Mezoameriška igra z žogo (, , ; ) je bila športna igra z obrednim pomenom, ki so jo ljudstva stare Mezoamerike igrala vsaj od leta 1650 pr. n. št.Jeffrey P. Blomster and Víctor E. Salazar Chávez. "Origins of the Mesoamerican ballgame: Earliest ballcourt from the highlands found at Etlatongo, Oaxaca, Mexico", Science Advances, 13 March 2020. Retrieved 14 March 2020. (srednje predklasično obdobje mezoameriške predkolumbovske dobe). Šport je skozi tisočletja v različnih krajih poznal različne izvedbe; posodobljena različica igre, imenovana ulama, se v nekaterih delih Mehike med tamkajšnjimi staroselskimi ljudstvi igra še danes.Fox, John (2012). The Ball: Discovering the Object of the Game, 1st ed., New York: Harper. . Cf. Chapter 4: "Sudden Death in the New World" about the Ulama game.
Pravila igre niso znana, vendar so bila glede na njeno naslednico, igro ulama, verjetno podobna pravilom igre racquetball, pri kateri je cilj ohraniti žogo v igri. Kamniti goli na igriščih so poznejša dopolnitev igre.
Po najbolj razširjeni teoriji o igri so igralci žogo udarjali s kolki, čeprav so nekatere različice dovoljevale uporabo podlakti, loparjev, kijev ali kamnov v rokah. Žoga je bila izdelana iz trdne naravne gume in je tehtala do 4,1 kg, njena velikost pa se je skozi čas oziroma glede na različico igre močno razlikovala.
Igra je imela pomembne obredne razsežnosti, zato so bile velike uradne tekme organizirane kot obredni dogodki. V poznejšem obdobju zgodovine igre so nekatere kulture tekmovanja očitno občasno povezovale s človeškim žrtvovanjem. Šport so za razvedrilo igrali tudi otroci.Glavni dokaz za obstoj igralk igre z žogo predstavljajo številne figurice iz formativnega obdobja, ki so očitno ženske in nosijo ledvena pokrivala ter morda tudi drugo opremo, značilno za igralce te igre. V knjigi *The Sport of Life and Death* urednik Michael Whittington navaja: »[Zato] se zdi smiselno domnevati, da so to igro igrale tudi ženske – morda v ekipah, sestavljenih izključno iz žensk – ali pa so sodelovale v kakšnem obredu, ki se je odvijal na igrišču in katerega pomen še ni povsem pojasnjen.« (str. 186). V isti knjigi Gillett Griffin ugotavlja, da čeprav so nekatere od teh figuric »interpretirali kot ženske, je v kontekstu starodavne mezoameriške družbe vprašanje o prisotnosti igralk in njihovi vlogi v igri še vedno predmet razprav.« (str. 158).
Predkolumbovska igrišča za to igro so odkrili po vsej Mezoameriki – na primer v Copánu in vse do Nikaragve na jugu – pozneje pa tudi na območjih kulture Oasisamerica, vse do Arizone na severu. Ta igrišča se precej razlikujejo po velikosti, vendar imajo vsa dolge, ozke steze s poševnimi ali navpičnimi stranskimi stenami, od katerih se je žoga lahko odbijala.
Ime Mezoameriška igra z žogo je znana pod številnimi imeni. Izraz pok-ta-pok izvira iz članka danskega arheologa Fransa Bloma iz leta 1932, ki ga je priredil iz besede pokolpok v jeziku majevskega ljudstva Jukatek.
V klasični nahuatlščini, jeziku Azteškega imperija, se je imenovala () ali ter tudi (). V klasični majevščini je bila znana kot . V sodobni španščini jo imenujejo (»majevska igra z žogo«), (»mezoameriška igra z žogo«) ali preprosto (»majevska žoga«).
Izvor
Natančno ni znano, kdaj ali kje je nastala mezoameriška igra z žogo, čeprav je verjetno, da je nastala pred letom 2000 pr. n. št. na nizko ležečih tropskih območjih, kjer raste panamsko kavčukovo drevo (Castilla elastica).Shelton, pp. 109–110. There is wide agreement on game originating in the tropical lowlands, likely the Gulf Coast or Pacific Coast.
Eno od možnih območij izvora igre so obalna nižavja Soconusco ob Tihem oceanu.Taladoire (2001), pp. 107–108. Tu, na najdišču Paso de la Amada, so arheologi odkrili doslej najstarejše znano igrišče za igro z žogo, ki datira v obdobje okoli leta 1400 pr. n. št.
