Amfiteater treh Galij () v Lugdunumu (Lyon) je bil del svetišča treh Galij, posvečenega kultu Rima in Avgusta, ki so ga ob zborovanjih v Lugdunumu častila galska plemena. Leta 1961 je bil razglašen za zgodovinski spomenik.
Zgodovina Prva zgradba Amfiteater je bil zgrajen ob vznožju hriba La Croix-Rousse na takratnem sotočju Rone in Saone. Napis na enem od blokov, ki so ga našli leta 1957 (Latinski napis treh Galcev, št. 217 (AE 1959, št. 61)) povezuje amfiteater z Rimskim in Avgustovim svetiščem ter omogoča ugotovitev njegovega izvora.
Ki se lahko prevede kot
[... Pro salvt]/e Ti(beri) Caesaris Avg(vsti) amphitheatr[-...] / [ ......... cvm] pod/io C(aivs) Ivl(ivs) C(aii) f(ilivs) Rvfvs sacerdos Romae et Avg(vsti) / [ ...... C(aivs) Ivlivs C(aii) ?] filii f(ilivs) et nepos ex civitate Santon(orvm) d(e) s(va) p(ecvnia) fecervnt.
Za varnost Tiberija Cezarja Avgusta sta C. Julius Rufus, meščan mesta Santons (Saintes), rimski in Avgustov duhovnik, [in Caius Julius?...] njegov sin in vnuk zgradila ta amfiteater in njegov podij na lastne stroške.
To datira zgradbo v leto 19 našega štetja. Osebnosti, ki so financirale njegovo gradnjo, so pripadale stari galski družini v Saintesu, ki je imela rimsko državljanstvo od galskih vojn in je tam zgradila tudi Germanikov slavolok. Nenavadna formula filii f(ilius) morda izvira iz želje po poudarjanju starosti in neprekinjenosti družinskega rodu, podobno kot na Germanikovem slavoloku, kjer so navedeni Rufovi predniki.
Drugi kamniti bloki nosijo imena galskih plemen (Arverni, Trikasi, Biturigi), kar potrjuje domnevo, da je šlo za zvezno svetišče.
Izkopavanja so razkrila temelje s tremi eliptičnimi zidovi, povezanimi s prečnimi zidovi, ter kanal, ki je obdajal ovalno osrednjo areno. Arena je bila rahlo nagnjena, južni del zgradbe pa je podpiral danes neobstoječ obok. Dimenzije arene so znašale 67,6 x 42 m, kar je primerljivo z arenama v Nîmesu in Arlesu, vendar je bilo število sedežnih vrst manjše (verjetno le štiri ravni), zaradi česar je imel amfiteater zunanje mere 81 x 60 m.
V tej fazi so v amfiteatru prirejali igre, povezane s kultom cesarja; njegova majhna zmogljivost (1800 sedežev) je zadostovala za delegacije 60-ih galskih plemen.
Širitev Amfiteater je bil razširjen v začetku 2. stoletja; po mnenju J. Gueya je to storil Gaj Julij Celz, prokurator province Galija Lugdunensis med letoma 130 in 136. Okoli starega amfiteatra so zgradili dve galeriji, s čimer so njegovo širino povečali s 25 na 105 metrov, zmogljivost pa na približno 20.000 sedežev (kar je bilo sicer še vedno skromno v primerjavi z amfiteatroma v Nîmesu in Arlesu). S tem je objekt postal dostopen celotnemu prebivalstvu Lugdunuma in njegove okolice. Zgodovinarji ta kraj povezujejo z mučeništvom svete Blandine in svetega Potina med preganjanjem kristjanov leta 177; steber sredi arene danes obeležuje ta dogodek ter obisk papeža Janeza Pavla II. v Lyonu leta 1986.
Ponovno odkritje Načrt Lyona iz 16. stoletja kaže, da so se do takrat ohranili nekateri oboki (verjetno nosilne konstrukcije) in vdolbina (arena), znana kot Corbeille de la Déserte. Prva izkopavanja med letoma 1818 in 1820 so razkrila obris arene, preden so jo znova zasuli, zaradi česar je širitev mesta v 19. stoletju uničila južno polovico ostankov amfiteatra. Resnejša izkopavanja so se začela leta 1956, sledile pa so jim akcije v letih 1966/67, 1971/72 in 1976/78, ki so privedle do odkritja ostankov, vidnih še danes. Skromni ohranjeni ostanki (nosilni zidovi za polovico nadgradnje amfiteatra) so bili vključeni v botanični vrt (Jardin des Plantes) in odprti za obiskovalce.
