Antično gledališče Fourvière () je majhno starodavno rimsko gledališče blizu vrha griča Fourvière v Lyonu v Franciji. Skupaj s Odeonom tvori par; to je eden od le dveh takšnih parov v Galiji (drugi je v mestu Vienne). Leta 1998 je bil skupaj z drugimi stavbami v Lyonu vpisan na Unescov seznam svetovne dediščine, s čimer se varuje dolga zgodovina Lyona kot mogočnega mesta in njegova edinstvena arhitektura.

Po propadu Rimskega cesarstva je bilo opuščeno, spremenjeno v kamnolom in močno poškodovano; v srednjem veku je bilo povsem zasuto in je utonilo v pozabo. Konec 19. stoletja so ga po naključju ponovno odkrili, od leta 1933 dalje pa so potekala dela za njegovo celovito izkopavanje in obnovo. Skupaj s sosednjimi objekti – antičnim Odeonom, svetiščem boginje Kibelé in galo-rimskim muzejem – tvori izjemno arheološko najdišče, ki velja za simbol antičnega Lyona.

Kronologija Gledališče je bilo zgrajeno v dveh fazah: okoli leta 15 pr. n. št. je bilo ob griču zgrajeno gledališče s premerom 90 metrov. V začetku 2. stoletja je bila v okviru končne gradnje dodana še zadnja sekcija za občinstvo. Premer gledališča znaša 108 metrov, zmogljivost sedišč pa je bila 10.000 mest.

Danes je gledališče predvsem turistična znamenitost, vendar se še vedno uporablja kot prizorišče kulturnih dogodkov. Vsako leto v njem poteka festival Nuits de Fourvière.

Predstave Svetonij poroča, da je Kaligula (37–41) v Lugdunumu prirejal različne igre, vključno z govorniškim tekmovanjem v grščini in latinščini; čeprav ni navedel prizorišča, je povsem mogoče, da je tekmovanje potekalo v gledališču, saj odeon takrat še ni obstajal.Svetonij, Vie de Caius, 20

Fragment iz dela Kasija Diona omenja gledališče v Lugdunumu in njegovo občinstvo v začetku 3. stoletja: učitelj plesa v službi Karakale je bil izgnan iz Rima in je prišel v Lyon; »tamkajšnje prebivalce je očaral – saj so bili precej neizobraženi – ter se iz sužnja in plesalca povzpel do položaja generala in prefekta«.Dion Cassius, Histoire romaine, Epitomé, LXXVIII ;

Epigrafski zapisi, najdeni v drugih rimskih mestih, ki pričajo o pokroviteljstvu velikodušnih donatorjev, kažejo, da so meščanom prirejali gledališke igre v zahvalo za podporo pri volitvah na položaje duumvirja ali duhovnika. Ti donatorji so lahko financirali tudi gradnjo, okrasitev ali vzdrževanje mestnega gledališča.

Med ponujenimi predstavami je bila tudi pantomima – gledališka zvrst z glasbeno in koreografsko uprizoritvijo, ki se je razvila v času Avgusta; ta je gledališke predstave približala novemu občinstvu v provincah, ki je slabo ali sploh ni razumelo latinščine.

Od 4. stoletja dalje je naraščajoči vpliv krščanstva vodil v zaton gledališča. Avtorji iz 3. stoletja, kot sta Tertulijan in Minucij Feliks – ki so jima v naslednjem stoletju sledili Avguštin iz Hipona in Hieronim iz Stridona – so ostro obsojali javne spektakle, zlasti gledališče; slednje je veljalo za malikovalsko zaradi mitoloških vsebin in nespodobno zaradi načina upodabljanja, tisti, ki so v njem sodelovali, pa so bili izključeni iz krščanske skupnosti.

Opustitev

Nedavne arheološke najdbe kažejo na postopno opuščanje griča Fourvière – in s tem njegovih spomenikov, gledališča in odeona – v poznem 3. in v 4. stoletju v korist spodnjega dela mesta ob bregovih reke Saône.