Drugo pomembno območje izvora je osrednje območje olmeške kulture, ki se razprostira prek Tehuantepeške ožine vzdolž obale Mehiškega zaliva.Miller and Taube (1993, p.42) Azteki so svoje sodobnike iz poznega obdobja (postklasične dobe), ki so takrat naseljevali to regijo, imenovali Olmeca (tj. »ljudje kavčuka«), saj je bila regija tesno povezana s pridobivanjem lateksa.Teh prebivalcev zalivske obale, Olmeca-Xicalanca, ne smemo zamenjevati z Olmeci, imenom, ki so ga arheologi 20. stoletja podelili vplivni civilizaciji zalivske obale, ki je prevladovala v tej regiji tri tisoč let prej. Najstarejše znane gumijaste žoge na svetu izvirajo iz žrtvenega močvirja pri El Manatíju, zgodnjem olmeškem najdišču v zaledju porečja reke Coatzacoalcos.Ortiz and Rodríguez (1999), pp. 228–232, 242–243.
Domačini in arheologi so iz tamkajšnjega sladkovodnega izvira pridobili ducat žog s premerom od 10 do 22 cm. Pet od teh žog je bilo datiranih v najzgodnejšo znano fazo poselitve najdišča, približno v obdobje 1700–1600 pr. n. št.Ortiz and Rodríguez (1999), pp. 228–232, 242–243. Te gumijaste žoge so našli skupaj z drugimi obrednimi daritvami, zakopanimi na tem mestu, kar kaže na to, da je imela igra že v tako zgodnjem obdobju verski in obredni pomen.Diehl, p. 27Uriarte, p. 41, ... ki ugotavlja, da sočasna prisotnost odloženih žog in kačastih palic (ki so se morda uporabljale za udarjanje po žogah) na najdišču El Manatí kaže na to, da je že obstajalo »dobro razvito ideološko razmerje med [igro z] žogo, oblastjo in kačami«. Lokalni prebivalci so na najdišču našli tudi kamniti »jarem«, kakršni so pogosto povezani z mezoameriškimi igrišči za igro z žogo; to odpira precejšnjo možnost, da so bile te gumijaste žoge povezane z obredno igro z žogo in niso bile zgolj samostojna oblika žrtvene daritve.Ortiz and Rodríguez (1999), p. 249Ortíz, "Las ofrendas de El Manatí y su posible asociación con el juego de pelota: un yugo a destiempo", pp. 55–67 in Uriarte
Izkopavanja na bližnjem olmeškem najdišču San Lorenzo Tenochtitlán so razkrila tudi številne figurice igralcev igre z žogo, ki so bile z radiokarbonsko metodo datirane v obdobje 1250–1150 pr. n. št. Identificirali so tudi preprosto igrišče za igro z žogo, ki izvira iz poznejšega obdobja poselitve v San Lorenzu, in sicer med letoma 600 in 400 pr. n. št.Diehl, p. 32, čeprav identifikacija igrišča v San Lorenzu ni splošno sprejeta.
Igra se je očitno razširila iz tropskih nižin v osrednjo Mehiko. Že okoli leta 1000 pr. n. št. ali prej so figurice igralcev igre z žogo polagali v grobove v Tlatilcu, podobne figurice iz istega obdobja pa so našli tudi na bližnjem najdišču Tlapacoya. V tem obdobju so v regiji Guerrero izdelovali tudi figurice igralcev igre z žogo v tako imenovanem slogu Xochipala. Čeprav v Tlatilcu ali Tlapacoyi niso našli igrišč iz tistega časa, je mogoče, da so na teh območjih dejansko igrali igro z žogo, vendar na igriščih z mejami iz hitro razpadajočih materialov ali z začasnimi oznakami igrišča.
Do leta 300 pr. n. št. se dokazi o igri pojavljajo v večjem delu mezoameriških arheoloških najdb, vključno z igrišči v osrednji dolini Chiapas (gre za naslednja najstarejša odkrita igrišča za igro z žogo, takoj za tistim v Paso de la Amada)Finca Acapulco, San Mateo in El Vergel ob reki Grijalva imajo igrišča za igro z žogo, ki datirajo v obdobje med letoma 900 in 550 pr. n. št. (Agrinier, str. 175).. in v dolini Oaxaca, pa tudi s keramičnimi prizori igre z žogo iz zahodne Mehike (glej fotografijo spodaj).
Materialni in formalni vidiki
Kot je pričakovano pri igri, ki so jo skozi dolgo časovno obdobje igrale številne kulture, so se podrobnosti razlikovale glede na čas in kraj; zato bi bilo morda natančneje nanjo gledati kot na družino sorodnih iger.
