesno povezani z Gokturki.Muharrem Ergin (1975), Orhun Abideleri (v turščini), str. 80.

Ime Tekin (1968) in Atwood (2013) sta etnonim Türgiş razložila kot ime, ki vsebuje gentilno pripono -ş, dodano imenu jezera Türgi-Yarğun, ki je omenjeno na Kulteginov napis.Tekin, Talât. (1968). Grammar of Orkhon Turkish. Bloomington: Indiana University. str. 107, 269, 387.Atwood, Christopher P., "Some Early Inner Asian Terms Related to the Imperial Family and the Comitatus" (2013). Central Asiatic Journal. 56(2012/2013). str. 69, op. 113.Kültegin Inscription , line E34. at Türik Bitig

Plemenska sestava Do 7. stoletja sta bili zabeleženi dve (ali tri) podplemena: 'rumeno' pleme Sari Turgeš Ališi in 'črno' pleme Kara Turgeš.François THIERRY, "Three Notes on Türgesh Numismatics", Proceedings of the Symposium on Ancient Coins and the Culture of the Silk Road, Sichou zhi lu guguo qianbi ji Silu wenhua guoji xueshu yantaohui lunwenji 絲綢之路古國錢幣暨 絲路文化國際學術研討會 論文集, Shanghai Bowuguan, décembre 2006, Shanghaï 2011, str. 413–442. Črnim Turgešem in kasneje kaganu Suluku so v 8. stoletju pripadali tudi Čebiši.Clauson, Gerard (1972). An Etymological Dictionary of pre-thirteenth-century Turkish, Oxford: Clarendon Press, str. 399Ashurov, Barakatullo (2013) Tarsākyā: an analysis of Sogdian Christianity based on archaeological, numismatic, epigraphic and textual sources. PhD Thesis. SOAS, University of London. str. 40-41 Turgeškem kaganatu so pripadali tudi ostanki Zahodnega turškega kaganata.

Časovnica Ustanovitev Turgeškega kanata thumb|Kovanec turgeških kaganov iz zgodnjega do srednjega 8. stoletja; sprednja stran: sogdijska legenda, zadnja stran ukruvljena tamga

Pred osamosvojitvijo so Turgešem vladali tutuki, kasneje šadi, oboji iz elit Zahodnega turškega kaganata. Turgeški voditelji so pripadali Duoluojem in so nosili naziv čur. Prvi turgeški kagan Uč Elig je bil vodja manihejskega konzorcija, znanega kot juz er - sto mož. Turgeški kaganat je ustanovil leta 699, ko je izgnal Bori Šada, varovanca dinastije Tang. Leta 703 je zavzel Sujab in vzpostavil svojo oblast na ozemlju od Taškenta do Turpana in Džimasarja.Klyashtorny S.G. The second Türk Empire (682–745). V: History of civilizations of Central Asia. Vol. III. The crossroads of civilizations: 250 to 750 AD. Ur: B. Litvinsky, Zhang Guang-da, R. Shabani Samghabadi. UNESCO publishing, 1996. str.346; V.A. Belyaev, S.V. Sidorovich. Tang Tallies of Credence Found at the Ak-Beshim Ancient Site. Numismatique Asiatique. A bilingual French-English review. Revue de la Société de Numismatique Asiatique n° 33, Mars 2020. str. 50. Leta 706 ga je nasledil sin Sakal. Po Juriju Zujevu sta imela oba kagana cerkveni naziv juzlik.A. Zuev. Rannie ti︠u︡rki: ocherki istorii i ideologii. Daĭk-Press, 2002. ISBN 978-9985-441-52-7

Leta 708 je Sakal napadel Kučo in naslednje leto porazil Tang. Sakalu se je leta 708 uprl mlajši brat Dženu in poiskal vojaško podporo pri kapaganskem kaganu Drugega turškega kaganata. Kapaganski kagan je leta 711 v bitki pri Bolčuju premagal Turgeše in ubil tako Sakala kot Dženuja.Jurij Zujev. Early Türks: Essays on history and ideology. Almaty, Daik-Press, 2002, str. 207, 209, 239. Poraženi Turgeši so pobegnili v Sedmerorečje. Leta 714 so Turgeši za svojega kagana izvolili Suluka.