Ruševine gledališča so služile kot vir obdelanega kamna za velike gradbene projekte v 12. stoletju, kot so bili mostovi čez reki Saôno in Rono ter stolnica sv. Janeza.. Apnenčaste obložne kamne so sistematično odstranjevali, steno odra pa porušili do temeljev. Marmorni okrasni elementi so končali v pečeh za žganje apna; ena takšna peč je bila postavljena znotraj notranjega stopnišča Odeona, ki je stal poleg gledališča.Adrien Bruhl, Amable Audin, « Inscription du Lyonnais Tiberius Aquius Apollinaris », Gallia, tome 23, fascicule 2, 1965. page 267 .

Material z nestabilnega pobočja nad gledališčem in odeonom se je usul navzdol ter njune ostanke prekril z več metri kamenja, proda in blata – s čimer jih je hkrati tudi zavaroval..

Do poznega srednjega veka je območje postalo podeželski predel, prekrit z vinogradi na pobočju ali terasastimi nasadi, vidni ostanki odeona pa so bili znani kot Caverna ali massa grossa sarracenorum (»saracenske jame«). Učenjaki iz 16. stoletja so lokacijo zmotno pripisovali amfiteatru lyonskih mučencev ali palači guvernerja Septimija Severa.Philippe Fabia, « Fourvière en 1493 », Comptes rendus des séances de l'Académie des Inscriptions et Belles-Lettres, 62e année, N. 2, 1918p. 135 .

Ponovno odkritje in polemike

Leta 1887 je profesor Lafon – ki ga je pritegnila ukrivljena oblika vrta na posestvu, ki ga je leto prej kupil v ulici Rue Cléberg na pobočju hriba – odkril vrhove treh ukrivljenih zidov; te so prečno sekali radialni zidovi, ki so podpirali ostanke obokov. Odkrili so tudi številne starodavne predmete. Na podlagi meritev teh ostankov je Lafon menil, da je odkril eliptično obliko amfiteatra, v katerem so umrli lionski mučeniki. To identifikacijo, ki se je ujemala s takrat prevladujočim mnenjem o kraju mučeništva, so podpirali tudi tedanji zgodovinarji – z izjemo Andréja Steyerta. Steyert je preveril Lafonove meritve in ostanke interpretiral kot polkrožne ter jih opredelil kot del velikega gledališča; po njegovem mnenju je bila ta zgradba postavljena kot nadomestek za majhno gledališče, ki so ga pred tem odkrili na območju Clos des Minimes (danes znano kot Odeon). Nadaljnje raziskave, ki jih je leta 1914 opravil arhitekt Rogatien Le Nail, so potrdile Steyertovo oceno. Vendar pa zaradi dejstva, da je bilo zadevno zemljišče v zasebni lasti kongregacije Dames de la Compassion in samega Lafona, nadaljnjih raziskovalnih izkopavanj ni bilo mogoče izvesti. Posledično je teorija, ki je lokacijo opredeljevala kot amfiteater v Lugdunumu, postala uradno stališče – ​​mnenje, ki sta ga leta 1921 še vedno zagovarjala lionska arheologa Philippe Fabia in Camille Germain de Montauzan.Camille Germain de Montauzan, « Les fouilles archéologiques de Fourvière à Lyon depuis la guerre », Bulletin de l'Association Guillaume Budé, n° 32, juillet 1931. p. 12 .

Arhitektura Zasnova gledališča sledi klasični arhitekturi rimskega gledališča: cavea (gledališka dvorana), ki jo sestavljajo trije nivoji polkrožnih sedežnih vrst, zgrajeni na radialno razporejeni nosilni konstrukciji; prostor orkestre s središčnim delom, tlakovanim s pisanimi marmornimi ploščami; ter visoka odrska stena s tremi eksedrami, ki zaključuje celotno zgradbo.

Arheologi so gradbene materiale analizirali s kemijskimi in kristalografskimi metodami, da bi ugotovili njihov izvor. Lokalno dostopni materiali niso primerni za monumentalno gradnjo, saj je grič Fourvière v bistvu morena – masa blata, zaobljenih prodnikov in proda. Konstrukcijski elementi – temelji, oboki, sedežne vrste in podnožje odrske stene – so zgrajeni iz neobdelanih blokov gnajsa in granita, povezanih z malto; ti so bili po vsej verjetnosti pridobljeni v bližini Lyona. Za gradnjo iz avgustejskega obdobja je značilna uporaba velikih, nepravilnih blokov granita z rožnatim glinencem, medtem ko so stene prizidka zgrajene iz manjših blokov skrilavca s črno sljudo, ki so razporejeni razmeroma enakomerno.