Na splošno velja, da je različica, pri kateri se žoga odbija s kolkom, tista, ki jo najpogosteje povezujemo z mezoameriško igro z žogo, raziskovalci pa menijo, da je bila to glavna – ali morda celo edina – različica, ki se je igrala na zidanih igriščih.Cohodas, pp. 251–288 Obstajajo številni arheološki dokazi o igrah, pri katerih so žogo udarjali z leseno palico (npr. stenska poslikava v Teotihuacánu prikazuje igro, podobno hokeju na travi), loparji, kiji in palicami, kamni v roki ter podlaktjo – včasih morda tudi v kombinaciji teh načinov. Vsaka od različnih vrst igre je imela svojo velikost žoge, posebno opremo, igrišče in pravila.
Igre so potekale med dvema ekipama. Število igralcev v ekipi je lahko nihalo od dva do štiri.TAzteški kronist Motolinia iz 16. stoletja je navedel, da so igre igrale ekipe dveh igralcev proti ekipi dveh igralcev, ekipe treh igralcev proti ekipi treh igralcev in celo ekipe dveh igralcev proti ekipi treh igralcev (citirano po Sheltonu, p. 107).Brian M. Fagan v knjigi The Seventy Great Inventions of the Ancient World poroča, da so obstajala tudi tekmovanja ekip s po štirimi člani. Nekatere igre so potekale na improviziranih igriščih zgolj za preprosto razvedrilo, druge pa so bile slovesni spektakli na ogromnih kamnitih igriščih, povezani s človeškim žrtvovanjem.
Tudi brez človeškega žrtvovanja je bila igra lahko surova; trda in težka žoga je pogosto povzročala hude poškodbe. Današnji igralci ulame* (različice z odbijanjem s kolkom) so »nenehno polni modric«,Cal State L.A. španski kronist Diego Durán pa je pred skoraj 500 leti poročal, da so bile nekatere modrice tako hude, da so jih morali zarezati in izprazniti. Zapisal je tudi, da so igralci celo umrli, če jih je žoga zadela »v usta, želodec ali črevesje«.
Pravila mezoameriške igre z žogo – ne glede na različico – niso podrobno znana. V sodobni ulami igra spominja na odbojko brez mreže, pri čemer je vsaka ekipa omejena na svojo polovico igrišča. V najbolj razširjeni različici igre ulama so si igralci žogo podajali zgolj z uporabo bokov, dokler je ena od ekip ni uspela vrniti ali pa je žoga zapustila igrišče.
V poznem klasičnem obdobju so Maji na vsaki strani igrišča začeli nameščati navpične kamnite obroče; cilj je bil spraviti žogo skozi enega od njih. Ta novost se je ohranila tudi v kasnejših kulturah Toltekov in Aztekov.
Pri azteški igri z žogo iz 16. stoletja, ki so ji bili priča Španci, je točke izgubil igralec, ki je pustil, da se je žoga odbila več kot dvakrat, preden jo je vrnil nasprotni ekipi; ki je dopustil, da je žoga zapustila meje igrišča; ali pa ki je poskusil žogo spraviti skozi enega od kamnitih obročev, nameščenih na stenah vzdolž sredinske črte, a pri tem ni bil uspešen.Day, p. 66, who further references Diego Durán and Bernardino de Sahagún. Po besedah azteškega kronista Motolinie iz 16. stoletja so se točke pridobivale, če je žoga zadela nasprotno končno steno, medtem ko je bila odločilna zmaga rezervirana za ekipo, ki ji je uspelo spraviti žogo skozi obroč.Shelton, pp. 107–108, who quotes Motolinia. Vendar pa je bil zadetek skozi obroč redek dogodek – obroči v Chichén Itzi so bili na primer nameščeni šest metrov nad igralno površino – zato so se večinoma vse tekme končale z zmago na podlagi točk.
Oblačila in oprema Pripomočki za igro – oblačila, pokrivala, rokavice, vse razen same žoge – so že zdavnaj izginili, zato se vedenje o oblačilih opira na slike, risbe, kamnite reliefe in figurice, ki pričajo o videzu in opremi predkolumbovskih igralcev; ti so se precej razlikovali glede na vrsto in količino. Plašči in maske so na primer prikazani na številnih reliefih iz Dainzúja, medtem ko stenske poslikave iz Teotihuacana prikazujejo moške, ki igrajo igro z žogo in palicami oblečeni v krila.
Osnovna oprava za igro z udarjanjem ob bok je vključevala ledveni predpasnik, ki so ga včasih dopolnili z usnjenimi ščitniki za boke. Ledveni predpasniki so vidni na najzgodnejših figuricah igralcev iz Tlatilca, Tlapacoye in olmeške kulture ter na Weiditzovi risbi iz leta 1528; skupaj s ščitniki za boke predstavljajo edino opravo sodobnih igralcev igre ulama (zgoraj) – kar zajema obdobje skoraj 3000 let.