Z zahoda so Turgeše ogrožale osvajalne arabske vojske, ki so v letih 714–715 večkrat prečkale Sir Darjo. To je Suluka prisililo, da se je skupaj z drugimi srednjeazijskimi državami, ki so si prizadevali ohraniti svojo neodvisnost, pridružil bitki z Arabci.

Časovnica Sulukove vladavine Leta 720 so turgeške sile pod vodstvom Kul Čora blizu Samarkanda premagale omajadsko vojsko pod vodstvom Saida ibn Abdul-Aziza.

Leta 722 se je Suluk poročil z ašinsko princeso Džjaohe.

Leta 724 je kalif Hišam ibn Abd al-Malik poslal v Horasan novega guvernerja, Muslima ibn Saida, z ukazom, naj enkrat za vselej uniči 'Turke'. Z njim se je na tako imenovani 'dan žeje' spopadel Suluk in ga premagal. Muslim ibn Said se je s peščico preživelih komaj uspel prebiti do Samarkanda.

Leta 726 so Turgeši napadli Kučo.

Leta 727 so Turgeši skupaj s Tibetanskim cesarstvom ponovno napadli Kučo.

Leta 728 je Suluk premagal omajadske sile, medtem ko je pomagal Sogdijcem pri njihovem uporu proti Omajadom, in zavzel Buharo.

Leta 731 so Turgeše v bitki na prelazu Tahtaharač premagali Arabci, ki so sami utrpeli ogromne žrtve.

Leta 735 so Turgeši napadli prefekturo Ting (okrožje Džimsar).

Pozimi leta 737 je Suluk skupaj s svojima zaveznikoma al-Haritom in sogdijskim voditeljem Gurakom ter možmi iz Osrušane, Taškenta in Hutale napadel Omajade. Vdrl je v Džovzdžan, potem pa ga je v bitki pri Haristanu premagal omajadski guverner Asad.

Baga tarhan Suluka je po porazu umoril njegov sorodnik Baga tarhan. V Turgeškem kaganatu se je takoj zatem začela državljanska vojna med črno (Kara) in rumeno (Sari) frakcijo Turgešev. Baga tarhan iz rumene frakcije je premagal svojega tekmeca Tumočeja iz črne frakcije. Leta 740 se je Baga tarhan podredil dinastiji Tang. Dve leti kasneje se je uprl in ubil marionetnega vladarja, ki ga je poslal dvor Tanga, potem pa so gha leta 744 ujeli in usmrtili. Zadnji turgeški vladar se je razglasil za vazala nedavno ustanovljenega Ujgurskega kaganata. Leta 766 so Karluki osvojili Sedmerorečje in končali Turgeški kaganat.

Zapuščina Po Gardiziju bi lahko bili Tuhsi, AziYu. Zuev. (2002) Early Turks: Sketches of history and ideology Almaty. str. 153 (v ruščini) in Haladži Lev Gumiljov. Searches for an Imaginary Kingdom: The trefoil of the Bird's Eye View [http://gumilevica.kulichki.net/English/sik2b.htm Ch. 5: The Shattered Silence (961–1100) ostanki Turgešev. S Turgeši povezano pleme Suoge je skupaj s Čigili in Ankongi sodelovalo pri etnogenezi Turkov Šatuojev.Golden, Peter Benjamin (1992). "An Introduction to the History of the Turkic Peoples: Ethnogenesis And State Formation in the Medieval and Early Modern Eurasia and the Middle East". Turcologica. 9. Wiesbaden: Harrassowitz. . str. 165

Po Baskakovu se je etnonim Turgeš ohranil v imenu altajskega klana Tirgeš.Nikolai A. Baskakov. Dialects of Taiga Tatars, Taba-kishi. Texts and translations, Moskva, 1965, str. 9

Seznam turgeških kaganov Uč Elig (699–706) Sakal (706–711) Suluk (716–738) Kut Čor (738–739) Kul Čor (739–744) El Etmiš Kutluk Bilge (744–749) Jibo (749–751) Tengri Ermiš (753–755) Ata Bojla (750. – 766)

Sklici

Viri

The History of al-Tabari.

The Arab Conquests in Central Asia.

Xue Zongzheng (薛宗正). (1992). Turkic peoples (《突厥史》). Beijing: 中国社会科学出版社. ; OCLC 28622013

Kategorija:Turška ljudstva Kategorija:Bivše države v Aziji Kategorija:Turgeši