Sedežne vrste so obložene s trdim apnencem, znanim kot pierre de choin, ki so ga verjetno pridobivali v regiji Bugey. Druga vrsta kamna za oblaganje je mehak apnenčast peščenjak (t. i. molasa), ki je enostaven za obdelavo, na zraku pa otrdi. Glede na teksturo in vključene fosile ta kamen očitno izvira iz območja Saint-Paul-Trois-Châteaux (departma Drôme) ali iz okolice Tarascona.. Zaradi različnega izvora ti apnenci služijo kot uporabni kronološki kazalniki. Identificirali so še nekaj drugih vrst apnenca, peščenjaka in skrilavca, vendar so te prisotne v premajhnih količinah in preveč razpršeno, da bi lahko natančno določili njihovo vlogo pri gradnji. Končno, obloge in okrasni elementi – stebri in kipi, ki so se ohranili le še v obliki fragmentov – so izdelani iz barvnih kamnin: granita, sienita, porfirja, cipolina in različnih vrst marmorja. Vsi so bili uvoženi iz oddaljenih krajev – predvsem iz Italije (Siena, Carrara, Verona), Grčije (parijski marmor), severne Afrike ali Egipta (porfir) –, z izjemo rdečega zrnatega apnenca, ki so ga pridobivali v kraju Flacé-lès-Mâcon.

Zunanji premer *cavee* (gledališkega avditorija) znaša 108,50 metra. Prostor za gledalce je bilo mogoče zasenčiti z velumom – platnenim senčnikom, napetim med drogovi, postavljenimi vzdolž oboda cavee, kjer so še vedno ohranjeni nekateri kamniti nosilci zanje.

Orkestra s premerom 25,50 metra je bila rezervirana za ugledne osebe, katerih premični sedeži so bili razporejeni po obodu na štirih nizkih stopnicah iz belega carrarskega marmorja. Središče orkestre, ki je ostalo prosto, je bilo razkošno okrašeno s polikromiranim tlakom, sestavljenim iz granita, rožnate breče in cipolina, položenega na malto za ploščice.

Polkrožni prostor za gledalce je obdajala odrska zgradba, ki so jo sestavljali odrska stena (frons scaenae) in dva stranska trakta, znana kot *basilicae. Zgradba je segala do enake višine kot cavea – približno 32 metrov –, čeprav se je do danes ohranilo le nekaj metrov konstrukcije, in sicer v severnem traktu. Zgradba, široka 60,7 metra, je bila na obeh straneh zaključena z basilicae – pravokotnimi, stolpu podobnimi izzidki (s tlorisno površino 12,25 × 18,00 m), ki so uokvirjali oder in se povezovali s tribunami za gledalce. Služili so kot prostori za nastopajoče in se na oder odpirali z obeh strani skozi 2,10 metra široka vrata. Omogočali so tudi vstop gledalcem, saj so vodili do dostopnih hodnikov za orkestro, znanih kot aditus maximi.

Zaščita Območje je bilo v več navodilih deležno zaščite kot zgodovinski spomenik. Ostanki antičnega gledališča so bili kot spomenik razglašeni 5. septembra 1905.Site archéologique de Fourvière, notice no PA00117984, sur la plateforme ouverte du patrimoine, base Mérimée, ministère français de la Culture. Ostanki sosednjega odeona so bili kot spomenik razglašeni 6. oktobra 1905. Zemljišče okoli arheološkega najdišča je bilo kot spomenik razglašeno ob začetku obsežnega projekta izkopavanj – 21. maja 1933, 23. julija 1933 in nazadnje 14. decembra 1935.

Tako kot večji del zgodovinskega središča Lyona je bilo tudi to območje leta 1998 vpisano na Unescov seznam svetovne dediščine.Site historique de Lyon.

Sklici

Zunanje povezave

THEATRA Theatrum

Kategorija:Zgradbe in objekti v Lyonu Kategorija:Kraji svetovne dediščine v Franciji Kategorija:Rimska arhitektura Kategorija:Ustanovitve v 1. stoletju Kategorija:Arheološka najdišča v Franciji