Najdbe thumb|Ostanki zidu Med sistematičnimi izkopavanji – v nekaterih primerih pa že prej, v 19. stoletju – so na območju amfiteatra odkrili različne manjše predmete iz kamna ali kovine, več kovancev in vrsto napisov. Večina epigrafskih najdb – leta 2007 jih je bilo skupno 18Anne-Catherine Le Mer, Claire Chomer: Carte archéologique de la Gaule. Band 69/2: Lyon. Académie des Inscriptions et Belles-Lettres u. a., Paris 2007, ISBN 978-2-87754-099-5, S. 294. – je v obliki kamnitih plošč, ki so bile pritrjene nad posameznimi sedeži in so te rezervirale za določene osebe. Večina se jih je ohranila le v zelo fragmentarnem stanju, zato celotnega besedila ni mogoče z gotovostjo rekonstruirati. Posledično jih pogosto ni mogoče pripisati nobeni od obeh gradbenih faz. Na podlagi ohranjenih ostankov je razvidno, da so bili nekateri sedeži namenjeni avgustalom (članom verskega združenja Augustales), (Inschriften e und g). drugi predstavnikom določenih galskih plemen, kot so Arverni, Trikasi in Biturigi, (Inschriften a und c); ; ; ; Inscriptions Latines des Trois Gaules Nr. 216a; Carte archéologique de la Gaule 69/2, S. 295. spet drugi pa trgovcem na debelo iz Makedonije ali zasebnikom. To odraža funkcijo amfiteatra: kot del vsegalskega svetišča je bil to projekt vsegalskega pomena, ki je bil hkrati vpet v širši rimski svet.
Zgradba in raba Amfiteater je služil igram, povezanim s kultom cesarja. Njegova razmeroma skromna zmogljivost – v prvotni obliki je sprejel približno 3000 gledalcev – se pojasnjuje z dejstvom, da ni bil zasnovan primarno za zabavo številnega mestnega prebivalstva, temveč predvsem za delegacije iz 60 galskih okrožij (civitates).Anne-Catherine Le Mer, Claire Chomer: Carte archéologique de la Gaule. Band 69/2: Lyon. Académie des Inscriptions et Belles-Lettres u. a., Paris 2007, ISBN 978-2-87754-099-5, S. 289. Izkopavanja so razkrila nosilno konstrukcijo, ki so jo sestavljali trije eliptični zidovi, povezani s prečnimi zidovi, ter kanal, ki je obdajal oval osrednje arene. Ker je teren rahlo nagnjen, je južno stran zgradbe podpiral obok, čeprav ta konstrukcija danes ni več ohranjena. Dimenzije arene – notranjega prostora za bojevanje (67,6 m × 42 m) – so primerljive s tistimi pri podobnih zgradbah v Nîmesu ali Arlesu. Vendar pa so zaradi manjšega števila vrst sedežev (predvidoma štiri ravni) skupne zunanje dimenzije kompleksa v Lugdunumu (81 m × 101 m) znatno manjše od dimenzij amfiteatra v Nîmesu (133 m × 101 m).
Amfiteater se omenja tudi v literarnih virih iz 1. in začetka 2. stoletja n. št.: Svetonij v biografiji cesarja Kaligule poroča o igrah, ki jih je cesar priredil v Lugdunumu in so vključevale različne atletske ter intelektualne discipline.Sueton, Caius 20. Die in diesem Rahmen gestifteten Redewettbewerbe erwähnt Juvenal in seinen Satiren (1,43 f.); Sie fanden aber wohl nicht im Amphitheater, sondern am Altar selbst statt. Tacit v svojem delu Zgodovina (Historiae) pripoveduje o uporniku po imenu Mariccus, ki si je v letu štirih cesarjev (69 n. št.) prizadeval obnoviti svobodo Galije in jo osvoboditi rimske nadvlade, a je bil nato po ukazu cesarja Vitelija usmrčen v areni (divje zveri se ga menda niso hotele dotakniti, zato je bila potrebna uradna usmrtitev).Tacitus, Historiae 2,61. Siehe auch Arthur Stein: Mariccus. In: Paulys Realencyclopädie der classischen Altertumswissenschaft (RE). Band XIV,2, Stuttgart 1930, Sp. 1755.
Sklici
Literatura Histoire et Archéologie de la France ancienne, Rhône Alpes, André Pelletier, André Blanc, Pierre Broise, Jean Prieur, éditions Horvath, 1988 La France gallo-romaine, Pierre Gros, éditions Nathan, 1991
Zunanje povezave
Amphitheatrum Condate, Lyon, Amphitheater (Antike Quellen, Übersichtsinformationen und Literatur zum Amphitheater von Lyon)
Kategorija:Zgradbe in objekti v Lyonu Kategorija:Kraji svetovne dediščine v Franciji Kategorija:Rimska arhitektura Kategorija:Ustanovitve v 1. stoletju Kategorija:Arheološka najdišča v Franciji